Razpis za neprofitna stanovanja
Brez zamere. Meni se zdi tisti, ki gradi tako veliko hišo in si potem ne more ničesar privoščiti celo življenje (najprej dela hišo, nato pa jo vzdržuje in obnavlja) pravi bedak. Kaj jo bo v grob nesel. Ljudje božji, pa saj ni vse v ceglih.
Jaz imam v Ljubljani stanovanje, pa ga za vse na svetu ne bi zamenjala za hišo na deželi. Stanovanje je tako blizu centra, da hodim v službo peš, stroški vzdrževanja so nizki, ni mi potrebno najemati pufov in si zato lahko v življenju kaj priviščim. Nikoli ne premišljujem, koliko me bo stala večerja s prijatelji in malica med službo ali pa izlet za vikend. Tudi lep dopust si včasih privoščim. Tiste ljudi, ki pa samo v cegle dajejo, pa prav pomilujem.
Lep pozdrav,
Nike
Nike, zakaj neki bi zameril. Vsak človek, v nečem uživa. Jaz pač ne uživam v cmarjenju na plaži, v kafanskih pričah,……. Uživam, ko si nekaj naredim. Izlete, pa si tudi jaz zelo rad privoščim.
No ta hiša ima še malo več kv.metrov, a vse skupaj je stanovanjsko poslovni objekt.
Edina dobra stvar, pri tem mojem delu mislim pa je ta, da imam sedaj dobre ponudbe in bom mogoče vse skupaj prodal, si kupil majhen vikend in ponovno delal. Pravzaprav začel uživat.
Lep pozdrav SR
irena, vsak sam izbira svoje odločitve, zato se naj z njimi tudi živi. Ceno le-te pa plačaš na en ali na drugačen način. Zato pač živi na 35 kvadratih, če si to izbrala, pa ne jambraj in udrihaj čez tiste, ki so si svojih 450 prigarali.
Nekateri si jih tudi niso, ampak to je pa druga zgodba.
Stvar izbora. It’s free country.
Mislim, da nam je uspelo poanto kar lepo izlusciti. SR si je odtegoval od ust, ampak zato, ker je v tem uzival in je v tem srecen – ali pa bo zacel uzivati sele zdaj (upam, da ni prepozno!). Tudi jaz sem srecna v svoji luknji (sicer pa bo gotovo kdaj vecja, ne mecem puske v koruzo), vendar si kar nekaj tudi privoscim. Veliko delam, a se vedno si vzamem nekaj casa zase, za svojo druzino, ker mi je to pomembno. Ne grem tako dalec, da bi pila vodo iz pipe na bencinskih crpalkah – v diskontih sicer kupujem brezalkoholne pijace, a veckrat grem tudi v restavracijo. Rekla bi, da si privoscim, pa vendar ne zapravljam brezglavo in nisem nikoli v minusu!
Mislim, da nimajo prav niti deloholiki, ki se do konca zgarajo, kot ne tisti lezernezi, ki na koncu zivijo v bedi in je edino, v kar vlagajo, gostilniska blagajna. Ne eni ne drugi nimajo dosti uzitka v zivljenju in lepega dne se bodisi zbudijo zagrenjeni ali pa lepega dne zagrenjeni za vedno zaspijo.
–,
jaz s nad svojim zivljenjem NE pritozujem. Le redkokdo je delezen taksnega bogastva, zadovoljstva in ljubezni kot jih imam v svoji mali jazbini jaz. Tega se zavedam in sem zelo zadovoljna. Vendar pa to ni neka nakljucna sreca, ki doleti vsakega milijontega zemljana, ampak je za to potrebno vlagati – svoj cas, svoja custva, graditi in potem lahko tako bogastvo doseze skoraj vsak. Nekateri imajo raje prigarane stene, v katerih ne morejo uzivati – ker morajo znova na delo, drugi smo zadovoljni s skromnejsim. Le tisti, ki trdijo, da se jim godi neka krivica, nimajo prav in so si je velikokrat sami krivi.
Debata je šla v drugo smer od željene, kar me malo čudi, glede na baje tako silne potrebe po stanovanjih.
Tule pa zdaj izpade, kot da vsak trobi v svoj rog in ima seveda vsak svoj prav.
Tebi SR bi rekla le, da jaz govorim o času zadnjih 15 let. To, da pride obrok za manjšo garsonjero toliko kot najemnina za večje stanovanje je morda že res, vendar moraš imeti vedno preden dobiš kredit vsaj kakih 30% vrednosti stanovanja v žepu. Pred in takoj po osamosvojitvi pa so bili kreditni pogoji pri bankah taki, da si jim ti moral pustiti na banki določen znesek – polog, ki so ti ga obrestirali 1%, za isti denar, za katerega so ti dali kredit so tebi vzeli okoli 10% obresti…. (torej si ti za denar, s katerim je razpolagala banka, plačeval bajne obresti!)
Ampak mene še vedno zanima prvotno vprašanje!
LP