Pred kratkim se mi je razpadla druzina.partnerka je vzela otroka in odsla.vzroki so bili najin odnos ki je res skripal pa tudi druge stvari npr. starsi najini ker zivimo v hisi z locenim gospodinjstvom.cisto sem na tleh zelim si popraviti stvari zelim z njo pogovor a ona noce nic.boli me ker je to tako na hitro naredila.zelo rad imam otroka veckrat se zjocem ko ga vidim skratka na dnu sem.kaj mi predlagate da se bom pobral kaj poceti ker to je groza….

Ne predstavljam si, da bi “izgubil” otroka, tega nikoli in nikakor ne bi dopustil. Hočem rečt, da mi ga nekdo odpelje in da ga več ne vidim. Drugo je, če se ločiš in se dogovoriš za menjavanje varstva, to bi nekako moral sprejeti, saj otroka ne moreš pretrgat na dva dela.
Načeloma pa, partnerko je očitno prekipelo, da je (po tvoje), kar odvihrala. Mogoče je tip človeka, ki ne pove vsega, kar jo teži, kopiči v sebi in potem ji dvigne “pokrovko”, ti pa si verjetno bolj lagodne narave in misliš, da žena pač samo malo “tečnari”.
V glavnem, daj ji nekaj časa, da se glava ohladi, potem poskusi “spregledati” in dojeti, kaj jo je pregnalo od tebe in ji poskušaj dati vedeti, da jo razumeš. Čeprav nekega upanja ne vidim, pa poskusiti ni greh. Vsekakor ne pričakuj, da se bo vrnila v isto hišo nazaj. Ne bo se, še posebej, če ima kam za iti. Verjetno se tudi s tvojimi starši niste najbolje ujeli.
Hudo je gotovo tudi njej in še posebej otroku, v kolikor je že star več kot kakšno leto ali dve. Pač odvisno tudi od tega, koliko si bil kot oče prisoten. Predlagam priključitev kakšnim terapevtskim skupinam, kjer se zbirajo ljudje s podobnimi zgodbami.

Pozdravljeni.

Ločitev je za partnerja, ki se na to ni predhodno pripravljal, praviloma zelo velik šok. Zelo vam verjamem, da sedaj trpite in vam je hudo. Še posebej je ločitev čustvena, če so vpleteni majhni otroci (iz prispevkov, ki ste jih oddali na drugih forumih sem prebral, da je vaš otrok star 2 leti).

S precejšnjo verjetnostjo je glede na napisano mogoče predvideti, da sprotnih težav z bivšo partnerko nista reševala, ampak sta jih pometala pod preprogo. Dobro bi bilo vedeti več o vajini dinamiki v času skupnega življenja, in tudi to kako sta se soočala z očitnim vmešavanjem vaših staršev.

Težko je govoriti o realni odgovornosti, saj ne poznamo vseh podrobnosti, v osnovi pa sta partnerja za dinamiko v partnerskem odnosu odgovorna 50:50. Predvidimo, da med vama ni bilo fizičnega nasilja in ekstremnejših oblik kontrole (tega v resnici ne vemo) in vajin konflikt izhaja predvsem iz ne-ujemajočih značajev in obojestransko slabih veščin komuniciranja. Prav tako predvidimo, da do svojega otroka niste bili nasilni in ste normalno skrben oče.

Za vas je pomembno, da razumete, da ste odgovorni (samo) za svojih 50%. Ne vzemite vsega bremena posledic na svoja pleča. To vas bi avtomatično postavilo v podrejen položaj ne samo do bivše partnerice, ampak tudi v relaciji do CSD, ki bo vodil postopek glede skrbništva, obiskov, preživnine ipd. Priporočam vam, da poiščete dobrega odvetnika, in ga takoj aktivirate, če sporazumni dogovori na CSD ne bodo mogoči. Da se hitro in učinkovito odzivate je pomembno. Pri tem pa je pomembno tudi to, da ne delujete iz vzgiba maščevalnosti, ampak se predvsem borite za svoje in otrokove pravice (in dolžnosti).

Situacija je težka, vendar ne katastrofalna. Morali boste zabresti v blato, ki ste ga pomagali so-kreirati. Bivša partnerica ima vso pravico z vami tudi ne-komunicirati ne more pa vam preprečiti stikov z otrokom, razen če ima za to tehten razlog.

Je pa pomembno, da si uredite življenje. Žalovanje s pomočjo pijančevanja ali drugih oblik samo-destruktivnosti zelo odsvetujem. Z ločitvijo od partnerke, s katero niste ustrezno funkcionirali, kar tudi sami priznate, ste dobili novo priložnost. Upam, da boste to priložnost dobro izkoristili in da ste se pripravljeni učiti. Iskrena samorefleksija o tem kakšna je vaša odgovornost v propadlem odnosu ne bo odveč – toda prosim brez dramatiziranega samo-pomilovanja. Nič ni narobe, če jokate, ste jezni, žalostni ali kako drugače čustveni. Normalno je, da boste potrebovali nekaj časa, da boste zacelili rane. Ne vdajajte pa se obupu. Otrok je zagotovo dovolj velik smisel zaradi katerega je vredno ponovno utiriti svoje življenje, toda naj to ne bo edini razlog. Obdajte se z dobrimi in pozitivnimi prijatelji, usmerite energijo v šport, sprehode, ples, smeh in naravo. Meditirajte, molite in počnite stvari, ki vam bodo pomagale, da se boste premaknili naprej.

Če je potrebno, poiščite strokovno psihološko podporo.

Vse dobro.