Pozdravljeni.

Potrebujem namig, nasvet, vaše razmišljanje, vaš pogled na mojo zgodbo. Poročena sva več kot 30 let. Oba proti 60 let. Počasi se ozirava proti penziji. Zakon sva peljala dobro. Bili so vzponi, padci, ampak vedno sva bila skupaj, zmogla, ustvarjala, se veselila in veliko pogovarjala, se smejala, vzpodbujala, bila ljubeča. Redko sva se prepirala. Veljava za dober, ljubeč par.  V lanskem letu naju je pretresel sinov razpad družine…dogajale se grde stvari med sinom in bivšo partnerko. Bila sva zelo prizadeta in hkrati opogumljala sina…si razlagala stvari, osmišljala, bila vpletena v zgodbo, ker sva želela pomagati…Posledično sva zgubila stik z vnukom…tudi sin… prizdelo nas je. Žal, cela situacija je spremenila naju.

Kot sem rekla, vedno sva bila skupaj, lansko poletje pa… v pomladnem času sva, tako kot vedno, skupaj načrtovala enomesečni dopust. Tik pred dopustom mi je povedal, da bova imela skupaj dopust samo 14 dni. Na prvi pogled sem bila presenečena, ampak ni bil problem, ker dela od doma in sva bila lahko skupaj  na drugi lokaciji. On dopoldan v službi, jaz sama na plaži s knjigo. Popoldnevi naj bi bil najin, pa se je določil, da bo kolesaril. Nič narobe, ampak običajno bi predlagal, da greva skupaj… zdaj nič. Zvečer bi sedela ob obali, se pogovarjala, sprehajala, šla na kavo, sladoled, večerjo… zdaj je sedel pred TV ali na balkonu frcal po telefonu ali pa sva šla na sprehod in bila tiho. Najina spolnost je bila vedno dobra, prepletena z nežnostjo… zdaj, je to le praznjenje, sprostitev napetosti… začel je uporabljali vulgarne besede…kar me je šokiralo in vsakič znova prizadelo… zato sem začela odklanjati intimo. Tudi iz njegove strani ni več pobude in želje.

Premišljevala sem, da verjetno na svoj način predeluje situacijo, ki se je dogajala sinu in posledično celi naši družini. Ampak prizadelo je tudi mene. O tem želim govoriti, predebatirati kot vedno, on ne… utihne… in bolj ko mi je hudo, bolj si želim varnosti in pogovora s svojim možem, svojim prijateljem. Bila je situacija- panika, da sem morala nujno na onkološki pregled. Strah me je bilo. Ni se ponudil, da bi šel z mano, niti ga ni zanimalo kaj in kako vse skupaj poteka. Hvala Bogu, je bil lažen alarm, pa vendar, bila sem sama. Jokala sem, po eni strani od sreče, da je vse OK, po drugi strani od razočaranja nad možem in strahu kaj se dogaja.  Po skoraj letu dni je situacija taka, da se ne pogovarjava več razen o položnicah, trgovini, registraciji avta.. Bežnih dotikov nežnosti, izkazovanja naklonjenosti ni več. Humor je postal cinizem, eno samo nerganje in jeza na vse in vsakogar, ki ga sreča: na šoferje na cesti, na pešce, na trgovko v trgovini… en sam pesimizem in godrnjanje…ampak nikoli nad mano, nikoli nobenega očitka meni, včasih pohvala nad pripravljenim kosilom… Ne hodiva več v družbo prijateljev, ker so mu vsi brezvezni. Šla sva na zabavni koncert, pa je bil tam kot mrtvak, šla sva v kino in najini dlani se nista poiskali v preplet prstov… Vedno sva se skupaj odpravila spat. Zdaj mirno vstane, vošči lahko noč in gre spat. Ne moti ga, če enako storim jaz. Včasih pride dan, ko se tudi nasmejiva…ampak največ smeha, nežnosti in dobre volje nameniva družinskemu psu.

Ne morem verjeti kaj se nama dogaja?! Ni stvari s katero bi ga razveselila… vsak dan je ena sama rutin in sivina. V avtu sva vedno klepetala, zdaj lahko sediva v tišini tudi 2 uri in njemu to ni nič nenavadno. 

Po naravi sem samozavestna, samostojna, uspešna in vesela ženska, ampak zdaj zgubljam občutek varnosti. Včasih sem v sebi jezna nad vsem kar se dogaja, zdaj večkrat žalostna. Nimam veselja priti domov, zato ostajam dlje časa v službi med ljudmi. Živiva skupaj eden mimo drugega. Zalotila sem se v premišljevanju kako bi bilo dobro, če ga ne bi bilo doma, ko pridem iz službe. Tega sem se ustrašila.

Kje grešim? Kaj naj naredim? V bistvu me je globoko v sebi strah.

Vse enkrat mine.

Poroka je do smrti. Mogoče do emocionalne smrti prej kot dejanske.

Mogoče se je pač izčrpal in sta dosegla situacijo kjer potrebujeta še kaj drugega v življenju kot sladoled, 1 mesec dopusta in varnost? Mogoče naj sin sam rešuje svoje probleme kot odrasla oseba? Zakaj se stresirata s tem?

Preveč komforta človeka uniči. Kakor tudi roževinasti gradovi. Tako kot sta si ustvarila v glavi ne bo šlo. Verjetno bo treba hišo prodati in zaživeti -drugače-.

Mogoče se je sedaj pokazalo kako nesmiselno je vse skupaj in da bo treba še kaj drugega kot žlico in kavč?

Mogoče se je končno zavedal da je bil preveč prijazen, preveč popustljiv in je postal ena navadna poženščena cunja? Naj ima svojo delavnico, svoj cinizem in svojo agresijo. Ki je očitno ni predelal kot mlajši moški ker ste mu vedno omogočali vse.

Moški se ne rabi pogovarjati. Končno sta dosegla stopnjo kjer je pokazal koliko on dejansko rabi. Vseh teh 30 let pogovorov in igračk in sladoleda je on delal za vas kot nekakšen pudelj. Ni poti nazaj več v to. Gospod razmišlja kaj mu je prihodnost, tako kot kakšen šokiran 18 letnik.

Spoštovani,

Prvič: opisano ni nekaj, kar “se vama dogaja”, ampak je to sprememba, ki jo mož aktivno izvaja.

Drugič: za to, da je mož tako radikalno spremenil vedenje v vajinem odnosu obstaja točno določen razlog ali točno določena kombinacija razlogov. Ena možnost je, da ima mož uvid v te razloge, hkrati pa tudi razlog, da o tem z vami ne želi govoriti. Druga možnost pa je, da v razloge nima uvida in dejansko te spremembe doživlja kot, da “se mu dogajajo”.

Tretjič: iz zgoraj napisanega sledi, da ni učinkovito si razbijati glavo, kaj naj bi vi delali narobe. Mož je tisti, ki je spremenil pozicijo in vsi po zdravi kmečki logiki pričakujemo, da bo on pojasnil kaj doživlja, kaj so razlogi za spremembe, kaj je njegov cilj itd. Najbolj logično je, da mož ali pove kar ve ali pa s podporo svetovalca razišče kaj doživlja in potem zadevo uredi z vami v katerikoli smeri se bo odločil. Če mož ničesar od tega ne želi, je naslednji logični korak, da vi poglobite razumevanje situacije v pogovoru s svetovalcem. Običajno se da strukturo in dinamiko opisanega dogajanja dovolj dobro razumeti tudi brez informacij iz prve roke (od moža). Cilj takega pogovora bi bil, da razpolagate z jasnejšo sliko kaj se dogaja in posledično lahko sprejemate kvalitetnejše odločitve. Iz vašega je zapisa je na nek način zaznati, da bi lahko sinova situacija (ki je sicer zanj težka, ampak čisto običajna življenjska situacija) le razkrila prej skrite/neizrečene negotovosti v vajinem odnosu. Neka taka zelo groba hipoteza bi bila, da sta v preteklosti nekoliko idealizirala partnersko vezo in da zato določene stvari/misli/občutki niso bili nikoli izrečeni. Zdaj pa bi iz različnih razlogov lahko izbruhnili v močnejši obliki. Poudarjam, da je to samo misel, ki bi jo bilo potrebno preveriti tekom pogovorov s svetovalcem.

Četrtič: kot omenjeno, razlogi za moževo spremembo vedenja so lahko tako različni in na različnih nivojih, da niti ne vidim učinka, da bi o njih ugibali na tem mestu. Se jih pa lahko razišče po opisanih postopkih ter se nato v skladu z ugotovljenim tudi ukrepa.

Zaradi zasedenosti odgovarjam nekoliko bolj tehnično in jedrnato. Upam, da vam vseeno kaj pride prav.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljeni.

Hvala za vaš odgovori in komentar.

Brezplačna analiza, pozdravljeni.

Upam, da je bil vaš odziv na moj zapis v osnovi dobronameren. Sama ga  ne doživljam tako. Vaš odziv na moje misi, mojo stisko, sem dojela precej žaljivo.  Ne potrebujem brezosebnega sočutja, podajanja lažnih tolažb, in všečnih idej. Razumem, da ima vsak svoj stil pisanja in izražanja. Ampak vaš oris nekoga kot  “…je postal ena navadna poženščena cunja…delal za vas kot nekakšen pudelj…. kot kakšen šokiran 18 letnik…”  je predvsem ponižujoč. Pa ne le ponižujoč do mene, ponižujoč do vsake osebe…  Kljub temu, da so forumi javno dostopni, anonimni,  se tak način izražanja, ne le ne spodobi, to je preprosto grdo.

Upam in želim vam, da ste v realnosti bolj prijazni. Pa ne prijazni, predvsem spoštljivi in ne žaljivi. Morda namig v pomoč: v bodoče z vašimi odzivi pristopite z  malce več empatije do vsebine,  predvsem v tako občutljivih forumih, kot je partnerstvo, družina…?  Učite se od moderatorjev forumov.

Javno objavo osebnih zgodb sprejmite kot dejstvo, da vsakdo, ki tu razkrije delček svojega frustriranega dela življenja, tega ne naredi iz lastnega veselja, ampak bije bitko. Bitko o kateri, razen zapisa, ne veste nič. Zato bodite potrpežljivi in spoštljivi. Vedno.

Pozdrav, V.

Te bom kar tikala, oprosti, sem starejša od tebe. Mi je pa zelo hudo zate, ker vidim, da si dobra ženska, da se trudiš in da bi naredila vse, da bi rešila zakon. Iz tega, kar sem prebrala, menim naslednje:

Tvoj mož je nergač, naveličan je vsega, najbrž tudi samega sebe. Imam občutek, da se te je naveličal in da mu ne pomeniš več nič! Normalen človek bi bil ves iz sebe, če bi morala žena na Onkološki inštitut, njemu pa je bilo čisto vseeno.

Pišeš, da uporablja vulgarne besede, da te nikoli ne objame, ne govori s teboj – kaj naj bi to pomenilo – da mu ne pomeniš nič! Na žalost. Je možno, da se je zaljubil, da ima kakšno drugo? Morda

Obstaja tudi možnost, da je bolan, da ga dajeta kakšna depresija, lahko pa tudi začetek demence. Pri demenci se ljudje osebnostno spremenijo, postanejo lahko tudi razdražljivi, hudobni, njihovo obnašanje in vedenje postaneta nesprejemljiva.

Ni rečeno, da imam prav. Napisala sem samo svoje ugotovitve. Lahko, da se motim. Vsekakor upam, da bosta rešila nesporazume, ki so nastali med vama. Srečno.

Resnica ponavadi boli. Sami ste se izpostavili svetu. Ne odgovarjam za svoje nasvete, računa nisem izstavil.

On se je poženščil da vam je ustrgel. Kaj je tu narobe rečeno? Jaz ga okličem za pasivno cunjo ste užaljeni in prizadeti. A vi ga primerjate z mrtvakom je pa v redu?

Z nežnim teoretskim zapisom se vam to ne da dopovedati. Saj je to on sam dokazal v postelji z svojimi nerodnimi moškimi izpadi s čimer vas je frapiral prvič v 30 letih. Tako seksa 18 letnik ki vidi prvi porno film. Od kje pa je to zdaj kar naenkrat v njem? Aja. On je moški in ima drugačne čustvene potrebe.

Dobro jutro gospa, in srečno.