Tudi pri meni je bilo nekako enako – sem si želela punčko, na koncu pa smo dobili fantka 🙂 Je bilo neke vrste “razočaranje”, ko sem izvedela za spol ampak bolj v smislu – Ok, kako se dela s fantki? Tega ne bom zmogla…
Ampak če ti sedaj povem po resnici – Fantki so ZAKON. Ne skrbi, ko boš dobila v roke to malo bitje, ti ne bo več pomembno ali je fantek ali punčka.
Kar se pa tiče “maminega sinčka” – vse je odvisno od vzgoje in karakterja. Naš je čist “kontra”, si včasih prav želim, da bi bil vsaj malo mamin sinček.

Srečno!

Ne morem si misliti, kako ste nekatere plehke. O otrokih razmišljate kot o igrački, ki ji boste kupovali oblekice.

Imam tri otroke: dva fanta in punco, so že odrasli. Sploh nikoli nisem razmišljala o tem, kakšnega spola naj bi bili, vsakega posebej sem sprejela z veseljem, s srečo, ponosna sem nanje…

Vsakega imam rada na svoj način, ne da se opisati, življenje bi dala zanje in prav tako za vnuke, ja so moškega spola in kaj potem, oba sta zlata, upam, da bom dobila še kakšnega vnučka, o spolu sploh ne razmišljam, vem, da bodo zaželeni, naj bodo fantki ali punčke.

Tud men se zdi da ti bo zaradi tega zapisa čez čas slabo. Si pač novopečena mamica s kupom čustvenih padcev in vzponov ampak upam da bo do poroda že bolje do takrat pa ne delaj in razmišljaj prevelikih neumnosti. Otrok je staršu kot ud telesa. Ne samo da je kakršen je mi pa ne moremo da ga globoko v sebi ne bi mogli imeti radi tud sprejet ga bo treba z vsemi “defekti” ki jih ima sajti drugega ne preostane. Ti pa že vnaprej povem da se čimprej vzemi k sebi ker  nosečnost ni ravno najbolj stresni cajt starševstva in šparaj živce za pol

… Sej bo šlo 🙂