Draga moja, tik preden sem koncno zanosila, sem moji materi rekla, da ocitno ne morem imeti sama otrok in da se bom zacela zanimat za posvojitev. Ob njeni reakciji se mi je povesila celjust do kolen. Nisem si mislila, da lahko od svoje matere pricakujem kaj takega. Dobesedno ponorela je. Da to pa ne. Da jaz MORAM imeti SVOJEGA otroka. Pa saj to bi bil MOJ otrok, sem ji rekla. Ona pa v histerijo. Ne, ne, ne, ne in ne. Takrat sem sklenila sama pri sebi, da me prav eno figo briga, kaj si ona o tem misli v svoji buci. Tudi jaz sem se sprasevala, kako lahko ena mati tako reagira. Se posebej tudi zato, ker je en od njenih zetov posvojenec. Ampak, to je problem njene omejenosti. S tem ne mislim, da je trcena ali kaj podobnega, ampak da preprosto ni sposobna prezvecit dolocenih faktov. In jaz si ne dovolim, da bi to imelo vpliv na moje zivljenje. Hvala bogu, sem razvila drugacen sistem vrednot.

Kaj hocem povedat? Ce se ti nekaj podobnega zgodi v kontaktu s popolnim tujcem, ga lahko se bolj enostavno odmislis, kot koga ki ti je blizu.

Je pa res noro. Namrec, odkar sem postala mama, sem nekako postala mama tudi vsem otrokom tega sveta. Za vsakega posebej se mi trga srce. Sploh, ce ugotovim, da kdo koga ne mara. Tu in tam bi kaksni otroka tudi kar pobrala.

Pa se nekaj. Pred kratkim sem spoznala druzinico s posvojenim otrockom. Cisto sem bila navdusena. Kaksna sreca in ljubezen je bila to v oceh vseh treh. In to je tisto, kar steje. Glede na to, da sem rahlo zlobna, bi jaz na tvojem mestu tisti butari kar v ksiht povedala, da je omejena.