razočarana nad seboj
Spoštovani!
Prav neverjetno je, kako se človek znajde v situacijah, za katere je še pred kratkim časom mislil, da so zanj nemogoče.
Klasična zgodba: spoznala sve se pred skoraj letom dni, sama sem bila pred tem kar dolgo brez partnerja ( živim s petletnim sinom).Bil je točno to, kar sem iskala- duhovno, telesno,intelektualno- popolno ujemanje.In sem zagrabila z obema rokama.”Saj bi bilo škoda izgubiti tak dragulj”, sem verjela in že čez par mesecev sva zaživela skupaj.Kot bi se mi nekaj premaknilo v glavi, sem si zatisnila oči pred njegovimi več dnevnimi depresijami, “boleznimi”, nerazumljenostjo od ostalega sveta in vsega podobnega.”Saj si vsak zasluži srečo in lahko sem mu sopotnica na tej poti”, sem si dopovedovala.Zastavila sem si vlogo rešiteljice.
Pa se je začelo.Prvo in najbolj moteče: njegov odnos z mojim otrokom.Vsakodnevni očitki glede moje vzgoje, občasno fizično kaznovanje in popolno razlikovanje v sistemu vzgoje otroka.Prepiri in jok na dnevnem redu.Življenje v napetosti.
Nato, nagovarjanje na prodajo avta (kar sem tudi naredila), stanovanja (sem se pravočasno ustavila) in nerealni načrti glede denarnih naložb (mojih).
Posledično, moja izguba želje po spolnosti in, v bistvu, po vsakršnem dotiku.
Prikrivanje in laganje in potem, ko resnica pride na dan, izgovarjanje na psihične težave in slab spomin.
Ko stvari zavrejo do vrelišča in ko predlagam njegovo izselitev ali saj začasni premor, se začne jok in depresija.Strah, da si bo res kaj naredil, če ga zapustim.Tako močno, da se mi spet zasmili.
In spet začnem verjeti v to, da se bo le uredilo in, da si vsak zasluži srečo.
Do naslednjič…
Rada bi vam povedala, da se počutim čisto razočarano sama nad seboj, ker sem tako brezglavo “rinila” v to vezo, ker sem iluzorno verjela v srečo z njim in ker, kar sram me je povedati, še zmeraj na nek način verjamem.
Vse dobro vam želim.
