V tej svoji privoščljivosti si na las podobna tašči, ki si jo zgoraj opisala. Komu na čast boš sedaj celo žlahko maltertirala s tem svojim spoznanjem?
Bodi vesela, da si odkrila, da obstaja tudi druga plat, drugačen svet in da je na tvojo stran stopil tudi tvoj partner. To bi moralo bit več kot dovolj, vse ostalo je lahko le zloba, ki sili iz tebe in je še nisi prerasla, ki išče načine kako bi ostala v bolestnem odnosu z vsemi tistimi, ki so ti že tako povzročili dovolj gorja.
Je res vredno se naprej in naprej zapletat v težave drugih? Čemu že????

Ko sem tole prebrala, sem se našla v identični situaciji. Le, da jaz k njim ne hodim več. Mož in sinček (3,5 leta) gresta, jaz pa sem tisti dan doma in počnem karkoli pač nanese. Ko pride ona k nam se običajno “odstranim”.
Do otroka so vsi prijazni, le to mi ni všeč, da vpričo njega tašča grdo govori o meni .Omeniti moram, da ji nisem prav nikoli nič hudega naredila…sem čisto stabilna oseba, skrbna mama, nisem antipatična, sem prijazna in spoštljiva. Tašča me ni sprejela, ker je tako zelo navezana na svojega sina. Krivi me, da je sedaj njen sin sedaj moj(!?saj ni lastnina!!??) in da sem ga “izvlekla” (kot predmet) v drugi kraj, (ki pa je obema bližje službi). Še vedno ga hoče imeti za nadomestnega partnerja. Jasno pokaže tudi, da si želi svojega vnuka samo zase, da mene noče zraven. To sem ugotovila že v porodnišnici; tašča in tast sta prišla gledat novorojenca, ko ga ji je tast predal v naročje je obrnila proti vratom in odvihrala z njim ven iz sobe. Zadrla sem se kam gre a ni nič odgovorila. Tast tudi ni nič komentiral, samo nekaj je začel govorit o vremenu…nazaj je prišla cela čudna kot bi videla duha, rekla tastu greva in sta šla…punca iz naše sobe je rekla: tole boš imela pa zajebano. No, več krat mi je nakazala, da se bodo vse njene težave končale, ko se bova midva ločila sin pa se bo preselil nazaj k njej.
S tastom se sicer razumeva, ampak nikoli nisem imela občutka, da bi mu bilo mar, kaj se dogaja. Mislim, ja jo doma miri, kolikor se da, potem pa gre po svoje k prijateljem ali v gostilno.

Svakinja že dolgo živi v tujini in seveda verjame vse, kar ji tašča reče. Ne vem kaj točno ampak sigurno nič dobrega. Do mene je sicer prijazna ampak čutiti je neko napetost…

Z možem se ne prepirava več tako glede njegove družine. On razume, da se mi dela krivica, ukrepal je več krat a ni nikoli nič dosegel. Jaz ga razumem, da mu mama dela velik pritisk glede stikov z vnukom, zato ga ne obsojam. Vidim, da mu je zelo hudo, ker ga je moja družina tako lepo sprejela, njegova mama pa dela take scene…

Da ne bom predolga. Sem pišem, ker me zanima, kako vse to vpliva na otroka? Kaj je v tem primeru najboljše zanj? Je imel kdo izmed vas v otroštvu babico, katera je grdo govorila čez vašo mamo?
Na koncu me pa še zanima, kako se počuti otrok, kadar mu mama onemogoči stike z babico?

Od odnosa med vama s partnerjem je odvisno kakšno sliko si bo otrok ustvaril o vama, Kdo lahko to sliko pokvari? Mislim, da nihče. Kdorkoli bi poizkušal bi pljuval v lastno skledo in si bo s tem otrok ustvaril sliko o njem.

Saj to je napaka, da se ne prepirata glede ključnih stvari v življenju. Ukrepal je, ja kako? Z brezhrbtenično pasivnostjo in ohranjanje stikov z materjo? Z ljudmi, ki nam škodijo, se ne ‘ukrepa’ tako, da vzdržujemo stik z njimi, tudi zgolj površnega ne. To je kot rakast, nezdrav privesek na družinskem psihološkem čustvenem telesu – in tega se odreže s skalpelom, torej prekine odnose. Vnuk ne rabi babice, ki je do njegove mamice zlobna, ki ga ščuva in grdo govori o tebi, saj mu škodi. Takšne babice nimajo rade otrok, saj jih zlorabljajo za medsebojno obračunavanje in manipuliranje.

V takšnih primerih je za nastalo družinsko zmedo vedno kriv omahljiv in neodločen moški, ki nima poguma, da bi obračunal z lastno materjo.

Hvala vama za odgovor.

Mož je bolj ali manj nemočen. Ukrepal je, ampak ta vez, da je ona njegova mama mu preprečuje odrez. Zanjo se ves čas boji, da bo zbolela in umrla, če ne pripelje otroka k njej. To je že več krat storila, imela je nevem kakšne bolezni že, ampak vse to je bila laž. Ker niti enkrat ni šla v bolnico ali na operacijo za svojo diagnozo, niti ni dobila kakšne bolniške. Dobila je kvečjemu napotnico za psihiatra, pa še to ne bi mi izvedeli, če ne bi povedal tast. Torej, ga na polni črti izsiljuje. Kadar ji zmanjka orožja, začne z zdravjem. Kadar vidi vnuka pa seveda čudežno ozdravi. Mož se vsega tega zaveda ampak je ne more kar tako odrezati, ker je njegova mama. Ne bom rekla, da ga ne razumem… samo pomagat mu ne znam.

Najbrž bo nekoč začela pritiskat tudi na mojega sina? Sicer gre k babici rad, zato ne vem ali bi s prepovedjo stikov dosegla več škode ali koristi. Zelo bi mi pomagalo, če bi komentiral še kakšen starejši, ki je to že dal skozi.

Glej, moža ne moreš zaščititi, ker tega sam noče. Lahko mu daš za prebrati knjigo Strupeni starši, ampak
dvomim, da se ga bo prijelo, ker je pregloboko zmanipuliran od mame.
Za “bolezni”, ki izbruhnejo, kadar kaj ni po njenem, obstaja sicer zdravilo – in sicer se pokliče rešilca, da jo
odpelje v bolnico, če že res “umira”, potem je to vendar najboljše. kajne ? Ampak kot rečeno, tvoj mož tega ni
sposoben in nima smisla.
Ti pač zaščiti sebe in otroka. Otrok je dovolj majhen, da ga lahko po malem navajaš, da babica govori čudne
stvari, ki niso resnične in da je treba vse, kar reče, jemati z rezervo. Lepo poveš, da se babica heca na tak
način in da naj vedno vpraša tebe, kadar bo v dvomu o njenih besedah in “boleznih” in kar je še tega. To je zelo
pomembno!!! Ker ima otrok očeta, ki pleše, kot babica žvižga, je NUJNO, da ima enega prisebnega odraslega
za neke vrste sidro, za potrjevanje lastne ocene, da nekaj ni v redu,za usmerjanje k normali.
Komot mu tudi čisto iskreno in po resnici poveš, da tebe babica pač ne mara in da zato govori grde stvari o
tebi – saj otroci niso neumni in veliko razumejo.
Kasneje, ko bo otrok večji, bo itak sam pogruntal, kako in kaj, do takrat pa ti redno in dosledno kontroliraj, s
čim ga babica preprarira. In seveda korigiraj.

Krvna povezanost, da bi ti zaradi tega človek (starši) moral biti tudi čustveno in psihološko blizu, je mit.
Potrebno je razlikovati med biološko materjo in psihološko materjo. Slednje tale ženska zagotovo ni,
drugače ne bi spletkarila, hlinila bolezni, ščuvala vnukov, manipulirala s sinom. Ona je čisti ‘kontrolni manijak’.

Ampak težava je v tvojem možu in delno zaradi tihega soglasa z njim tudi s tabo, ki mu ga daješ tudi ti, da je ‘ubog’. Gre za odraslega moškega, ki se ne zna postaviti po robu napadalni in ‘zmešani’ materi in se potegniti za svojo družino? On ne more biti neopredeljen ali nekje vmes, on se mora vedno opredeljevati za družino. Tudi če bi ti bila dejanski ‘zmaj’, to ni zadeva, ki bi jo odrasel sin diskutiral in se tožil mamici, češ, kakšna si ti, ker ga ni dovolj moža za soočenja in razčiščevanja s situacijami, ki zahtevajo konflikt.

Zdravi ljudje gradijo odnose z zdravimi ljudmi. Če se on ni sposoben psihološko odtrgati od matere kot odrasel moški, pomeni, da je slabič. Ne upa prekiniti stikov, ker se boji za mater, da se ‘utopi v žalosti’ in zboli,
kar pomeni le to, da dejansko ne bo imela več uničevalne moči nad vami z vpletanjem v družinske zadeve in boste lahko končno svobodno zadihali?

Očitno se je odločil, da bo pustil materino destruktivno moč pri življenju, žrtvoval pa bo družino, da ‘umre’ v porušenem odnosu in partnerskih razprtijah, da bo lahko vzdrževal dosedanji status quo z materjo kot posrednik ali blažilni odbijač med tabo in njo. Ko bo z njo, bo njej prikimaval, ko bo s tabo, bo tebi prikimaval. Si želiš takšnega moža, ki ti ne stoji ob strani?

Ti mu lepo postavi ultimat, da se naj odloči med tabo ali svojo materjo. Če ne bo zmogel sam in želi nekaj spremeniti, si naj poišče psihoterapevta. V nasprotnem pirmeru pa glej dolgoročno – razmisli o ločitvi, saj to okolje škoduje tebi in otroku.

Matjazko: vendar jaz nočem tvegati ločitve zaradi njegove mame. Jaz hočem biti še naprej s svojo družino, ker se imamo skupaj zelo lepo. Četudi izbere mene in sina, mar me ne bo potem vse življenje krivil, da sem jaz tista, ki sem mu preprečila stike z mamo? Sploh, ko bo enkrat zares za nekaj zbolela?
Če bi imela jaz recimo neke konkretne dokaze, da se dela škoda mojemu otroku, bi seveda pokazala svoje zobe in šla tako daleč, kolikor bi bilo treba, do prekinitve stikov ali do ločitve. Pa imam dokaze? Ne. Zaenkrat gre k babici rad, zato ne vem, na kakšne načine mu lahko škoduje, ker premalo poznam te psihološke zadeve.
Pri možu je pa drugače. Obravnavam ga kot odraslega zato menim, da iz njega ne morem nič izsiliti ali pogojevati z odhodom/ločitvijo. Te stvari mora spoznati sam in sprejeti strokovno pomoč.
Glede tega imaš pa prav: s tem, da ga razumem, kvečjemu podpiram njegovo vedenje.

Saj se ne rabiš ločit.
Ste si pač uredili življenje na drugačen način, po svoje, ti se odstraniš, ko pride tašča, ne hodiš k njej na obiske, otroka pomiriš, ko se vrne od nje oz paziš, da ga ona ne zavede preveč…itd
Tvoj partner je razpet med njo in tabo kar te ne moti, vsaj ne pišeš o tem, da te. Skrbi te le za otroka.
Dokler vam bo šlo, bo šlo, ko bodo nastale težave jih boste takrat reševali…. nekoč.
Preventiva je prevelik napor.

V knjigi, ki sem jo predlagal avtorici teme so opisane točno take bolezenske scene “umirajoče” mame in “recepti” zanje, zakaj je ne bi prinesla možu v branje oz jo prebereta skupaj? Zakaj mu ne bi pomagala na pot k odraslosti [sub](in sebi tudi)[/sub]?

Telesno ste vsi odrasli ti, on, tašča, tast. Kaj pa mentalno? Se ti zdi to odraslo vedenje, razmišljanje, da si nekdo izmišljuje, da je bolan, da izsili obisk? Ali pa tisto v porodnišnici?
In na drugi strani, se on odraslo obnaša, ko (ne)vede nasede njenim spletkam?
Kako si ti prestavljaš neko normalno razmerje z moškim s katerim imaš otroka!, ki se odziva na klice druge ženske, četudi je to njegova mama, da zadovoljuje njene čustvene potrebe s tem, ko izpostavlja lastnega otroka čustveno labilnim neodraslim ljudem?
Je to zate odrasel moški? :/

On_: ja imaš prav. Ampak očitno mu ni dovolj hudo, zato pa dopušča vse to. Saj zna tašča z njim tudi lepo. Njega streže spredaj in zadaj, skuha mu najboljše jedi, in se zares potrudi, da mu je doma lepo. Včasih je bil sin, ki naredi vse narobe, sedaj pa je zlati sinček, ki bo še bolj zlat, če bo prišel nazaj domov. Brez mene seveda.

On_ jaz vem, da to ni normalno. Po eni strani bi si res želela od moža večjo mentalno odraslost, po drugi strani pa kakorkoli bi to hotela doseči, bi tvorilo neko nasilje. Kar mislim s tem, da je odrasel mislim to, da je dovolj star, da razume, kaj je prav in kaj ne, brez da mu nekdo to vcepuje v glavo?

No saj ne pravim, da je kaj narobe. Dokler bo na varnem otrok, (in jaz) se ne bom pritoževala. Nekako smo si ustvarili tak ritem in dokler bo peljalo, bom pustila stvari pri miru.

Se vam vsem lepo zahvaljujem za pomoč! Lep večer in pazite na svoje žene.

Pri nas je dokaj podobna situacija. Le da smo mi najprej živeli pri tašči in tastu zgoraj, doma je bila še svakinja. Enako sta se tašča in svakinja spravljali name, tudi do tega je prišlo da je vdirala v najino stanovanje in zasebnost (brskanje po stanovanju, spalnici in omarah, med računi, položnicami…). Po dveh letih in pol takšnih in drugačnih pritiskov, prepirov in podobnega smo se odselili v podnajemniško stanovanje. Mož nebi šel, če se nebi bal da ga bom zapustila skupaj z otrokom in tako smo šli pač skupaj. To je bilo edinkrat da je potegnil z mano. Ko pa je pred tem prišlo do prepira kjer sta se svakinja in tašča spravili name in me psovali in skakali vame da me bosta nabutali in podobno, me podili od hiše, mene in otroka (torej vnuka in nečaka) je mož sedel v kotu in ni rekel ne bev ne mev. Bila sem popolnoma sama. Še danes mu to zamerim. Tudi to me boli, da sedaj ko smo na svojem bi on vseskozi letal tja, jaz pa pač razen za nujne rojstne dneve noče hodit. Potem je zamera in obtoževanje iz njegove strani da nič ne popustim, da se ne uklonim in da ne potrpim tiste parkrat ko gremo tja. Uklanjam se vseskozi, pa na vsakem obisku tašča celoten čas nameni podtalnim izzivanjem, dajanjem mene v nič…skratka ti obiski so zame daleč od prijetnega in ne morem dopovedat možu, da je meni to grozen stres. Letos je starejši sin izrazil željo da bi šel za kak dan na počitnice k njim. Sem se seveda spet uklonila in pustila da gre. In potem od njega izvem, da mu je tašča vsak dan govorila kako mora imeti njih najraje kot mene njegovo mamico. Bolano res…mož pa niti trenil ni ko je izvedel. Lahko bi še naštevala pa je preveč vsega :/

V tej temi je bilo že precej napisanega in povedanega. Morda bi poudaril samo eno zadevo. Kakršni koli (in s komerkoli) so že odnosi, vedno v odnose pripeljemo vse svoje značajske karakteristike, ki so plod genetike, kulture, rodbine in vzgoje. Na podlagi tega v svoje življenje pritegnemo tiste ljudi, ki ustrezajo našemu značaju in podzavestnim obrambnim mehanizmom.

Večkrat sem že napisal, da je precej pomembno, da partnerja vsaj nekaj let živita skupaj, stran od svojih staršev. Šele, ko zgradita svoje norme in vrednote lahko varneje prevzameta del nepremičnine in se skupaj “pogajata” glede pravil v hiši.

Zagotovo glavnina odgovornosti za urejanje odnosov do starih staršev pripada tistemu partnerju, ki je v sorodstvenem razmerju z njimi. Vendar pa to ne ne sme pomeniti, da je lahko drugi partner pri tem pasiven. Distanca do rodbine partnerja je lahko razumljena tudi kot vzvišenost in “jaz sem boljši / boljša od vas”.

Včasih so zadeve osebne in jih je potrebno rešiti na osebnem nivoju in to tudi pomeni, povedati mami, očetu, tašči, tastu kar nam leži na duši. Včasih lahko samo na takšen način pridobimo spoštovanje.

V skrajnih primerih pa je žal potrebno poseči tudi po ločitvi. Včasih vezi med rodbinami ni mogoče vzpostaviti na konstruktiven način. Pa vendar, v otroku biva DNK tudi tiste rodbine od katere se želimo ločiti.

samo to bi povedal…kako lahko ljudje dopustite da vam drugi tako najedajo živce.
Jaz bi take tašče tak fuk..no vun da bi se bliskalo zadi 🙂

Pa še to, v eni drugi temi sem napisal da zame pač ni zvsetoa celo življnje gledat samo eno, je pa ena izmed nujnih stvari ta, da se ko si z nekom v zvezi VE, s kom si v zvezi in delaš stvari zase zanjo, zanj, ne pa za mamice in atee da bodo srečni.

Groza kak so eni brez jajc.

Se opravičujem za zadnji stavek.

LP

sem kopipejstala tale odziv, ker je to normalen odziv zdravega človeka na psihopate ( s tem mislim vse mogoče motence različnega spektra). To si morate vse žrtve nalimat na steno in jih ponavljat do nezavesti.

sem kopipejstala tale odziv, ker je to normalen odziv zdravega človeka na psihopate ( s tem mislim vse mogoče motence različnega spektra). To si morate vse žrtve nalimat na steno in jih ponavljat do nezavesti.[/quote]
Pravzaprav je to psihopatski odziv. Družba je prepojena po eni strani s psihopatskimi odzivi in po drugi strani z mazohizmom. Družbeno (in realno) gledano rešitev ni enostavna, saj naši ekonomski in politični modeli temeljijo na narcističnem/psihopatskem modelu (in ti so samo projekcija zavesti ljudi, ki so jih pisali oz. ustvarili).

sem kopipejstala tale odziv, ker je to normalen odziv zdravega človeka na psihopate ( s tem mislim vse mogoče motence različnega spektra). To si morate vse žrtve nalimat na steno in jih ponavljat do nezavesti.[/quote]
Pravzaprav je to psihopatski odziv. Družba je prepojena po eni strani s psihopatskimi odzivi in po drugi strani z mazohizmom. Družbeno (in realno) gledano rešitev ni enostavna, saj naši ekonomski in politični modeli temeljijo na narcističnem/psihopatskem modelu (in ti so samo projekcija zavesti ljudi, ki so jih pisali oz. ustvarili).[/quote]

pa je to zdrav odziv, da v prvo odrežeš psihopata od sebe. Seveda pa s takim odzivom terapevtom zmanjkalo dela.

🙂

Od vseh značajev je samo ena značajska struktura, ki zelo enostavno odreže druge osebe stran od sebe. To je psihopatska značajska struktura (nekdo ki ima psihopatsko značajsko strukturo še ni patološki psihopat).

Priznam, malo sem nestrpen glede vsesplošnega (in nekritičnega) obmetavanja/zmerjanja s psihopati, sociopati, narcisti, mejnimi osebnostmi ipd. Pri tem pa večina ljudi, ki to počne, ne ve kaj pišejo in govorijo. Oz. to pišejo na način, kot da so sami izven dosega družbenega pojava, ki sem ga omenil.

Stvari niso tako enostavne. In če nimamo opravka s patološkimi psihopati in sociopati, je mogoče s primernimi pristopi (in delom na svoji značajski strukturi) praktično vedno ohraniti določeno stopnjo (zdravega) odnosa.

🙂

Od vseh značajev je samo ena značajska struktura, ki zelo enostavno odreže druge osebe stran od sebe. To je psihopatska značajska struktura (nekdo ki ima psihopatsko značajsko strukturo še ni patološki psihopat).

Priznam, malo sem nestrpen glede vsesplošnega (in nekritičnega) obmetavanja/zmerjanja s psihopati, sociopati, narcisti, mejnimi osebnostmi ipd. Pri tem pa večina ljudi, ki to počne, ne ve kaj pišejo in govorijo. Oz. to pišejo na način, kot da so sami izven dosega družbenega pojava, ki sem ga omenil.

Stvari niso tako enostavne. In če nimamo opravka s patološkimi psihopati in sociopati, je mogoče s primernimi pristopi (in delom na svoji značajski strukturi) praktično vedno ohraniti določeno stopnjo (zdravega) odnosa.[/quote]

Brez zamere, nisem strokovnjak in mi je všeč kar pišete in delate, samo moj način se mi ne zdi psihopatski, temveč odkrit, direkten, čustven. Ziher je v meni nekaj psihopatskega, saj imam verjetno večino preddispozicij, a vendar je to bilo napisano čisto iskreno čustveno.

Psihopatsko bi bilo kovati zaroto zoper njo in kako bi na nek eleganten način potlačil ta ali ona čustva in to pretvoril v neke lepe besede, ter se igrati čustven šah. not my style 🙂

Sori, ampak vsaka situacija terja svoj odziv, za take stvari je moj odziv točno tak. Ker govorim iz druge roke, saj sta se moja starša recimo ločila prav zato, ker oče ni znal distancirat od mame, moja mama pa se ni znala zoperstavit tašči in je pač po nekaqj poskusih šla. Med drugim seveda. Ampak prav to je bil največji razlog.

Skratka ja! partnerja morata držati skupaj. Starši te spravijo do kruha in potem je tvoja naloga da ti spraviš nekoga do kruha. Tak je krog. Ne pa mama ima otroka in potem se njeno življenje ustavi 🙂

LN

Obstajata dve strategiji oseb z psihopatsko značajsko strukturo (kot jih definiramo v Core Energetics). Prvi dosežejo svoje z dominiranjem, drugi z manipulacijo (pogosto uporabljajo obe strategiji). Vendar značajska struktura še ne pomeni, da ima nekdo kakšno od osebnostnih motenj oz. je primer že patološki. Značajska struktura označuje skupek prilagoditvenih mehanizmov, ki jih je otrok uporabljal, da je lažje preživel v konkretnem okolju.

Vaš odziv nekaj prispevkov nazaj je res iskren, vendar če bi točno to/tako naredili v realnosti, bi bil to tipičen psihopatski odziv. To kar ste napisali sedaj lahko pomeni, da ste na nek način pokazali iskrenega sebe, lahko pa je to samo manever, in je v ozadju neka jasna podzavestna preračunljivost (ne poznam vas dosti, zato ne morem vedeti zagotovo). Prosim ne mi zameriti. Na vašem primeru skušam orisati različne (tipične) vedenjske vzorce.

Ljudje s psihopatsko (mi rečemo tudi narcistično) strukturo imajo zelo dober občutek za poštenost in pravičnost. In imate prav, ko govorite o življenjskih krogih. Če želi otrok postati odrasel mora prerezati popkovino. In to pogosto preprečujejo mame s svojimi posesivnimi strategijami (ob šibkem očetu).

Univerzum nas praviloma vedno postavi na mesto, ki ustreza naši osebni podzavestni realnosti. V konkretnem primeru to pomeni, da za težave niso vedno čisto vsega krive tašče, ampak situacija samo rezonira z nečim, kar nosimo v sebi. V tem se skriva lekcija.

Kot pa sem že zapisal, izredno težko je dobro reagirati na takšno lekcijo iz dobrega čustvenega mesta, če partnerja nista izgradila skupnih vrednot in nista dovolj osebnostno suverena. Jasno je, da jih nista, če sta oba (ali eden od njiju) imela posesivno mamo in šibkega očeta.

Pri osebnostno in čustveno stabilnih ljudeh nobena tašča, tast, mama ali oče, ne morejo uničiti partnerskega odnosa. V razmerju nepopolni starši – nepopolni otroci pa se to lahko zgodi.

Jasno je, da sem profesionalno formiran, in “navijam” za to, da bi ljudje več delali na sebi. Zagotovo je to povezano tudi z denarjem, ki ga posledično dobim (kot je nekdo zgoraj namignil). Toda največ je tukaj iskrene želje, da pomagam ustvarjati boljši svet in srečnejše skupnosti.