Razočarana
Dragi moji,
moram se izpovedati, vsaj neznancem, ker me moj položaj neznosno žre.
Po ločitvi pred 10-timi leti sem že 5 let z moškim, za katerega sem mislila, da je rojen zame.
Imava svoja bremena, jaz dva otroka on enega. Jaz skrbnica, on dober oče sinu, ki živi sicer pri mami, vendar je veliko pri njemu (pri nama). Malce razširjena družina smo, ko smo vsi na kupu in to prinaša tudi velike izzive. Različni karakterji, najstniki, vsak s svojimi izzivi in težavami.
Pričakovala sem, da bomo živeli klasično družinsko življenje (dve leti živimo skupaj) , povezani, skupaj prenašali bremena in delili veselje. Od ločitev je preteklo že veliko let, toda psihična bremena ostajajo in včasih pridejo na plano. Najstniki so lahko težavni s svojimi izbruhi, toda to je pričakovano. Verjamem, da bi vsi otroci raje videli svojo osnovno družino in ne našo novo sestavljeno iz razpadlih delcev. Trudim se z vsemi, tudi njegovim otrokom.Toda on, moj nekoč zanesljiv partner, se je od tega odmaknil. Ne želi se ukvarjati s težavami otrok, ki niso njegovi, ne želi prevelikih motenj in odklonov od ugodnega ter ležernega življenja. Želi, da je njemu fajn oz. po njegovo, brez velikih pretresov. Zadnji najstniški izpad mojega otroka ( pa da ne bo pomote- najini otroci niso drogeraši, ne vlačijo se cele noči po zabavah, ne popivajo in ne kadijo, vsi hodijo v šolo in nimajo težav z njo), besedna nesramnost, ga je tako prizadel, da je nakazal možnost, da ne želi biti več del te družine, ki seveda v taki miselnosti itak niti ni družina pač pa neko prisiljeno sobivanje. Pravi, da me ljubi. Kaj menite vi? Moja definicija ljubezni pomeni, da človeka, ki ga resnično ljubiš, sprejmeš z vsemi njegovimi bremeni, tako fizičnimi kot psihičnimi. V moji definiciji ljubezni se le-ta izpolni v družini, v skupnem življenju in skupnem reševanju težav. Privoščila sva si tudi ogromno trenutkov v dvoje, brez otrok (izleti, potovanja, večerje, predstave) in sedaj se mi zdi, da si on želi le tega. Kajti v teh trenutkih v dvoje se imava res odlično. Vse drugo, kar prinaša običajna družina , ki jo dopolnjujejo tudi otroci, mu je v breme, če ni vse idilično. Verjetno bi bilo za oba bolje, da bi mu dala zeleno luč za odhod, ki sem ga sicer šele dobro uspela preprečiti.
Moškega , ki sem ga cenila in mu zaupala, verjela vanj, ki naj bi bil moja opora v vsakdanjiku, ni več. Ostal je sebičnež, ki to tudi priznava z besedami, da si je verjetno delal utvare glede skupnega življenja kar je prineslo egoistična razmišljanja.
Zelo sem razočarana.
Spoštovana,
nadeli ste si vzdevek Naivna, jaz pa bi vas povabila, da še enkrat pretehtate (ali bolje – prečutite), kaj vam vaša »naivnost« pomeni, kakšne občutke vam zbuja. Naivnost je lastnost otrok, povezujemo jo z nedolžnostjo, odprtostjo, zaupljivostjo, čistim srcem; pri otrocih jo varujemo, zato da bi ne odrasli prezgodaj, da bi imeli lepo, zdravo otroštvo. In če nam nekaj te naivnosti – ki se kaže v naših hrepenenjih, optimizmu, veri v dobro – ostane v odraslosti, nam to lahko obogati življenje, če si kljub že nekaj grenkim izkušnjam in »bojnim ranam« še zmeraj dovolimo sanjati, upati, si prizadevati za ideale, pokončno stati za svojimi prepričanji …
Obenem pa s to svojo naivnostjo ostajamo ranljivi, naša mehka sredica je izpostavljena in nagovarja naše najbližje ljudi: Zaščiti me.
In včasih nas najbližji ne zmore zaščititi – v vašem primeru pred lastnim egoizmom. Je pa to, kar se vam kaže kot partnerjev egoizem in želja po ležernosti, njegova pravica … če vam s tem ne krati vaših pravic. Ne vem, ali nisem s tem stavkom tvegala, da vas spet zaboli. Toda koliko pa vas boli »odhod, ki sem ga sicer šele dobro uspela preprečiti«? Kolikokrat pa ste še pripravljeni preprečiti, da bi partner odšel? Ker se že tako ali tako sprašujete, kakšen smisel to ima.
Bolečina ob odhodu – ali že samo ob grožnji odhoda – nekoga, za kogar ste mislili, da je rojen za vas, je ostra in neusmiljena. Vaš partner se ne pretvarja: povedal vam je, kako čuti. Veste, pri čem ste. Ponavlja se vam bolečina izpred let, ko ste se ločevali od očeta svojih otrok. Morda se prebuja še kaka globlja, starejša bolečina. In ob vsem tem je morda že čas, da se ustavite in prav v telesu začutite, ali vam morda narekuje nekaj počitka. Morda vam ni treba vseh predstav in večerij … ta hip. Morda si lahko oddahnete in mirno počakate, kako se bodo stvari razvile. In se namesto s partnerjem ukvarjate s seboj.
Ob vsem tem pa je pomembno nekaj. Ali smo ljudje rojeni drug za drugega, o tem ne vem ničesar. Vem pa, da se vse ves čas spreminja. In da naše vrednosti ne določa partnerjevo vedenje. In še, da bolj ko svoja pričakovanja uskladimo s stvarnostjo, zadovoljnejši smo, pa naj se okrog nas dogaja karkoli.
Prijazen pozdrav,
Pozdravljena.
V bistvu mora biti tole sestavljanje za otroke, sploh najstnike, kar peklensko. Eno je, če izbruhneš pred lastnim očetom, nekaj čisto drugega, če to narediš pred tujcem, ki potem niti ne ve, kako se odzvati. Zdi se mi, da je za odrasle v tem oziru veliko lažje.
Jaz pa mislim, da je bolje, da se z izbruhi tvojih otrok ne ukvarja … ne vem, ni isto, kot če jih vzgaja oče. Očim je le očim, njegove besede, ukrepi so hitro lahko narobe razumljeni, zamera je drugačna kot do rodnih staršev, nenazadnje bi s tem lahko sprožil odziv, ki bi pomenil večje težave tudi zate. Drugo je, če bi ti najstnika zrasla prek glave, tu starši pač rabimo dodatno pomoč. Ampak praviš, da so vsi trije čisto v redu otroci z občasnimi izpadi. Seveda to ne izključuje tega, da se pogovarjat o starševskih izzivih in skupaj skušata rešiti težavo, da ti je glede vprašanj vzgoje oz. otrok v oporo in ti njemu.
Kar se meni zdi bolj moteče, je to, da se želi imeti fajn s čim manj motnjami. Takoj sem se morala vprašati – kaj pa, če se bo tebi kaj zgodilo? Če boš zbolela, se poškodovala? Mislim, da se morata resno pogovoriti o tem, ali sta vidva (samo vidva, brez otrok, ti bodo čez par let tako ali tako šli od doma) partnerja v pravem pomenu besede, se pravi, enotna, trdna ekipa, ki se je pripravljena spopasti z vsemi pretresi in viharji, ki drži skupaj in ki se ne preda. Ali pa sta preprosto dva človeka, ki si želita samo ohlapne zveze za “lepo se imet”, s težavami pa se ubada vsak sam. Tudi takšne simbioze obstajajo in ni nujno, da so slabe.
Po mojem bi ti precej uvida v njegov način funkcioniranja dala bivša žena. Verjetno je ravno to, kar zdaj opažaš, pomemben razlog, zakaj sta šla narazen. Očitno mu vikend očetovstvo popolnoma zadostuje in mu je bilo očetovstvo za poln delovni čas plus nadure popolnoma odveč.
Upam, da boš našla odgovor, mir in srečo.