Pozdravljeni,

Pišem vam, ker sem neki v sebi notri razočarana nevem še sama kaj imam, Edino kar vem da sem do sedaj 9. mesecov sebe kontrolirala da ne bi jokala zdaj pa se je zacelo vse od začetka. Stara sem 28 in sem poročena, ze 3 leta se borim z tem Jokom ki se sama nevem od kod prihaja pa kdaj bom imela mir v sebi in začela biti bolj vesela kot pri 20-ih letih Zdaj pa jokam in jokam in jokam za vse stvari, ki se mi dogaja tukaj doma, za stvari ki so se prej zgodile, kar ena čustva imam pa ko pride jok ne morem odnehati sem zelo zalostna v sebi zdi se mi da nihče me ne mara, razen (moza) zdi se mi da nobenega ne brigs zame. Edino kar hočem sedaj je imeti Otroka pa nama ne rata še to kadar probava z mozem sem zmeraj pod stresom ampak res pod stresom ker mislm da sem zanosila potem sem razočarna zakaj nisem, vsaka je zanosila jst ne morem, ? ali je kaj narobe z mano z mozem kaj je problem ne vem se sama ratam vsa zivčna, sem depresivna ker mi gre vse narobe. Sploh ne spim normalno vec, jst tudi nevem vec kaj nak naredim? in zakaj moram skoz to situacijo iti zmeraj v 16-ih letih tega nisem imela navadno sem zivela bolj vesela vse do 24 leta bolj zivahna sem bila, zdi se mi da sem del sebe izgubila? kam je sla? Ne da se mi nic , ne urejat, ne iti kam , sam na sprehode hodim, pa nazaj mal pomaga amapak nevem veliko notri cutim v sebi nisem ista kot prej.

Pozdravljeni!

Ko sem prebral vaše sporočilo sem začutil vašo žalost. Z jokom in žalostjo ni nič narobe, saj sta tudi pomemben sestavni del nas oz. del naše psihe in s tem tudi prihaja do predelave. Seveda pa lahko tako jok in žalost postaneta breme, ko je tega preveč in se v nas več časa ne premakne na bolje – ko ne pride do predelave.

Kolikor vas slišim se krivite, da ne morete zanositi. Iz mojega vidika to ni nič neobičajnega, saj ima vedno več, zdaj mislim, da ima že skoraj polovico parov, pri tem težave. V vašem doživljanju pa je kot, da je z vami nekaj narobe. Si predstavljam, da marsikaj o sebi tukaj niste napisali.

Moj občutek je, da bi vam pomagalo, da se pogovorite s psihoterapevtom/tko in spregovorite o sebi. Že takrat postane lažje. Seveda pa je psihoterapija tudi naporna, saj brskamo po sebi, tudi po tistih delih, ki smo jih skrili sami pred seboj, saj so nam bili v določenem obdobju preveč boleči, da bi jih odpirali. Morda ste ravno v tem obdobju zašli v te boleče dele in težko najdete izhod sami. Takšen proces ni kratek – ponavadi traja tudi več let – vendar je po uspešnem procesu, ko se enkrat ozremo nazaj, to najbolj vredna stvar, ki smo jo storili.

Včasih se sami preveč mučimo, da pridemo čez nekatere življenjske ovire in takrat je pomembno, da si pustimo pomagati.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj