Pozdravljeni

Rada bi izrazila svoje mnenje o društvih.
Društva so super. V društvo se vključujejo ljudje, ki imajo podobne težave(primer avtizem, društvo sožitje itd…)
Ponavadi ta društva organizirajo razne seminarje, srečanja za starše itd…

Do sem vse super, ampak moti me nekaj…

Moti me nekaj, ko se začne neko društvo povzdigovati nad drugimi.
Imamo težave, ampak na srečo nimamo tega in tega.

In tam kjer rečemo tega in tega, se najde 1000 ljudi, ki se počutijo užaljene. Saj oni pa imajo to in to in zakaj bi morala biti to nesreča.

To se sliši že kot:
Jaz imam avtista in sem srečna, ker je normalno inteligenten in lahko uspe kot tisti, ki nimajo avtizma.

Na koncu ko berem ….ugotovim, da se to tako reklamira, kot da bi morali biti vsi nesrečni, da te motnje nimajo.

Veste katera mama in oče sta zame uspela?

Ne samo tista, ki je našla pot do društva, ki bere knjige itd…

Ampak tista mama in oče, ki sta vkljub težavam, ki so poleg sreče prišle v novo življenje(otrok s posebnimi potrebami)
znala
– ohraniti zakon
– svoje zdravje
– otroka vključujeta v normalen tok življenja(prireditve, …)
– v otroku vidita kaj ima in ne samo kaj bi moral imeti
– ga ljubiti brezpogojno..to pa pomeni, da mu ne nalagati večjih bremen kot jih zmore
– znata najditi srečo tudi drugje ne samo v inteligentnih zmožnostih svojega otroka…otroka hvalimo zato, ker se je naučil črke..pozabimo ga pa pohvaliti, ker znakopat luknje na vrtu:))
– ga miljonkrat na dan objeti(čeprav sta izčrpana)
– z njemu preživeti ogromna časa(saj to rabi) Otrok ne rabi mame, ki je ves dan vslužbi, potem pa na seminarjih, pri novinarjih, v društvih..on pa v varstvu.

Otrok rabi ljubečo mamo in očeta, ki si znata zanj vzeti čas.

To je samo moje mnenje.
Ko gledam starše, ki dnevno prihajajo po otroke, vse nasmejane srečne. Ko objamejo otroka, ko vidiš njihovo utrujenost, obenem pa takšno srečo.
Ko vprašaš kam pa sedaj..pa rečejo..ven na sprehod, gremo listke nabirat, kužka sprehajat, na lutkovno predtsvao, v gozd…
Jih pogledam..kako so srečni.

Eni starši pa otroke puščajo do zadnjega v varstvu, po njih pride druga oseba, saj so oni na seminarju, kako se bo otrok še več naučil kot zna. Nad njim samo tarnajo. Vključujejo ga v vse mogoče, da bi še kaj pridobil.

Kaj pa vem. Enim staršem res zavidam, da to znajo. Da niso bili na nobenem seminarju, niso v nobenem društvu in to kar nekako znajo. In tem zavidam. toliko berem in se učim, pa jim nisem do kolen.

LP Zlatica

Zlatica- če nekateri starši pridejo po otroka ob 16.00 in je zadnji v varstvu… Kaj pa naj naredijo, če so pa v službi? Ali pa, če ne želijo, da bi bili zadnji v varstvu in pošljejo koga drugega? A veste- stvari ne morete tako posploševati. Nekateri otroci imajo pač srečo, da si njihovi starši iz takih ali drugačnih razlogov lahko privoščijo, da pridejo prej po njih. Po drugi strani- pa spet to ni sreča, če to pomeni, da je starš brezposelen.

se pa strinjam z vami, da je važna kvaliteta časa, ki ga starši preživijo z otrokom. In res je, da so toplina, ljubezen, pa potem socialne veščine itd. važnejše od tega do koliko zna na pamet računati npr. So temelj. Ampak, če otrok hodi v šolo mora znati tudi to. In, če bo hotel nekoč- in pa seveda si verjetno želimo tega vsi starši- kolikor toliko samostojno funkcionirati v življenju…. Bo moral znati kot nadgradnjo tistega osnovnega tudi to.

Verjetno mora biti otroku grozno, če je tako kot pravite “Otrok ne rabi mame, ki je ves dan vslužbi, potem pa na seminarjih, pri novinarjih, v društvih..on pa v varstvu.” Težko sodim, ker tega nisem doživljala ne jaz kot otrok in tega ne doživljajo moji otroci. Se pa strinjam, da nekateri otroci doživljajo prav to. Ne glede na to ali so njihovi starši v društvih ali ne.

Meni se zdi prav, da so otroci vključeni v čim več dejavnosti. Tiste seveda, ki jih imajo radi in če tako seveda sami hočejo. In zdi se mi tudi prav, če jih naučimo, da ni potrebno ves čas nekam tekat itd. Jaz pri svojem dva dni na teden res tekam okoli kot …Kaj pa vem- zdi se mi da igram taxi. Ampak vsaj en dan v tednu pa je, ko se samo cartava. Ne vem- in nimam nobene slabe vesti zaradi tistih dveh dni, ko pa sta natrpana s tenisom, telovadbo, nogometon in košarko. Ker vse to si pač otrok želi. (raje zanemariva kakšno domačao nalogo- čeprav tudi to ni v redu, verjetno)- ne vem.)

Vendar pa… Nekateri starši- pa niti ni nujno, da so starši, začutijo potrebo, da nekaj spremenijo. Da nekaj premaknejo na bolje. Ne le za svojega otroka in ne le v nekem trenutku. In na žalost je pač tako, da si skupaj močnejši. Ali pa na srečo. Ni važno. In zato se povezujejo v društva. In zaradi takih staršev, ki pač dopoldan tekajo naokoli- tudi za druge- drugim staršem ni potrebno. In potem lahko več časa in upam, da tudi bolj kvalitetno preživljajo čas s svojimi otroki.

Nikakor ni nesreča, če nimaš otroka, ki je avtist. To je primitivno razmišljanje. Je pa verjetno sreča, da se stvari premikajo na bolje. In, da mogoče se čez par let ne bo treba spraševati in norčevati ali zganjati cinizma češ: škoda ker moj otrok ni avtist.. Ali pa kaj drugega- niti ni pomembno. Morda tudi zaradi mam, ki pripravijo kak seminar ali pa gredo dopoldan na kakšno ministrstvo. Ne vem.

Za druge ne vem. Zase pa lahko mirno rečem, da poleg službe in ostalih opravkov najdem dosti časa za svojega otroka. Oziroma je čas, ko ni v šoli, posvečen izključno njemu. Je pa tudi res, da tudi moji starši niso venomer stali meni za ritjo. In kakšne pol ure si moj otrok želi tudi zase. Tako da- ne smemo posploševati zadev.

Tudi midve z sestro,ki ima otroka s pp (CP), sva se dolgo o tem spraševali.
Druženja, seminarji … vse je ok, ampak po večini pa si bolj ali manj prepuščen sam sebi.

o tem, kako se nekatera društva povzdigujejo nad drugimi – pa še le primer iz mojih štud. časov. Imela sem 2 sošolki, ki sta bili na vozičkih, obe sta stanobali v stanovanju prilagojenem za invalide, pa sta včasih imeli težave (ker sta bili članici različnih društev), saj društve ene ni hotelo s kombijem peljati druge, ki je bila članica drugega društva, na isti faks!!! In zato je ta druga morala čakati na “svoj kombi” ali pa na fkas sploh ni prišla.
lep dan, Miška

No, s tem je pa verjetno tako, da z vpisom v neko društvo le temu izkažeš pripadnost. In kot član si pač delež določenih uslug- če seveda ti to društvo usluge nudi. In ne vidim razloga, da bi npr. bilo kaj čudnega, če kot članica nekega društva ne bi mogla koristiti določenih uslug drugega. To je tako kot, da sem jaz v službi v SKB Banki, želim pa, da mi plačo nakazuje NLB. No, ne vem. Tako jaz gledam na to. In res ne vem zakaj bi eno društvo kjer nisi član ti moralo nuditi določene usluge. Lahko bi bili ljudje prijazni..to ja. Ampak da pa kot nečlan uslug ne dobiš pa ni nič čudnega.
In društva so tudi različna. Nekatera so športna, nekatera humanitarna…. Nekatera pobirajo članarino s katero pridobiš neke ugodnosti, druga spet ne. Mislim pa, da nobeno društvo ni prisilne narave in da se vsak lahko svobodno odloča ali v društvu bo ali ne.
Tudi interesi ljudi, zakaj se vpišejo v kakšno društvo so različni. npr. nekdo čuti potrebo po izmenjavi izkušenj, drug spet želi s tako organizacijo nekaj spreminjat. Ampak še vedno je to čisto svobodna izbira vsakega posameznika.
In sploh ne vidim problemov in težav, ki jih imate nekateri okoli društev.
Pa saj je tudi tale forum nekakšno “društvo”.

Zlatica,

popolnoma se strinjam z vašim razmišljanjem glede delovanja nekaterih društev in posledično temu tudi nekaterih članov – staršev v teh društvih. Vsaj mislim, da vem, kaj ste hotela povedati.

In strinjam se tudi, da so društva super.

In še naša izkušnja.

Vključeni smo v Društvo SONČEK pri Zvezi za cerebralno paralizo. Prav to društvo nam je bilo v veliko pomoč in oporo pri premagaovanju začetnih težav, ko smo se srečali s problemom.

Veliko je bilo narejenega tudi za našega sina (obnovitvene rehabilitacije, druženja, razne delavnice …). Torej naše izkušnje v društvu Sonček so več kot pozitivne. Vesela sem, da imamo takšna društva in predvsem, da so ljudje, ki delajo v teh društvih v prvi vrsti “ljudje” in pa seveda, da so njihova izvajanja pravilna, strokovna in niso zavajajoča. In predvsem bi rada povdarila še to, da v tem društvu članov oziroma otrok s posebnimi potrebami ne delijo na boljše in slabše. Vsi so enaki, pač s posebnimi potrebami in to je tisto kar v SONČKU največ velja.

Z lepimi pozdravi!
Silva

Vesna

Mogoče sem res malo preveč posploševala in se opravičujem vsem tistim, ki sem jim naredila krivico.
S tem postom sem hotela predvsem povedati, da se tisti starši, ki enostavno nimajo časa za vključevanje v razna društva, seminarje naj ne počutijo slabo. S tem ko so z otroki, si vzamejo čas naredijo lahko še več.

Nikakor. Nihče se nima imeti razloga počutiti slabši od kogarkoli. S tem se strinjam. Ampak nekdo pač mora narediti tudi to.
Veste, ko sem imela porodniški dopust sem gledala kolegice, ki so se z vozički dobivale na kavici. In tega jaz enostavno nisem počela, ker se mi ni zdelo fer to do otroka, saj takrat ne bi bila z njim ampak bi se posvečala komu drugemu, čeprav… Čeprav bi bil on z mano. In sem se v nekem trenutku zalotila, da sem si rekla, kako lahko to naredijo. Pa saj niso z otrokom….. Danes ne mislim več tako. S sinom še vedno ne hodim po kavicah, pa bi lahko. Ampak drugih pa tudi ne obsojam zaradi tega. In sama se ne počutim nič slabše ker tega ne počnem. Prav tako mi včasih kdo reče: Ja ti si se pa borila, da tvoj ni v OVI programu. Ja. Ampak to zato, ker tja ni spadal. Ne zato, ker…. V glavnem povem jim, da se zaradi tega ne smejo čutiti kot nekdo, ki je zaradi tega, ker je otrok tam odpovedal kot starš. Ali, da ni dosti naredil. Otroci so različni, imajo različne potrebe. In različne zmožnosti. In prav tako so različni starši. Nekateri so aktivni v društvih, nekateri so člani, nekateri niso…. Ampak verjamem pa, da vsak poskuša delati kar najbolje za otroka- v skladu s svojimi prepričanji in načeli. No, vsaj upam tako. To bi vsaj moral biti v vsakem primeru glavni in edini motiv. vsakega starša. ne le tistega, ki ima otroka s PP.

Zdravo,

spremljam debato, ki se vleče že kar nekaj časa. Rada berem, oglašam pa se bolj malokrat. Imam pa nekaj za pripomnit.

Vsako društvo potrebuje čas da dozori ali propade. Tako pač je. Nekdo, ki začuti potrebo da pobudo, začnejo se prve aktivnosti itd. Ne poznam notranjega delovanja Sončka, a vem da je predsednik društva tudi oče otroka z posebnimi potrebami. Predstavljam si, da je imel vizijo, kako naj bi bilo za otroke z cerebralno paralizo poskrbljeno in zato se je boril. Najbrž tudi ni mogel biti vsak trenutek zato pri svojem otroku, a če imaš cilj svoje dolžnosti lažje opraviš. Sonček je sedaj res velika organizacija, po moje tudi uspešna, a vsak začetek je težak. Mislim, da to pove vse. Pač je začutil, da mora nekaj narediti za svojega in tudi druge otroke. Pot pa je sigurno bila naporna, večkrat zavita in včasih so na njej ležali tudi kamni. Nekaterim se lahko ogneš, nekatere brcneš stran in ko premagaš ovire si na cilju. Na poti pa seveda vidiš tudi klopce, kjer se spočiješ, oprijemalne vrvi, da se opreš nanjo in lažje prehodiš tako naporen odsek. Na poti lahko srečaš takšne ali drugačne ljudi, nekateri so prijazni in te usmerijo na pravo pot, nekateri so samo bežni mimoidoči, ki se za tebe ne zmenijo, nekateri pa … Lahko pa imam smolo in srečam popadljivega psa, lahko me ugrizne…
Pot je torej dolga in naporna, a samo od mene je odvisno ali bom premagala vse ovire na poti, da pridem do cilja. Kakšen pa je ta cilj pa vem samo sama.

Za nekatere je to ustanovitev društva, za druge pomoč otrokom in odraslim v stiski, nekateri se posvečajo samo svojim otrokom ….
Mislim, da je vsaka pot pravilna, dokler razmišljaš in deluješ pozitivno.

Nihče pa nima pravice soditi drugih !

Bravo Vesna. Lepo povedano:)

Drevo
se popolnoma strinjam, cilj, pozitivno razmišljanje, to je najpomembnejše, lepo napisano.
In seveda brez sodb do drugih. In če je naše razmišljanje drugačno od nekoga drugega skušajmo to sprejeti tako, da ima pač vsak pravico razmišljati po svoje, na svoj način, in da drugačno razmišljanje ne pomeni kaj slabega o tistem, ki razmišlja drugače.
Oh toliko razmišljanj že navsezgodaj zjutraj.
Lep dan vsem.
Silva