Razmišljanje o ločitvi
Tu pišem, ker nimam nikogar, komur bi se zaupala in pogovorila o svojih težavah.
Počasi imam dovolj svojega soproga in življenja z njim. Počutim se demoralizirano zaradi njegovega obnašanja. Počutim se kot, da imam kamen na prsih. Ne morem več tako živeti. Želela bi dihati, se počutiti lahko, veselo, ko vidim ljubljeno osebo. Živeti z njim je kot s tempirano bombo – vedno je živčen, nikoli mu ni nič prav. (Ne smem kupiti določena oblačila za otroka kot si želim, ni dobro, če kdaj Nutello poližem z žličko, ni prav, če kaj skuham na določen način,…)
Poročena sva šele nekaj let in imava majhnega otroka. Kmalu po rojstvu otroka sem ponovno zanosila, vendar me je prisilil k prekinitvi nosečnosti, ker zanj ni bil prav čas za otroka in ga ni načrtoval. Ko ga vprašam kdaj bo čas za drugega otroka, vendar vedno najde kakšen izgovor. Čas pa teče, in tudi mlajši otrok odrašča, in ne vem kaj bo imel od sorojenca s tako veliko starostno razliko.
Ko sem bila v porodnišnici z otrokom, je bil prvič fizično nasilen nad mano, ker sem ga razjezila, ker nisem nekaj naredila takoj, ko je on rekel.
Med prepiri je bil večkrat nasilen in me je porival ali grabil za roke, da sem imela povsod modrice, udaril po obrazu, glavi. Zdaj je dve leti od kar je prenehal s tem.
Od letošnjega januarja je brezposeln. Včasih gre kakšne dni delat, drugače pa je doma in večinoma na svojem mobitelu gleda videe in novice. Pravi, da je v depresiji. V tem času ni niti enkrat skuhal kosilo, da bi mi pomagal, medtem ko sem jaz v službi.
Najraje bi ga vrgla iz hiše; ne prenesem ga več. Do njega ne čutim nič. Nisem zaljubljena vanj. Nisem srečna z njim. Življenje z njim so samo še skrb za otroka in skupni opravki. Vedno znova in znova se trudim, da bi ga vzljubila. Poskušam biti optimistična…
Bi bilo sebično, če bi si želela počutiti ljubljeno in cenjeno, vredno?
Je vredno razdreti družino, ker sam nisi srečen v njej? Je bolje živeti sam z otromom kot pa gledati kako nekdo cele dneve leži na kavču, medtem ko pa sam utrujen hitiš, da lahko opraviš vsa hišna opravila…
Ne, absolutno moraš misliti nase in na otroka in se čim prej rešiti odnosa, ki te onesrečuje… Ne bo enostavno, vendar se bo izplačalo. Premisli, kam bi lahko šla in kako bi si lahko uredila življenje sama z otrokom, morda ti starši lahko pomagajo… Moja izkušnja je, da ko se enkrat pri sebi odločiš, da je bolje zate, da greš, se začnejo stvari same od sebe odvijati v pravo smer… Naredi to čim prej, ker če čutiš to, kar si napisala, ne bo nikoli bolje. Zato ne čakaj, da se bo kaj spremenilo na bolje, ker se ne bo. Če ne boš ti nekaj spremenila. Držim pesti, da ti rata. 🙂
Pozdravljena Maria,
ko prebiram vašo partnersko situacijo, se sprašujem zakaj si sploh želite rešiti odnos? Samo zato da “družina ostane skupaj”? Kaj pa ima vaša družina od tega, da živite skupaj? Vi sami prav gotovo ne veliko, glede da za finance skrbite vi, partner ne pomaga pri gospodinjskih opravilih in po zapisu sodeč vam ni ve ne vem kakšno čustveno oporo. Kaj ima otrok od tega, da živi z očetom ki dneve preživlja pred telefonom in je nasilen (vsaj psihično) do njegove mame? Edini član družine, kiima korist od tega, da ostanete skupaj je vaš mož. Finančno je preskrbljen, ima skuhano, pomito itd. . Vaš partner je nasilen in nadzirajoč. Kot pravite, ob njem ne morete dihati, vas duši. In imate prav. Ta moški posega na vse aspekte vašega življenja, vključno na področje vašega telesa (fizične poškodbe, prisilni splav,..). Vi ste močna ženska, že sedaj skrbite zase in otroka sami. Prepričana sem, da bi vam uspelo tudi brez njega, mogoče še lažje, saj boste spet svobodni da sami sprejemate odločitve in upravljate s svojim življenjem.
Toplo vam priporočam knjigo Lundy Bancroft: Zakaj to počne? (Kaj se dogaja v glavah jeznih in nadzirajočih moških).
Vso srečo v nadaljnem življenju.
Saj kar ne morem verjet,da je možno,da nekdo živi tako kot vi? Zakaj? Vsako fizično in tudi verbalno nasilje je potrebno prijaviti takoj! Vi iščete opravičila in izgovore zato da ostanete v taki zvezi, on vam te kvazi odgovore servira preko nasilja,nadvlade,lenobe…Gospa, smo leta 2020 in vi ne živite v neki za ženske brezpravni zaostali orientalski deželi po možnosti s šeriatskim pravom. Kaj sploh čakate, čudež?
Pojdi stran … zakaj si sploh razmišljala o drugem otroku z njim, če te je kmalu po porodu udaril? Halo? A otrok si zasluži gledat odnos kako mama trpi z očetom?
Ti se loči, ampak še prej pojdi do odvetnika vprašat kako se ga lahko PRAVNO rešiš, da te ne bo potem tožil.
Ker če je stanovanje tvoje, moraš pristopit drugače, ga ne moreš kar tako izselit.
Pa vsekakor stopi na CSD.
Zgodba podobna moji.
Midva sva se takole dajala kakšne 4 leta. Moj je bil v hudi življenjski krizi, edino fizično ni bil nasilen ali zahteval splava.
Ampak… Sva našla pot, sva našla pomoč, sva našla samega sebe in drug drugega. Še danes sem vesela, da sem vztrajala in sva šla po pomoč. Po tisti krizi je šlo veliko na bolje. Danes je povsem dober mož in oče. Se razumeva in imava rada. Prepirom se ni moč izogniti, a sva se naučila poslušati, sodelovati, iskati kompromise. Ponovno sem ga vzljubila in on mene. Upam, da nama uspe tudi v bodoče.
Tvoj mož ima hude težave in je v stiski. Preden ga spodiš, mu ponudi roko, predlagaj pomoč. Če ne bo sodeloval ali če bo vedno slabše, nimaš kaj čakat.
- Ni enistavno.Sama sem imela se dosti hujse, kar se tice nasilnega moza.Najprej sem odlasala s prijavami, sele po letih sem zbrala pogum, ko sem se locila in me je 14 dni po locivi spet udaril…. Bilo je zelo mucno spet ppdoziveti vse udarce, ko sem morala razlagati na policiji. To pa je bilo tudi vse. NIC SE NI ZGODILO. S sodisca sem dobila odgovor:”ni suma nasilja in kaznivega dejanja” On se mi je samo smejal se….. Locite se, cimprej.