Danes je spet en tak večer … Punčki spita, moža ni doma, televizija je ugasnjena – in kaj se mi je zgodilo? Včasih si res mislim, da je bolje, če sem polno zaposlena. Vse preteklega leta mi je udarilo ven. Sem se spravila na net in brskala po starih postih, sploh nisem vedela, da lahko za tako dolgo nazaj vidiš sporočila, in sem po naključju odkrila svoj post, ki sem ga napisala od navdušenja ob spoznanju, da pričakujem tretje dete. In toliko odgovorov je bilo, navdušenja, dobrih želja, nasvetov, stavkov – poročaj, kako bo … Zakaj sem šla to brat? Tako zelo mi je hudo, ker se je vse to veselje na polovici nosečnosti končalo. Zdaj je sicer od tega že dobrega pol leta, a je mesec, v katerem je bilo dete priklicano v življenje.
Koliko zgodb se skriva na teh spletnih straneh, od takšnih do drugačnih. A se ve tudi z vsem tem tako mučite? Včasih se mi zdi, da se mi bo od vseh teh datumov zmešalo. Drugače se mi zdi, da sem tako sklerotična, a to imam dvojno v spominu, za vse nosečnosti. Včasih se mi zdi, da me to res obremenjuje, a ne znam drugače …

Pa še nekaj, upam, da ni preveč neumno, a se mi zdi, da na tem forumu tudi take “izpade” kar dobro razumemo. Zadnjič sem izpolnjevala neko anketo, kjer sem morala obkrožiti, koliko otrok imam. In sem zelo dolgo oklevala, no na koncu sem vendarle obkrožila dva, čeprav se mi je samoumevno zdelo, da tri, le da enega ni tukaj z menoj. A se vam tudi to dogaja? Meni se je zdelo, kot da sem ga zamolčala, a najbrž bi si kdo drug mislil, ki me pozna in bi to videl, da z menoj ni čisto vse OK.

Eh, bolje bo, da grem še nekaj delat ali pa spat, ker se mi zdi, da me je čisto odneslo …

Upam, da me je katera razumela, ker tudi sama doživlja kakšen takšen večer.

Vsem na tem forumu želim mirno in lahko noč

J.

Te čisto razumem.Hudo je to,kar mi doživljamo.Meni marec pomeni veliko.Mesec,ko ima moja hči rojstni dan in mesec,ko sva spočela Vida.In glej…..eno stvar še zmeraj bomo praznovali,z drugo stvarjo,pa imam grenek priokus.Tudi jaz sem avtomatično zadnjič odgovorila,ko sem bila na enem razgovoru,ko so me vprašali,koliko otrok imam-odgovorila kot iz topa dva.Potem,ko so me pa vprašali,koliko je star….se mi je pa malo zalomilo.
Povem ti,da ta teden ,ki je bil za mano sem bila totalno na psu.Pol leta,pol leta………v bistvu je minilo hitro,ker sem se zamotila z delom,službo,s hčero.Ampak,zvečer ko ležim v postelji,se mi prikazujejo dogodki tistih dveh dni,ko je bil z nami in mislim,če,če, če….
Ni kaj,imamo angelčke,tudi to je ena izkušnja,ki te res utrdi in potem drugače razmišljaš o smislu življenja.Saj jaz tako.Bodi močna,z mano.

Tudi jaz ne morem zanikati Nuškinega obstoja. Če me kdo vpraša, koliko otrok imam, če je Gaja edinka, preprosto ne morem reči enega oziroma da, ampak vedno povem še za Nuško. ob tem vem, da je to za sogovornika zelo neprijetno, partner mi pravi, da to nima smisla, jaz pa preprosto ne morem. Če jo pa imam! nekje … pa to ni želja, da bi me ljudje pomilovali, sploh ne – to sovražim. le čustim, da ne smem zanikati tega, da je (bila).
tudi jaz imam veliko “slabih” trenutkov. ampak, kaj pa naj. zanikam svojo žalost, to, da jo pogrešam, da bi jo neskončno rada imela?
zadnjič me je partner soočil z grozljivim dejstvom – če bi bila Nuška, ne bi bilo Gaje. samo sem mu rekla, da tako pač ne morem razmišljati. Gaja vendarle ne more biti nadomestilo. Gaja je moja druga punčka, prav tako popolna. Nuška pa …
čisto normalna si, le da tega – vsaj jaz tako mislim – nihče ne more razumeti. razen nas – mamic, ki smo izgubile. tudi moški, pa če so še tako sodelovali pri nosečnosti, take izgube nikoli ne bodo mogli dojeti.
spet več berem ta forum. in mislim na vse punce, ki bi morale biti mame živim otrokom.
tako pa nam ostane le spomin na mrtve. in žalost, s katero se pač naučimo živeti. saj gre, ampak “tisti” trenutki nam zagotovo pripadajo.
lp vsem
tina

Tudi jaz poznam vprašanje: Imate kaj otroka?

In sem v zadregi. Naj povem, da imam dva, a žal med angelčki? Bojim se zadrege drugih, lastne žalosti ob tem in tudi tega, da me ne bi imeli za “ćudno”. In sem tiho.

Mi je pa neizmerno hudo, ker čutim, da sem mama, pa se mi to ne prizna, ker pač nimam še kakega živečega otroka.

Bolečina niha, prav gotovo pa ne moremo od nje pobegniti. Tu ne pomaga prezaposlenost. Pride za tabo, ko najmanj pričakuješ.

Želim ti vse dobro.