razmik med parjenjem
Ne vem točno kaj s tem mislite, vendar če gre za čas med dvema legloma pri isti psici, je v Pravilniku o strokovnem delu KZS določeno, da naj ena psica ne bi imela več kot eno leglo v koledarskem letu (naj me prosim kdo popravi, če to ni točno). Vsak, ki nekaj da na svoje pse, pa sigurno ne bo paril iste psice z vsako gonitvijo oz. dve zaporedni gonitvi (slednje morda le izjemoma) in jo na ta način izčrpaval. To ne bi bilo dobro niti za psico, niti za mladiče.
No, stvari le ne moremo gledati toliko pesimistično. Popolnoma vam sicer verjamem glede teh številk, vendar ti psi večinoma ne prihajajo iz registriranih legel kar pomeni, da tudi to določilo ne velja za njihove lastnike. Se pa strinjam, da je to neodgovoren odnos do živali in bi to bilo potrebno omejevati, samo kako? Ne bi bilo prav, da vse, ki imajo pse in legla, mečemo v isti koš.
Fora je v tem, da poznam osebo, ki nelegalno prodaja pse, o sterilizaciji psičke (šarplaninka) seveda noče niti slišati, psička je imela mladiče letošnjo spomlad, odkar vem za primer bom skrbno pazila, kdaj bo spet breja.
Drugače ima psičko nameščeno zraven hlevčka, na površini, ki naj bi se uporabljala kot vrt, in to ne živalski! Kaj o tem meni vet. inšpekcija pa je škoda zgubljati besed.
No podatki so žal popolnoma realni in resnični. V društvu za zaščito živlai Ljubljana smo v lanskem letu poskebeli za več kot 1200 živali, prav toliko jih oskrbijo v azilu v Mariboru, potem prištejte še živlai iz drugih regij in verjemite mi, da jih je gotovo še več in da za vse sploh ne vemo ker jih veliko ostane kar pri najditeljih. Kar se tiče pa odgovornosti lastnikov pasemskih ali nepasemskih psov pa še ena šokantna novica, ki je presenetila celo mene. Preden sem si upala izreči kaj takega sem več let spremljala statistiko najdenih živali, danes zagotovo vem da trditev več kot stoji. Glede na celotno populacijo v Sloveniji lahko rečemo da imamo okrog 50 000 pasemskih psov in 250 000 nepasemskih psov ( štejemo tudi necepljene pse in nevpisane v register) Študijo je opravil Pedigre in številke pedigreja so bile astronomsko višje od tistih, ki jih ponuja država, žal se glede na poznavanje situacije strinjam z podatki Pedigreja. Vsako leto se “izgubi” 10 % pasemskih in 10% nempasemskih psov. ( Zelo enostavno preverljivo po dokumentaciji najdenih živali). In de si ne bomo delali utvar še naprej, od vseh najdenih tetoviranih psov le dva od desetih lahko po številki v ušesu ( ali kje drugje) vrnemo po podatkih Kinološke zveze ali vzrediteljev nazaj k pravemu lastniku. Za večino najdemo le vzreditelja, ki je jasno pozabil kam je psa prodal, izgubil zvezek, se mu ne zdi niti vredno razmislilti, ali pa sploh ne ve od katere psice (ker jih ima več) je bil mladič in bo nekaj časa trajalo, da najde podatke, lahko se pa celo zgodi, d aje leglo prijavil za prijatelja in seveda nima pojma kam je ta prijatelj prodal svopje pse. Ne gre za pesimizem, gre za kruto realnost. Samo v letošnjem letu smo imeli opravka z kar nekaj pasemskimi psi naj jih naštejem
Škotski ovčar št. 196611,nemška terierka št 6956 ( po iskanju smo našli štiri lastnike vzreditelja, prijatelja, ki je vzel psa za soseda, soseda, ki je psa prodal naprej ker ni imel časa, novega lastnika, ki je opravil vse razstave in podaril psa nekomu, ne ve pa še komu. in ne boste verjeli, psička je bila poležena 24.5.2000), lovski ptičar nismo razbrali št., dva staforda ali pit bula, starejši španjel z nerazberljivo št., rjav doberman št. 02552, še en doberman – črn, nerazberljiva št., nemški ovčar št. 08823 ( lastniki so bili prav presenečeni, kako nam je uspelo najti prav njih, psa sicer pogrešajo, a si niso bili ravno edini ali en mesec ali žew tri mesece,,,,), sibirsky husky Taurus ( vrnjen lastnikom po 14 dneh oglašanje) – prej ga niso pogrešali, 4 leta stara bernandinak, ki jo je lastnik sam pripeljal, d aje noče več imeti, seveda je imela le trikrat mladiče, se je pohvalil lastnik..Lahko bi vam še naštevala, a mislim da so podatki povedali svoje. Dejstvo je, da so ljudje neodgovorni do vseh živlai in da to koliko so dali zanj ne pomeni več nič. Našli smo celčo angleškega mastifa, ki ga lastniki niso več vzeli nazaj. Iskali smo jih več kot en mesec in jih našli le po naklučju. Žal je tako. In ko ljudje na društvo kličejo, d asi želijo katerega od naših neuspešno vrnjenih pasemskih psov jih je tričetrt takih, ki že imajo psa iste pasem in bi tega vzeli za parjenje ali pa enostavno ne želijo sterilizacije zato, ker bi morda vendarle imeli kdaj mladiče. In ko povemo da je psička že streilizirana se vsujejo plazovi kletvic, neodobravanja in očitkov kakšno škodo smo naredili. Le zakaj?Ker ne dovolimo, da bi ljudje izkoriščali živali? In verjemite mi, včasih za kakšnega pasemskega psa prav težko najdemo lastnika, ki mu je pes enostavno všeč ( ta pasma) in si psa želi iz pravih nagibov.
Ali še vedno mislite da sem pesimistična? Lepo bi bilo, če bi bil to moj pesimizem, žal sem le realistična.
Kaj mi lahko svetuješ v mojem primeru, je vse kar lahko naredim to, da lastnika pisno opomnim, da:
– ima lahko po zakonu psica leglo lahko enkrat letno?
– da jo mora imeti v času med gonitvijo zaprto, da ne bo nezaželjeno breja,
– da mora pri breji samici upoštevati dodatno skrb za hrano, vodo, primeren bivalni prostor…
Sem kaj spustila?
Hvala!
V Zakonu o zaščiti živali je sicer zapisano, da je lastnik dolžan zagotoviti osamitve, kontracepcije,sterilizacije ali kastracije živali, preprečiti rojstvo nezaželjenih živali.
To si lahko seveda vsakdo razlaga po svoje in njihovi mladiči za njih gotovo niso nezaželjeni, ker verjetno služijo. Vsekakor bi bilo dobro ugotovoto ali obstaja kako društvo ljubiteljev te pasme in se povezati z njihovimi člani, da bi se pogovorili z lastnikom te živali. Dejstvo je, da ljubitelji iste pasme čutijo veliko empatijo do živali, ki so jim “najbolj všeč” in lažje pristopijo k lastniku in ga skušajo spraviti k pameti.
Veterinarska inšpekcija lahko ukrepa če živali živijo v neprimernem okolju brez vode, hrane….česar pa ni lahko dokazati. Če dobi pisno prijavo društvo pošljemo na obisk dva člana društva, da se pogovorijo z lastnikom. Včasih zaleže, včasih ne?! Vsekakor pa je najhujša javna razgalitev, objava kakega pisma bralcev, da gospod ta in ta počne to in to in da se vam ne zdi humano. Seveda pa tako početje zahteva precejšno mero poguma….
LAhko nam pošljete pisno prijavo ( v postopku naprej ste anonimni, mi zahtevamo podatke zaradi svojega kritja, ker se je izkazalo, da je veliko prijav lažnih in če človek da svoje podatke nam misli verjetno resno…)Vsekakor se bomo skušali pogovoriti, venar garancije ni. Nekateri se v takih primerih poslužujejo podtaljega delovanja ( grozilnih pisem, polepijo okolico in sosede obvestijo kaj se dogaja…) NA društvu se z temi metodami uradno ne strinjamo, je pa rs da včasih zaležejo le take stvari.
ŽAl je zakon, ki je sicer napisan precej strogo tudi tako ohlapen da včasih v resnici nima nihče pravne podlage za ukrepanje. TAko je vse na lepi ali grni besedi. Vsekakor je prav da človeku damo vedeti, da ne ravna prav in da krši v neki meri tudi zakon in da v kolikor ne bo renehal, da boste ljudem povedali kaj se dogaja. Ljudi je pa vendarle sram, če o njih kdo govori slabo. Morda bo pa vsaj razmislil in izpustil kako leglo. Pričakujem, da mi pošljete prijavo z podatki Kdo je ta človek in kje živi, da ga obiščemo še mi.
Vest,
ker ne verjamem, da boste hodili na gorenjsko, sem v petek poklicala društvo v moji bližini in jim vse razložila. Menda so se že hodili okoli vrtičkarjev in opazili tudi to psičko. Naredili bodo tako kot si svetovala, se poskušali pogovorit in lastnika opozorit kaj je dolžan naredit po zakonu. Obljubili so mi tudi, da bodo za dodatne informacije in nasvete poklicali ljubljansko društvo.
Hvala za nasvet, vesela sem, da obstajajo ljudje kot si ti!!!!!!!!!!!!