razmerje
Odvisno od tega, koliko je tip resen in če ima v resnici razčiščeno pri sebi kaj bi rad v življenju. Marsikdo se težko sprijazni s tem, da je njegova partnerka toliko starejša, da ima druge otroke, da ne bo mogla z njim imeti še 3 njegove otroke, itd… Na ta vprašanja si sigurno ne more odgovoriti takoj, ko se neko razmerje začne, po nekem času pa se bo moral zamisliti glede tega in si odgovoriti. Moški imamo pogosto v sebi določene podzavestne zapore, ko sicer ljubimo partnerko, vendar če nam nekej v podzavestni ne ustreza, če nismo opravili z določenimi predsodki ali preveč upoštevamo mnenje staršev in “prijateljev” bo to prejkoslej prišlo na dan, začelo gristi in krhati zvezo.
Kako dolgo pa sta skupaj, kako se ujemata in kaj pravi tip?
Skupaj sva že skoraj 3 leta. On pravi, da ga otroci nič ne motijo, čeprav je veliko rajši sam zmano. To mi tudi pove, pa tudi sama opazim. Drugače pa se znjima kar lepo razume. Ne živiva pa skupaj, temveč hodi k meni na obiske.
Zame pa predstavlja problem to, da si želi (normalno) svoje otroke in to enega ampa vsaj 2. Mene pa je groza že ob sami misli na to.
Zdi se mi tudi (upam da samo zdi) da mu je včasih nerodno, sploh če srečava njegove znanceč. Drugič spet pa nimam takega občutka. Je možno, da je vse v moji glavi. Kajti če sem poštena, je včasih tudi mene sram, če srečava koga od mojih znancev, sodelavcev..
Ta “sram” je ravno tisti predsodek, ki ga uradno v naši glavi ni, ali pa ga težko priznamo partnerju in sebi, nekje v podzavesti nam pa prinaša slabe občutke. Dobro bi bilo, da bi oba te slabe občutke premagala, morda je to celo pogoj za resno nadaljevanje zveze.
Imeti lastne otroke in se ne zadovoljiti s tem, da se zbližaš in crtlaš “druge” otroke, ki živijo v istem gospodinjstvu? Nekje vsi vemo, da če imaš rad otroke, če si sicer dober človek, moraš potem imeti rad vse otroke, se pravi, da bi moral brez problema tudi z otroki svojega partnerja, ki jim nisi biološki starš, navezati odlične čustvene vezi. Odlična teorija. Po drugi strani pa smo v praski vedno malo sebični, hočemo razpršiti svoje gene po svetu in imamo najraje predvsem svoje otroke.
Kakorkoli že, ko se bosta odločala za nadaljevanje zveze, se bosta nujno morala odločiti glede števila “novih” skupnih otrok in to tako, da bosta oba zadovoljna, če ne…
p.s. Če imaš 5 otrok imaš 100% olajšave pri odhodnini! ;))))
Zakaj se sramuješ pred znanci? Zaradi let? jaz poznam kar nekaj prijetnih in uspešnih parov, kjer je moški tudi do osem let maljši od ženske. Ne vidim nobene nesproščenosti. Krasni usklajeni pari so. Letnica rojstva ni dejanski pogoj za zrelost osebe.
Verjetno je tule večji problem, da ti ne zaupaš partnerju? Potem pa ni problem v letih ali otrocih, ampak v vajini iskrenosti v odnosu. A ni bistveno zaupanje?
Edi ti sicer dobro predlaga marsikaj,samo tole “navali na še enega otroka”,pa dobro premisli….najprej moraš razčistiti kako resna je vajina zveza,kajti zna se zgoditi,da boš imela kmalu tri “sorte” otrok…..dva + enega in čez 3 leta še enega od tretjega…….kje pa imaš moža,zakaj si sama….hočem reči,kaj se je zgodilo,da si sama z otrokoma…….
Nina je rekla:
“Ma saj mu zaupam. Vem da me ima rad in tudi jaz imam njega. Pa vseeno tega zoprnega občutka se kar ne morem znebiti. Nočem da je tko,pa je. Zaupanje nima s tem nič za opravit.”
Če se imata rada in imata samo manjše probleme v zvezi s kakim občutkom imata dve možnosti:
– ali gresta secirati svoje občutke v nedogled
– ali pa začneta živeti in glede na njena leta in želje po otroku je treba ukrepati, mogoče ne čist takoj, vendar razmerje imata 3 leta in mislim, da nima smisla še tri leta preverjati ali je njuna zveza dovolj dobra. Garancije pa itak nobeden nima, da bo zadeva laufala in je seveda možno, da se bo zveza čez nekaj let skrhala…
Hočem poudarit, da eni preveč komliciramo, drugi pa živijo življenje, pa je kar je…
In vsak se mora enkrat nekaj odločiti, če čustveno ne more najti poti iz neke situacije, pa razumsko…
Oj Sončk.
Praviš, da si tudi ti v takem položaju kot jaz.Lepo ne, kajti takih ni veliko, običajno so moški starejši od žensk. Ali si tudi ti že imela kakšnega otroka? Jaz se najbolj tega bojim, ker nimam ravno dobrih izkušenj. On pa pravi, da brez svojih otrok ne bo, da želi 2. In da če bi imel samo enega, bi se celo življenje čutil za nekaj prikrajšanega. Moja otroka sta že velika (16 in 9 let), tako da me je kar groza ob misli na še 2 dojenčka.
In verjetno sem ravno zaradi tega strahu pred otroci postala v zadnjem času tako prepirljiva, ves čas sem v vojni znjim. In mislim, da ravno zato ker se bojim da bo rekev da je že čas. Meni pa do tega še res ni.
Ja, dragi Jože. Res sem previdna in bom previdna kar se otrok tiče.
Zakaj sem sama oz. brez moža?
Pri 17. letih in pol sem se zaljubila in že prvi mesec po izgubi nedolžnosti zanosila. Tako je privekav na svet moj prvi otrok, torej sem bila pri 18. letih že mamica. Njegov očka pa je bil nekaj let starejši od mene. Oba mlada, premlada,zlasti očka je težko sprejet to novo odgovornost oz. je sploh ni prevzev. Kljub poroki in otroku se je obnašal kot da je sam.Tako sem bila že po parih letih ločena. V tem času sem (normalno) izgubila tudi stik s svojimi prijateljicami, tako da sem po ločitvi ostala sama z otrokom in zelo,zelo osamljena. In čez čas sem spoznala drugega. In ta je bil v začetku najine veze čudovit, do otroka je bil veliko boljši kot njegov oče. Vse dokler nisem zanosila oz. nisem imela več možnosti da bi splavila. Takrat se je nadaljevala zgodba iz prejšnega zakona, samo še v veliko hujši obliki. Začel je ostajati od doma, domov hoditi pijan, in nosečo me je prvič udaril. Ko je bil otrok star eno leto je izgubil službo. 6 let je živel na moj račun, brez službe, lubosumen, nikamor nisem smela, če sem prišla domov iz službe 5 min. kasneje sem bila najmanj kurba… Naj nadaljujem. Po 6. letih mi je bilo zadosti vsega, nič več me ni bilo sram, da bom ostala sama z 2 otrokoma različnih očetov. Naj govorijo kar hočejo.
Tako sem zopet ostala sama, razočarana in misleč da bo za vedno tako. In od tod moj strah pred nosečnostjo, otroci, kljub temu, da ga poznam in vem da ni tak kot prejšna dva. A kaj če se spremeni? Rada bi da bi ostalo tako kot je sedaj, a vem da ne bo mogoče.
Kaj praviš, Jože?
Draga Nina
Imela si slabe izkušnje in to že zelo zgodaj. Ni je ženske, ki bi je ne bilo strah, če bi se ji dogajale stvari, kot so se tebi. Tudi z otroki si bila zagotovo zelo obremenjena in verjamem, da se bojiš, da bi to znova doživljala.
Moje mnenje pa je, da če imaš nekoga rad, kot praviš, da imaš ti svojega partnerja in da mu zaupaš, potem se lahko tudi o teh stvareh z njim pomeniš. Kot so ti že pred mano napisali, leta niso merilo zrelosti. Poleg tega si očitno tvoja prejšnja partnerja otrok nista želela, tvoj sedanji pa si jih želi, torej je pripravljen prevzeti odgovornost in deliti obveznosti s teboj.
Kaj si mislijo drugi ni pomembno. Pomembno je, kaj o tem misliš ti. Če se boš odločila, da je tisti, s katerim želiš skupaj živeti (jaz bi to sicer prej sprobala, saj je hoditi z nekom ven drugače kot živeti z nekom), potem boš verjetno morala sprejeti tudi to, da si tudi on želi svojega otroka. Najprej pa razčisti sama s seboj, kaj si želiš in kaj v nadaljevanju pričakuješ od svojega življenja in kje se vidiš- Še ena polomija bi bila zate preveč.
Draga Nina !
Po moje bi težko bila v težji situaciji kot si, vandar probleme imamo ljudje samo zato, da jih rešujemo, če ne, jih nebi rabili, oziroma nebi bili problemi.
Najbolj mi je žal tistih tvojih 6 ali 8 let življenja s tistim kretenom. Če prvega še lahko razumem, madost, itd, pa tega ne morem. Škoda, da nisi spokala ko te je prvič udaril, kajti te pravice nima nihče na svetu. Ampak, lahko je nam tipkat a ne?
Jaz ti svetujem da se nekam zapreta in temeljito pogovorita.
Ali je njegova ljubezen tako močna, da te sprejema tako kot si, to se pravi tudi vključno s tvojo željo, da nočeš več otrok? Če ne, potem je bolje da se poslovita, ker bo njegova želja po nasledstvu samo še močnejša, kot tvoja po ne, kar bi lahko vodilo v še hujše konfrontacije in lahko si zopet sama, razočarana.
Če te tako sprejme, se bo s tem slej ko prej potolažil, in vdal v usodo.
In ko bo zopet sproščen, neobremenjen in si boš dokazala da je s tabo zaradi tebe, se lahko v tebi nehote prebudi želja po otroku, kar je normalno. Lahko pa tudi ne, ampak, bosta vsaj skupaj. Če pa ne,…
Otroke imaš velike, pojdi ven, zabavaj se, poišči sebi primerno dušo.
Škoda bi bila, da bi pri 45-ih, zopet ugotovila, da si sama, in da je šlo toliko let.
Veliko sonca ti želim v življenju. Sašo.
Oprosti ker moram to reči, ampak mislim, da je zate boljše, da delaš tako kot se tebi zdi prav. Če nočeš otrok, jih ne imej več. Če si tega ne želiš mu to iskreno povej. Vem, da do fanta ne bo fer, ampak on je vedel v kaj se spušča. Po resnici povedano – nevem če bo iz te zveze kaj nastalo. Globoko premisli, kaj boš naredila – dvakrat si že nasedla – pazi, da več ne boš. Imaš pa že tudi hčerko odraslo, tako da bi lahko sama imela fanta te starosti, kot ga imaš ti.