Razlike in posledično rojen strah

Spoštovani!
Imam problem z nezdravimi odnosi doma. Sem prva hči mojih staršev, ki jo družina tretira kot bedaka in še dve sestri, ki sta zlati v očeh staršev. Ko je potrebno opraviti gospodinjska dela, sem vedno jaz zadolžena za čiščenje stanovanja, okopavanje njive, priprave kosila, ipd. Jaz nisem smela nikoli spati dlje kot do 8-ih, moji sestri komot do 12 in prideta samo na kosilo, potem se pa spet spravita k svojim opravilom, gresta ven vsaka s svojimi prijatelji, gresta s kolesi, ipd. Gospodinjska opravila niso zanju. Kadar se pritožim, zakaj moram samo jaz delat, s strani staršev nisem deležna podpore. Navadno mi prigovarjajo, da so preveč težke sorte, da se z njimi nič ne da delat. Včasih tudi mami kdaj potarna glede lenobe mojih sestr, ker bi rada da bi bili na vrtu skupaj. Oči tudi kdaj potarna, ampak problema pa ne rešuje. Če pa se uprem, da bi tudi jaz šla rada s kolesom ali k prijateljici, NE, to pa ne. Mene se pa upajo zelo zelo okregat, ponižat grdo in lepo: Zakaj si taka? Pa ne vidiš kako se trudimo, da bi nam bilo lepo?, ipd. Pred drugimi ljudmi, pa skorajda še najbolj hvalijo ravno moji sestri in so nanju še najbolj ponosni. Saj je res, za šolo pa skrbita, ampak tudi meni je šla do nedavnega dobro. Trpim zaradi zmede. Po eni strani kažejo moji starši, da me imajo radi (to je samo takrat, ko so vse stvari na svojem mestu in narejene), drugače pa slišim grozne besede, vpijejo name, me ponižujejo, kako sem slaba, gnoj,ipd. Tudi zvečer me okregajo, ko grem ven. Stara sem 22 let in obiskujem faks, ampak velikokrat imam težave s sabo, psihične. Ne morem se skoncentrirat in opažam, da je breme slabih razmer v družini, vsak dan težje. Če hočem imeti kakšen priboljšek, si ga sama zaslužim, mojim dvema sestrama pa se vse samo natresa. Pred tremi meseci sem se redno zaposlila zato, ker mi je na faksu popustilo, ne morem in ne morem se zbrati in dobro naučiti, preveč trpim, pa ne znam ven. Zdelo se mi je škoda časa in denarja, ker mi ni šlo čisto nič več v glavo. Strah me je, grozno me je strah, ker sem v službi ugotovila da nimam samozavesti niti dobre samopodobe, potrebno pa se je postaviti zase. Moja samozavest je prizadeta, prav tako tudi samopodoba in socialno vedenje. Vidim da bom morala ogromno narediti na sebi, pa ne vem kje naj začnem. Počutim se kot socialni invalid, čeprav delo dobro obvladam, ampak to ni vse, da me sodelavci sprejmejo in dobro sodeljujemo. Kako naprej? In kako naj vzpostavim normalne odnose z družino? Včasih mi ponoči solze lijejo, strah me je, ker vidim da bo pot iz teme dolga. Prijatelji mi pa tako ne morejo pomagati, razen tolažijo. Z njimi bi se morala sproščeno poveselit tako kot to počneta moji sestri, pa ne gre, ker imam polno glavo problemov in frustracij. Kaj se sploh dogaja okrog mene?

Po prvih stavkih sem mislila, da gre za užaljeno osnovnošolko, ki je morala enkrat več pomiti posodo kot njeni sestrici. Berem dalje in vidim … stara si 22 let in obiskuješ faks! Halo?? In si dovoliš, da ti “tvoji najbližji” tako grenijo življenje (pa ne gre le za delo, predvsem za žaljivke a la gnoj in ponižujoč odnos)? Zakaj, za vraga, pa še vztrajaš doma? Si mazohistka? Čakaš, da te še bolj dotolčejo, da boš zares postala čustveni invalid? Kje začeti? Takoj na svoje! Ozri se okoli in poglej, koliko študentov se preživlja samih. Prijatelji naj ti namesto tolažbe (ki je v tem primeru čisto neproduktivna) pomagajo najti poceni sobo, službo pa itak že imaš. Verjemi vase; samo prereži to gnilo popkovino in problemi se bodo začeli reševati.

Najlepša hvala za prijazen odgovor. V bistvu to, da se moram odrezati od moje familije, pa čeprav jo imam rada, nekako po tihem vem. Včasih si namensko kot noj tiščim glavo v zemljo, ko pa jo dam iz zemlje ven, je logično še vedno vse isto. Le strah me plaši z mislimi da, nisem dovolj sposobna za samostojno življenje, ampak to je žal edina prava rešitev. Hvala ti za podporo.

Boš videla, da bo šlo, pa čeprav bodo vmes tudi težave. Že s prvimi koraki v samostojno življenje si boš dokazala, da zmoreš. Tvoja samozavest se bo že sama po sebi izboljšala in tudi socialno življenje se ti bo s tem spremenilo. Če boš delala na sebi (branje knjig na temo osebnostne rasti, kakšni tečaji, delavnice, načrtno odpravljanje frustracij…), bo napredek še večji in hitrejši.Samo začeti je treba in na tvojo pot bodo prihajali ljudje in situacije, ki ti bodo odprli oči, da boš spoznala, da se upravičeno lahko ceniš. Držim pesti zate!

Verjemi, da bo šlo – tudi jaz sem morala oditi, da sem ohranila svoje dostojanstvo… ni lahko, še posebej, če si poln potrebe po toplini, pripadnosti in ljubezni, ki si je prejel premalo, a je bolje se umakniti, kot ostati tam, kjer te ne spoštujejo.

Sončnica

Pozdravljeni!

Popolnoma se strinjam z odgovoroma mojih predhodnic na vaše vprašanje. Rešila se boste čustvenih stisk v domačem okolju le če se iz njega fizično odmaknete. Boste videli, da se bodo z distanco izboljšali tudi vaši odnosi s starši. Seveda vsak začetek samostojne življenjske poti ni lahek, vendar pa kakšna je cena svobode?

Preverjen recept 🙂

LP
Petra, ŠENT