Pozdravljeni,

Imam vprašanje, ki se nanaša na razlike, ki se delajo med sorojenci, ne mislim v finančnem smislu ampak čustvenem. Kako se s tem soočiti? Že od majhnega sem čutila, da sem staršem odveč, samo bila sem, živela, zame se nista zanimala popolnoma nič. Vse kar je bilo z mano povezano je bilo odveč. Bilo je tudi psihično in fizično nasilje s strani mame. Danes, ko imam 34 let vem sicer, da enostavno nista in še vedno ne zmoreta dati ničesar od sebe. Mama ima MOM, zadnja leta tudi pije in je zašla v čudne posle, oče pa samo pričakuje kaj bomo vse otroci njemu dali, sam pa z mano ni imel vrsto let stikov, nič nudil, niti finančno. No, ampak bolečina ki je tako močna in že skoraj uničujoča zame je ta, da čutim, da smo sami. Tudi prijateljskih odnosov, govorim o globokih, da veš da lahko na nekoga racunaš, nimam. Po moževi strani je na žalost prav identična slika kot pri nas in tako moja otroka nimata nobenega starega starša. S sestro sva od skos tekmovali za mamino naklonjenost in še danes se čuti ves čas neko tekmovanje, ona je stike omejila zgolj na rojstne dneve že pred časom, vedno je čakala kaj bom narobe rekla, da me je lahko napadla, jaz sem se pa vsa leta umikala. Hodila sem na psihoterapijo 2 leti (se zavedam da bom spet morala, ker je očitno bolečina se nepredelana) in kar precej postavila na svoje mesto. Še vedno pa ne znam dobro z odnosi oz se umikam, izogibam konfliktom, dokler ni že v meni vrelišče. Ali je smiselno povedati, da čutim, da se dela krivica, da je npr.moja babica zelo naklonjena nečakom, hodi k njim, za moje otroke pa vedno najde razlog zakaj ne pride, tako jih vidi 4x na leto? Ali nima smisla, ampak kam potem s tem, ko vidim to in je v meni bolečina ob tem, da se počutim da nikomur nič ne pomenim?

Hvala za odgovor.

Spoštovani Bolečina,

Vse, česar niste dobili v otroštvu, si podarite sami.

Vse stiske, ki jih opisujete v vaši zgodbi, se nanašajo predvsem na vas in vašo globoko, Srčno bolečino. Zadeva bližnje odnose. Vaše bolečine in travme iz otroštva, občutki nepomembnosti in odvečnosti, čustvene zanemarjenosti in nasilja, še kako dobro čutite še vedno. Čeprav opazujete druge odnose, odnose babice do otrok, odnose med sorodniki, se vsakič znova prebudi vaša bolečina. Bolečina osamljenosti, nepomembnosti, odvečnosti, ki je nepopisna, žalostna, boleča. Za katero ste mislili, da ste jo predelali, a zdaj ugotavljate, da jo v določenih situacijah še vedno/znova močno občutite, saj vas spomni na vas, kot malo prestrašeno deklico, ki je bila obema staršema odveč, ki je nihče ni zaščitil, karkoli ste naredili, ste bili v napoto, nehote, za povrhu še kaznovani, ustrahovani, tepeni. Težko vam je. Predvsem biti sama s sabo, s tem, kdor Ste, kar nosite v srcu. Najtežje je, ko dejansko ni nikogar, takrat se osamljenost in bolečina še posebej izrazita, občutita.

Ravno tega v življenju ne želite. Nasprotno. A življenje samo vam – če pogledate z drugega zornega kota – nudi priložnost, stiska vas v kot, da se do-končno soočite z vašimi najglobljimi strahovi iz otroštva, z bolečino prestrašene deklice, da ozavestite in ovrednotite vse težke občutke, misli in zgodbe, vezane na preteklost in odnose s staršema, ter si povrnete jasnost, odločnost, veselje in samozavest. Lahko se odločite. Ni vam potrebno več ostajati v starih vzorcih, v občutkih male deklice, v zamerah, pomanjkanju pozornosti, pogrešanju, čakanju… Morda je zdaj čas, ko ste bolj pripravljeni na globlje spremembe na sebi. Zaupajte si in prisluhnite sebi ter si podarite, ustvarite, kar rabite. V nasprotnem vas bodo nadaljnji odnosi in situacije vedno znova vračali in opominjali na vaše bolečine.

Čeprav sprašujete po razlikah med sorojenci in kako se s tem soočiti, vidim smisel v tem, da se soočite s svojimi stiskami in predvsem strahovi, saj boste na ta način kasneje vedeli, čutili, kaj storiti tudi v drugih odnosih. Otroci se učijo z zgledom. Vse spremembe, ki jih boste dosegli na sebi, bodo vplivale na druge odnose. Vsako spoznanje, do katerega se boste dokopali, bo sprožilo spremembe na bolje, v drugo, novo smer. Iskali boste vedno več. Prišli bodo novi ljudje v vaše življenje. Na tej poti bi vam zagotovo svetovala nadaljevanje z delom na sebi skozi proces, predvsem v smeri sprememb vaših globljih prepričanj in težkih občutkov, ki se vam vseskozi nevede ponavljajo skozi odnose, ter postopno v smeri odpuščanja staršem. Da jim nekoč odpustite in jih spustite. Odpustiti ne pomeni, da se z nečim strinjate, da pozabite, temveč da osvobodite sebe vseh bremen in vezi, ki vas še omejujejo v življenju. Da zaživite svobodno. Čeprav so vas odnosi s starši zelo zaznamovali, vam bo z védenjem, da niso zmogli in znali drugače, mnogo lažje. Zaupajte si, okrepite svoje dostojanstvo, povrnite si notranjo moč, odločnost in zaupanje v življenje. Ko boste vedeli, kaj želite v življenju, vam bo veliko lažje tudi v odnosih. Ne bo vam treba odhajati. Začnite se spoštovati in ceniti. Vse dobro in pogumno na vaši poti želim. Upam, da sem vam vsaj deloma odgovorila. Lepo vas pozdravljam,

Barbara K. Novak, zak. in druž. ter.