razlika v letih
Žabica
Zelo malo ste napisali, zato samo splošen “recept”. Če vam takšen način “skupnega” življenja ni všeč, če vas onesrečuje, potem je čas, da se o tem zelo odkrito pogovorite s partnerjem. Za ljubezen je veliko definicij, konec koncev si vsak lahko poišče svojo. Morda je 3x obisk tedensko tudi lahko ljubezen, težko pa bi temu lahko rekli družina. Če jo tako zelo pogrešate, potem bi bilo prav, da partner pove svojo zgodbo, svoj pogled na vaše (ne)skupno življenje. In če z njegove strani ni pripravljenosti za vsaj približno tako skupno življenje, kot si ga vi želite, se boste morali odločiti. Ali čakati, če si bo morda premislil, ali pa prekiniti zvezo, ki vam niti približno ne daje tega, kar si želite in si tako dati možnost, da srečate novo “ljubezen”, ki pa bo za razliko od te želela z vami tudi živeti. Kakorkoli se boste že odločili, ne pozabite, da vaš otrok potrebuje očeta in da je očetova dolžnost, da za tega otroka poskrbi.
Lepo vas pozdravljam
Pozdravljeni
sem novinarka, ki pripravlja prispevek ravno na to temo, torej zanimajo me prednosti in mogoče tudi kakšna slabost, ko je med zaljubljencema večja razlika v letih…Iščem par, ki bi bil pripravljen v sproščenem pogovoru deliti svoje izkušnje. Podrobnosti vam bom obrazložila, ko se mi boste javili na mail oziroma potem po telefonu…že v naprej hvala za vaše sodelovanje.
Mene so že od nekdaj privlačile malo starejše punce. In so bile starejše 8, 10 in 11 let. Kaj pa vem, starejše so nekako drugačne, bolj privlačne, seksi, in zrele. Z njimi se lažje pogovarjati, vsaj meni in biti z njimi. Vejo, kaj hočejo in to rade pokažejo. Mlajše pa so manj stanovitne in prevrtljive. No, kako katera seveda.
da.pe
ti si ena prav zalostna oseba,…komaj pricela ziveti in trdis nekaj, cesar nisi sprobala na svoji kozi!! Zato prosim nehaj s temi primitivnimi odgovori, ker mene pa se marsikoga drugega silijo v smeh,…
Mene moj moz, z 18 letno razliko, seksualno zadovoilji veliko bolje, kot me je negdo moje starosti!! Z njih sem prvic dozivela orgazem,…in kaj pocnejo fantje pri 22???? Lepo te prosim,….
Danana…
Tudi jaz imam 40, pa nisem istega misljenja,….nobeden ni prisiljen z nekom ziveti in vztrajati,(to se dogaja le iz interesa)….kar se pa seksualnih potreb tice,… to si vedela ze prej….nehaj se sedaj pritozevati in dajati drugim slabega vtisa,….
Razlika v letih sploh ni pomembna,treba je pac dobro premisliti preden se spuscamo v kaj taksnega.
MIDVA Z MOJIM SVA RAZLIKE 30 LET ON JE BIL POROČEN PA SE JE LOČIL ZARADI MENE,Z BIVŠO ŽENO IMA 2 HČERKI STA ŽE OBE POLNOLETNI,MIDVA PA SKUPAJ ŽIVIVA ŽE 4 LETA…HČERKE NON STOP OČETU GOVORIJO NAJ PRIDE K NJIM NA OBISK,MENI PO POŠTI POŠILJAJO SVOJE NEKDANJE SLIKE ZATO NEVEM KAKO DOLGO BOM PRENAŠALA TA PRITISK…DRUDAČE PA MISVA SE IMAVA NEIZMERNO RADA…
ZANIMA ME VAŠE MNENJE KAJ MISLITE O TEM?????NAJLEPŠA HVALA… ;-)))
evgen lep pozdrav
stara sem 30 mož pa jih ima 47 torej 17 let razlike ,pa lahko povem da je moj mož ravno tak kot vaš oče ,imava dva sina 11 let in 9 let in on je naravnost čudovit z njima igra nogomet redno ,plava igra bilijard skratka obožuje jih in jim posveča ogromno njegovega časa in onadva sta naravnost nora na svojega očija ,starejši sin že ugotavlja kako je njegov oči faca ,ko v šoli imajo kak šprtni dan z starši in seveda njegov oči najhitrejši in najboljši ,torej vaše pravilo mladosti po srcu drži ko pribito ,hhe
Res se nekatere malenkosti poznajo v takem odnosu z razliko v letih ,in sama lahko povem da se počutim varno ,ljubljeno in skratka razlika v letih no ljudje pa saj tudi mi mlajši partnrji bomo enkrat prišli na njihovo starost in kdo bo pa nas obsojal zaradi let in si mislil kako tečni starci ,.pomembno je spoštovanje in ljubezen ne leta
lep poz
No jast imam malo večji problem, saj sem stara komaj 15 let, on pa je 11 let starejši od mene
za enkrat sva si sicer samo ušeč, vendar me stalno sprašuje kaj naj storiva.
je zelo odgovoren in je naš dober družinski prijatelj, skoraj naš sosed.
Moji starši vedo vse o tem in me kar podpirajo, šla sva že na sprehod in sva ugotovila da imava veliko skupnega…Zelo ga skrbi kaj naj storiva zato bova za enkrat samo prijatelja.
Ko pa bom malo starejša bova mrda kaj več.
HOJ VSEM!
MOJ MOŽ JE OD MENE STAREJŠI 17 LET.IMAVA DVA OTROKA, SKUPAJ SVA 17 LET:)
JAZ IMA M 35 LET, ON 52.
Hecno, da edina “pomankljivost” je ta, da sem nekoliko izgubila stik z realnostjo, kar se let tiče.
Ljudje, ki jih imajo okoli 50, se mi zdijo mladi, sploh ne pomislim, da so stari…..kaj pa vem, kako naj opišem, kar želim, a enostavno se “zliješ”, on postane po duši in obnašanju mlajši, ti postaneš zrelejši…in nekje na pol se najdeš:) Midva funkcionirava vrhunsko……………….
če primerjam zvrstniki in vrstnicami…..
Leta res niso ovira, če se najdeta dve sorodni duši.
L.p.
pozdravljeni. še enkrat jaz. nisem vešča forumov pa vendarle. opisala sem že svoj položaj , odgovora pa ni in ni. še enkrat vas prosim za pomoč. ne znajdem se. mož me je po 25. letih srečnega zakona prevaral z 25 let mlajšo žensko. ko si je zavedal vse tragedije je poskušal narediti samomor. ob močni podpori vse družine se mu je uspelo “vrniti” nazaj. in 5 let je bilo v redu. sedaj pa si je omislil ljubici mlajšo od sebe 29 let. kaj je narobe z mojim možem. prosim pomagajte mi !!! ne znajdem se več!!!
Spoštovana nezaželena,
moderator, g. Izidor Gašperlin, ki je upravljal s temo iz 2008, že lep čas ne sodeluje več s forumom, tako da ne bi vedel, kdaj ste s svojim vprašanjem ostala spregledana, situacijo pa seveda obžalujem.
[hr]
Obupanost pri iskanju odgovora na vaše težko vprašanje je povsem razumljivo, saj je ponovna prevara, po samomorilni epizodi, pravzaprav dokončen udarec osebni odgovornosti, dostojanstvu odnosa ter vama obema v njem. V relacijski zakonski terapiji sodba tipa »z vami/z njim je narobe to in to, pa dajte poskusiti to pa to«, nima mesta. V prvi vrsti ne gre za to kaj je prav in kaj narobe oz. kdo ima prav in kdo ne, temveč za to, da poskusimo dojeti kaj je tisto, kar še vedno krepi stisko odnosa, v katerem sta se (ponovno) znašla, saj njeno vzdušje soustvarjata oba. Zato sta za usodo odnosa odgovorna oba.
Pomembna je odločitev, da najprej zase poiščete varnost, ki bo za vas učinkovala, vas pomirila. V stiski nikoli niste sama, čeprav se lahko tako počutite. Odločite se, kaj boste storili za to, da bo za vas v prihodnosti bolje in lepše. Da se je mož v drugo odločil za prevaro in izdajstvo, je seveda odgovoren sam. Koliko je je pripravljen/zmožen priznati, pa je drugo pomembno vprašanje. Ali v takem odnosu želite še vztrajati, je povsem v vaših rokah.
Vsekakor priporočam obisk bližnjega zakonskega terapevta, da vam(a) pomaga ozavestiti kaj se vam(a) pravzaprav dogaja oz. nezavedne vzorce in njihovo škodljivost. Potrebne so torej odločitve. V tem se mi zdi še pomembno naslednje:
[list]
[*] Kakšna je klinična slika partnerjeve samomorilnosti (zdravstveno stanje, tveganje, družinsko ozadje)?
[*] Ali verjamete vase in v ta odnos, da je vredno vztrajati in kaj ste pripravljena storiti?
[*] Če da – ali je enako tudi s partnerjeve strani oz. ali sta pripravljena vstopiti v terapevtski proces ozaveščanja?[/list]
Pri tem gre opozoriti na pomen varnega pogovora, ki je za učinkovito soočanje s bolečino temeljni pogoj. Pa tudi na to ali lahko partner zagotovi, da samomora ne bo storil, v kolikor se obrnete na strokovno pomoč? Glede samomorilnosti so specifične strokovne izkušnje pri nas bogate, tako da se vam za to pomoč ni bati.
Srečno,
hvala za težko pričakovan odgovor. z možem sem se pogovorila o njem. pravi da pod nobenim pogojem ne sprejme obiska pri psihiatru, pa tudi ,če greva zato narazen… jaz čutim potrebo po strokovni pomoči, kar mi ne brani oziroma je v navalu jeze celo rekel da bo šel z mano ampak zato, da mi dokaže kako nesmiselno je vse in da mi dokaže, da mi bo žal, če grem… ali ima smisel vztrajati pri pomoči strokovnjakov?
nezaželena,
strah moža pred obiskom strokovnjakov je sprejemljiv in pričakovan, toda ravno strah je potrebno premagati, saj le-ta očitno vodi dinamiko nasilja v odnosih. Temu primerna je izjava o izogibanju, kot navajate, “…je v navalu jeze celo rekel da bo šel z mano ampak zato, da mi dokaže kako nesmiselno je vse in da mi dokaže, da mi bo žal, če grem…” Ali osebno temu res verjamete? Čemu bi nekdo moral v strokovni pomoči videti obup in nemoč? Kaj pa če sta nemoč in obup ravno tista, ki ju vaš partner želi čim dlje odriniti od sebe (ker sta nekje v podzavesti potlačena)?
V tej izjavi je tudi ogromno krivde, ki vam jo nevede pripiše (najbrž zato, ker se tudi sama v sebi počutite krivo osebo, pa čeprav ta lahko niti nima realne osnove). Pomembno vprašanje pa je, ali ste pripravljena postaviti mejo in zaustaviti čustveni napad takrat, ko čutite, da vam je storjena krivica.
Priporočljivo bi seveda bilo, ko bi se partner obrnil po pomoč sam, saj se iz opisa vidi, da je v resni stiski. Pa to sploh ne nujno k psihiatru, saj obliko pomoči lahko izbira (socialni delavec, psiholog, psihoterapevt…). Eno je jasno – namesto njega nihče ne more rešiti njegove težave. Dokler bo zanikanje pri njem prevladujoče, odgovornega soočanja ne bo. Lahko pa pomagate sebi (in morebitnim otrokom v gospodinjstvu oz. družini).
Namreč, kot terapevtu se mi trenutno zdi pomemben predvsem kdor je na odgovornost in odločitve pripravljen in to ste trenutno vi, zato poskrbite zase. Premislite lahko o obliki pomoči in se odločite. Če vam bo pri tem partner sledil, bo pokazal čas.
Želim vam vztrajnosti in odločnosti.
Pozdravljeni,
stara sem 26 let in sem zelo samostojna že od malih nog, po končanem faksu sem se odselila na svoje (22let) in pričela z redno službo. Tudi ob srednji šoli in faksu sem vedno delala in služila svoj denar. Vedno sem razmišljala neko ”zrelejše” od svojih vrstnikov in že od nekdaj je večji del moje družbe prijateljev starejše od mene (vse do preko 50let). Z njimi se super razumem, z veseljem popijem kavo, grem k njim na kosilo (imajo družine) in so redki s katerimi se lahko pogovarjam resne, zrele in življenjske teme. Še v letih ko sem živela doma, se vedno z veseljem sedela ob mizi in sodelovala v pogovorih mojih staršev in njunih kolegov.
Za mano sta 2 resnejši zvezi (2 leti in 4,5let) z partnerji enakih let…s katerimi se pa nekako nisem mogla najti. Vedno sem bila korak naprej in tista ki je ”morala” voditi zvezo, življenje, obveznosti, ipd. Včasih sem se počutila kot njihova druga mama. In verjamete ali ne postala sem utrujena in kaj kmalu sem se začela spraševati kako pa bi šele bilo če bi si z njimi ustvarila družino.
Sedaj sem pa spoznala moškega kateri je od mene starejši 14 let, letos bo dopolnil 40 let. Iz prejšnjega zakona ima enega otroka. Z njim se popolnoma razumem, uživam in končno sem jaz tista, kateri ni potrebno ves čas razmišljati o obveznostih, lahko se sprostim in pustim razvajati. Imava iste hobije, sva oba motorista, iste poglede na svet, življenje, družino ipd. Tudi pri spolnosti nimava nikakršnih težav. Ko sva pred 5 meseci nekako začela to najino zvezo vsa se najprej odkrito pogovorila o vseh najinih strahovih in pričakovanjih za naprej. On si izjemno želi še otroke in tudi poroke, enako tudi jaz.
Nekako se nisem ozirala na najino razliko v letih, saj mi je z njim res lepo in počutim se da imam ob sebi pravega moškega. A pred kratkim sva bila na kratkem dopustu v eni izmed naših term in tam sem začela opažati nekatere poglede parov in družin proti nama. Začelo me je skrbet in počutila sem se kot da delava kaj narobe… Ponavadi nisem tip ženske, ki bi se nekako oziral na mnenja drugih, a tudi moj oče nekako težko sprejema to dejstvo, da je moj partner samo 7 let mlajši od njega. Čeprav verjamem da bi se drugače super razumela, saj sta si zelo podobna. Tudi moj oče je motorist. Mamo sprva razlika v letih ni motila saj ga pozna…a nekaj dni nazaj mi je govorila kako jo ljudje sprašujejo kaj se dogaja z mano, da sem si tako ”starega” moškega našla, če se mi je zmešalo in podobno. In tako me tudi mama sprašuje, če sem prepričana in kaj bo ko bom jaz stara 35 let in on 49. Jaz še mlada on ”star”. A zame ljudje niso ”stari” pri 50 letih…
Počasi me je vse to začelo žalostit in čeprav si dopovedujem, da se ne smem ozirat na druge… nekje v ozadju razmišljam in premišljujem o njih…
Je res tako zelo velika razlika 14 let? Me bodo vedno tako ljudje gledali? Zakaj se nekje globoko v sebi ne morem požvižgat na to kaj drugi mislijo?
Sama verjamem, da je za uspešno zvezo potrebno razumevanje, spoštovanje, ljubezen, podobni hobiji, pogledi… In verjamem, da ljudje gredo narazen zaradi različnih karakterjev in pričakovanj in ne zaradi let.
Hvala vam sem v naprej za kak dober nasvet ali iskreno mnenje. Potrebujem ga!
(S)mejte se! In hvala.
Aymaaa,
dilema je praktično identična temi v izhodišču in nekaterim odzivom nanjo, tako da lahko odgovore že uporabite.
Seveda nam prevelika razlika v intimnem partnerstvu biološko povzroča skrbi, tega dejstva ni mogoče izpodbijati. Daleč ne pridemo, če se začnemo obračati po smeri odzivov drugih, lahko slišite in vidite vse mogoče, toda drugi ne živijo našega življenja. Nihče za nas in našo edinstveno zvezo v tej situaciji ne more biti moder, da bi vam svetoval kaj naj narediti.
Starši so lahko zaskrbljeni in je to povsem normalno, toda kdo vam po drugi strani lahko stal ob strani in želel srečo kot pa starši in vsi bližnji? Torej, če je otrok v zvezi srečen, bo srečen tudi starš, prej ali slej ne glede na starost. Bistveno je, da se zavedamo razmejitev v odgovornosti in da predvsem vi čutite, da iz zveze čutite globino in notranjo izpopolnjenost, sicer je to farsa. Vi ste s partnerjem in on z vami, če čutita, da bi lahko gradila odnos tudi potem, ko zaljubljenost mine, potem je odgovor na dlani. Tako odločitev kot posledice so vajina stvar, vajina odgovornost. Če vama je namenjeno, boste vsi skupaj videli in »bili pametni« čez toliko let.
Vsi ostali naj se ukvarjajo s svojimi življenjskimi izzivi, ki jih nikoli ne primanjkuje.
Upam, da je kaj pomagalo, pa smejte se tudi vi!
Meni osebno so vsec starejsi fantje ker so zrelejsi in bolj sposobni…s takim bi bila rada tudi vezi ker sem odrascala brez oceta ker je zaradi bolezni umrl pri mojem 7 letu in bi rada osebo/fanta na katerega se bom resnicno lahko zanesla in mi bo v oporo in kot v neko nadomestilo za oceta…pa ne sedaj tega narobe razumeti…tudi moja mami je imela enakoo situacijo in je imela moza(mojega ocija) 10 let starejsega.
hej stara sem 14 zalubljena sem v 22 letnika ja vem veliko zivljenja imam pred sabo ampak jaz sem se pac zaljubila… men starost ni pomembna. Je veliko 8 let razlike ce bi bila seveda supaj?? Imam se en problem rada bi vstopila v stik s tem fantom ampak nevem kako?? Prosim mi bi lahko kdo pomagal
hvala za odgovor!
Pozdravljena, škana4,
najprej se vam želim opravičiti za dolgo čakanje, ker ste vprašanje postavili na staro temo in kolegi moderatorji zdaj ne sodelujejo več na tem forumu, da bi vam lahko odgovorili. Žal mi je, gotovo vam je moralo biti zelo težko in smo vas nehote prizadeli. Ne vem kako močno se vam je vlekel ta čas in kako zavrnjeni in neupoštevani ste se počutili, ko ni bilo odziva… Morda je tudi ta situacija podobna vaši zaljubljenosti, ko tudi čakate…
Pri 14 ste se zaljubili v precej starejšega fanta. Razumem, zaljubljenost se vam je zgodila in to je lepo in prijetno občutje. Normalno je, da vam je fant všeč in sanjarite o njem. Ne vem kaj vas je pritegnilo na njem? Lep videz, dobra postava, način oblačenja, poklic, ki ga morda opravlja, način, kako je gledal, govoril z vami, prijaznost… Ne vem, pritegne nas lahko veliko stvari, ki pa se s starostjo spremenijo in nam je najbolj pomembno kakšen je kdo kot človek, kakšne so njegove osebnostne lastnosti. Če se spomnim svojih prvih zaljubljenosti, domnevam, da vam je bil simpatičen in da vas je pritegnila predvsem njegova zunanjost… Sprašujete glede starostne razlike. Verjamem, da se vam razlika v letih ne zdi nič posebnega, vendar pa je prav v vaši starosti to zelo pomembno. Predvsem z vidika, da vi šele vstopate v svet odraslih in na svet in fante in zaljubljenost gledate na svoj način, kar je normalno. Dekle si v vaših letih želi biti opažena, dobiti občutek, da je lepa, sprejeta, vredna, da jo ima kdo rad… Želim, da veste, da vse to ste, ne glede na to kako se bodo vaše zaljubljenosti iztekle. Fant pa je prvo obdobje mladostništva že prehodil, v svetu odraslih je že kar nekaj časa in je prve zaljubljenosti verjetno že prešel, pridobil neke izkušnje in drugače gleda na življenje in odnose s puncami in tudi pričakuje od punce drugačne stvari, predvsem v smislu spolnosti, morda tudi že načrtuje skupno življenje ali si morda že želi ustvariti družino… Lahko pa si želi še nabirati nove izkušnje z dekleti in jih menjati, takoj ko mu postane kakšna všeč… Ne vem, če sem bila dovolj jasna. Želim povedati, da je že prehodil neko pot življenja, že odkril neke stvari, ki jih vi šele odkrivate oz. jih boste odkrivali, njega pa verjetno ne zanimajo več… Pa ni z vami nič narobe, le starostna razlika je v tem obdobju res tako pomembna. Čez čas, v obdobju mlade odraslosti in zrelosti, postane ta razlika manj pomembna spet pa je potem večja v obdobju starosti.
Vem, da vam ne morem soliti pameti in določati kakšen in koliko star fant vam bo privlačen, ker se boste o tem odločali sami. Sicer sama privlačnost in zaljubljenost še ne pomeni, da moramo narediti kake korake naprej. Včasih je dovolj uživati v teh občutkih, tudi, če človeka niti ne poznamo… Vem pa, da sčasoma zaljubljenost postane tudi boleča, ko hrepenimo in si želimo biti opaženi in priti v stik s to osebo. Rada bi vam prihranila kako bolečo izkušnjo prezgodaj, in bi vam rada res položila na srce, da je pomembno, da veste, da tudi, če vas bo ta ali kateri drugi fant razočaral ali zavrnil, da veste, da ste vi v redu in vredni, ne glede na karkoli. Če se fant odloči drugače, je to njegova odločitev in ni povezana z vami, npr. da bi se počutili slabo, neprivlačno ali nesposobno… Vem, to je zelo težko razumeti. Morda se o tem, pa tudi o vaši zaljubljenosti lahko pogovorite s svojimi starši ali s kako odraslo osebo, ki ji zaupate.
V stik s fantom se lahko stopi na različne načine, če se boste vseeno odločili narediti tak korak. Npr.,da se mu nasmehnete in ga vprašate, če ga lahko povabite na sok ali sladoled, da poiščete kraje, kjer se nahaja in se znajdete tam, da ga pozdravite in ogovorite kako je oz. temo pogovora povežete z nečim v okolici ali z nečem, kar vas oz njega zanima , da vprašate ali pridobite njegovo telefonsko številko, npr. preko kakega prijatelja ali prijateljice, da mu pošljete kako nevsiljivo sporočilce ipd. Lahko ste tudi direktni, da mu poveste, da vam je všeč…, vendar je za to potreben močan pogum in zaupanje vase, da tudi, če ne bo za to, ne bo nič hudega, ker sem jaz še vedno ok… Osebno, mislim, da je pomembno, da dekle s pogledi in sijočimi očmi, nasmeški ipd. daje vedeti, da ji je določen fant všeč, da pa je najboljše, če fant naredi potem prvi korak, da pride v stik, z njo če je tudi on za… Pri tem si je dobro vzeti dovolj časa, naj stvari ne gredo prehitro…, saj je ravno v negotovosti in pričakovanju in spoznavanju čar zaljubljenosti…
Rada bi še poudarila, da je zelo pomembno, da boste pozorni na to,da bo vaš bodoči fant pripravljen narediti kaj dobrega in lepega za vas, se potruditi za to, da bo z vami, da vas bo spoštoval in cenil, da se boste v njegovi družbi dobro počutili, da boste dobili občutek, da je pozoren, prijazen tudi sicer, v drugih odnosih… Zaljubljenost je nekaj začetnega, je privlačnost,ali se iz tega razvije ljubezen je pa potem odvisno od obeh, od odločitve, napora, dela, odnosa. Prve zaljubljenosti se lahko hitro končajo z razočaranjem.
Škana4, natrosila sem vam nekaj stvari, ki so se mi zdele pomembne. Želim vam vse dobro in da boste uspeli razmisliti kaj vse je pomembno za odnos med fantom in punco. Medtem pa uživajte morda zgolj v zaljubljenosti in mladosti in spoznavanju sebe, prijateljic, opazovanju fantov, življenja…