Lepo pozdravljeni vsi skupaj.
Redno prebiram vaš forum in sedaj sem se tudi sama odločila da vam pišem oziroma opišem svojo težavo. Stvar je sledeča. Oba z fantom sva v poznih 20ih in za nama je 5let zveze. Kot drugi sva tudi midva imela nekaj vzponov in padcev, moram povedati da me je enkrat tudi prevaral, vendar sem to čez čas recimo da tudi prebolela in dobila nazaj zaupanje v najino zvezo. Moram priznati da so bili to zame zelo težki trenutki, vendar je na koncu nekako šlo. Z fantom sva karakterno zelo različna. Jaz zelo čustvena oseba, ki mi zelo veliko pomeni družina, prijatelji, ljubljena oseba in to tudi rada pokažem…seveda moram prej osebo dobro spoznati, da se ji lahko zares zaupam, recimo da to mogoče traja malo dlje. On je pa je malo bolj hladen tudi z strani svojih ni nikoli prejemal preveč ljubezni in to je tudi najin problem. Nikakor mi ne izkazuje ljubezni, ki bi jo jaz želela. Osebno mi veliko pomeni objem, poljub, lepa beseda. Ampak jaz tega žal ne dobivam na začetku zveze je še bilo nekaj časa potem pa vedno manj. Razumem da moški težje pokažejo svoja čustva, vendar menim da se morajo do neke meje odpreti če želijo da razmerje deluje. Velikokrat sem mu že to tudi povedala vendar mi on odvrne da on ni tak in me na hladen način odslovi, edino če res vidi da mi ni vseeno me na hitro malo objame in konec. Tudi pred spolnim odnosom se mi ne posveti dovolj oziroma skoraj nič. Drugače imam fanta zelo rada, vendar me ta težava vedno bolj mori in razmišljam celo o razhodu. Vem da bi bil to za fanta verjetno velik šok, ker po njegovem v tej vezi vse štima, ker dobi vedno kar želi. Jaz osebno sem že obupala nad prerekanjem z njim in da bi mu neprestano težila kaj si želim, ker ne zaleže. Čeprav me je pa po drugi strani strah, da bo mi mogoče enkrat žal da sva šla narazen. Saj je to moja prva tako dolga zveza in ne vem kako reagirati.

Prosim za resne odgovore z katerimi bi mi mogoče vsaj malo pomagali prebroditi situacijo.

Za pravilno štejem, da si se mu odprla in izpovedala. Za “narobe” pa tvoje nerazumevanje njegove osebnosti. Do kam seže, veš sama, čudežev ne pričakuj ker jih (čustev) pač drugače ne zna izkazati in pretežirajo tvoja pričakovanja.
Bodi strpna, lahkotno se odmikaj, naj saj dojame da mora do nečesa priti na pravilen način, ki bo odgovarjal obema.

Razhod bi bil tudi dojega pomanjkanja čustvene inteligence, ali pač potrditev nizke samopodobe. Verjamem, da se motim.

Konkretno se še nisem uspela pogovoriti z njim vendar pa sem mu že velikokrat omenila kar me moti. On mi je dejal da je on tak človek. Tudi odmaknila sem se že oziroma se začela obnašati hladno, tako kot se on do mene, ampak se ugotovila da on tega sploh ni opazil. Po moje mu je celo všeč da ne silim tako v njega.

Imaš svoja pričakovanja od njega, ki niso izpolnjena. Mogoče tudi ti ne izpolnjuješ njegovih pričakovanj, ker si preveč čustvena.
Vsakdo ima svoja pričakovanja. To je normalno. Normalnost pa se konča, ko pričakovanja niso izpolnjena. Takrat pridemo preko meje spoštovanja do partnerja in zahtevamo od partnerja nekaj kar sami pričakujemo a tega ne dobimo.

Se boš morala sama odločiti kaj boš storila. Ali ga boš spoštovala in živela z njim v pomanjkanju nečesa kar želiš, pričakuješ ali boš odšla svojo pot ali pa mu do neke spoštljive meje to poskušala pokazati, če že izgovorjenega ni sposoben slišati.