Razlaga občutkov

Stara sem 24 let, zaposlena že 4 leto. Po končanju srednje šole se spoznala moškega kateri mi je začel omejevati svobodo, samo zato, da ne bi izvedela da je bil že poročen in imel dva otroka s tole ženo in še z eno drugo žensko. Nikamor nisem smela, tudi najboljšo prijateljico sem morala pustiti. Prej sem bila vedno v družbi, če ne tu potem tam….vedno se je kaj dogajalo, hodila sem v šolo ob tem delala, v glavnem bilo je vse v najlepšem redu. Tudi otroštvo sem imela težko, saj je oče pretepal mamo, ampak smo navzven izgledali urejena družina. Mama je vedno poskrbela za red, pa tudi na morje smo hodili kot družina, le ko se je oče napil ga ni bila za spoznati….tudi grozil je da nas bo pobil….no ampak to je mimo. Ko sem fantu dala pobudo da je bolje da prekineva, me je še pričel pretepati in mi groziti da me bo ubil, po teh grožnjah še z mamo nisem upala na pijačo, ker če me je dobil, je naredil tak halo, da me je še bilo sram. Skratka leto in pol sem bila izolirana, brez prijatlejic, pa še pri tem fantu sem živela. V letu ko sem hotela zapustiti fanta, sem imela prometno nesrečo – na srečo nič hujšega, nato je v prometni n. umrla prijateljica…mama je bila mesec dni v bolnici, zaradi hrbtnice, jaz sem bila takrat na pripravništvu in boriti sem se morala, da bi ostala naprej v tej službi….skratka po vsem tem sem nato na kavi zjutraj doživela kolaps, nevem sicer kaj to pomeni, ampak postalo mi je slabo, roke in noge so mi začele dreveneti, srce utripati 100/h, polila pa me je mrzla polt. Vse to ko sem videla moškega pred tem pasti skupaj….sicer je bilo tudi zelo zatohlo v lokalu. Mama me je odpelajal na zrak in postalo je bolje….v zdrav. domu so mi izmerili zelo nizek pritisk, ki se ni hotel dvigniti. Poslali so me domov, in čez teden dni mi je spet postalo slabo v službi…k zdravniku in ta mi je dal lexaurin 1,5. Od takrat naprej sem se bala, da se mi to ne ponovi, sama nisem upala nikamor, saj sem se bala da kaj če padem in me noben ne najde, smrti sem se bala…na svojo pobudo sem hotela na pogovor k psihiatru in ta mi je dal coaxil – 3 mesece, potem pa sva menjala in še dva meseca sem jemala nekaj drugega. V glavnem sedaj se počutim dobro, razen nizkega pritiska dopoldne, tudi roke se mi včasih tresejo. Ampak v meni je prisoten nekakšen strah pred ponovitvijo, ampak ne tega, ker to sem premagala, včasih ko sem kakšne slabe volje, brez energije….vedno pomislim, kaj če se spet kaj kuha….vedno mislim na to, ne morem tega dati iz glave….tudi počutim se zaradi tega majnvredna, češ kaj sem že vse dala skozi. Včasih se počutim kot 50 letnica, voljo do življenja pa imam veliko…veselim se ga….

Opravičujem se dolžini, zanima me vaše mnenje o vsem skupaj. A je to hujša oblika depresije? A ostane prisotna celo življenje? Hvala

Spoštovana Mita, nekaj elementov depresoje ste že nabrali, vendar neurejeni partnerski odnosi ne sodijo sem.Tudi če jemljete še tako dober antidepresiv, ne boste mogli doseči dobrega razpoloženja in občutka varnosti, če ne boste spremenili odnosa do sebe in lastne vrednosti.Niste sicer napisali, kako se je nato vaša zveza razpletala, vendar boste potrebovali obilo potrditve, da boste lahko dosegli kvalitetnop samospoštovanje.Več kot ga boste dosegli, manjša bosta tesnobnost in strah.
Kar zadeva antidepresiv, je priporočeno jemanje vsaj dvet mesecev, šele po tem je pričakovati trdno remisijo.Da niste morda prekmalu nehali?.

Fanta sem pustila, ker me je poniževal in zmerjal, pred njim sem imela fanta ob katerem sem bila samozavestna, spoštovala sem sama sebe, bila sem ponosna nase, tudi on mi je to dal vedeti. Ta , ki pa me je poniževal, pa mi je vse to porušil, ob tem pa sem vedela da najina veza nima prihodnosti, le pustiti sem se ga bala, ker me je večkrat kje počakal in obračunal fizično, tudi tako, da sem morala poklicati policijo. Enkrat ko sem se peljala iz seminarja me je z svojim avtomobilom prehitel nato pa pred menoj zabremzal, tako da sem se zaletela vanj in razbila nov avto star 3 mesece (kredit) popravila pa sem imela nato še dodatnih 480.000 sit. Ja vse to se je dogajalo. Tudi domov na obisk me ni pustil, ker bi lahko med tem še kdo obiskal naše in spet bi vedela preveč. Namreč vse do leta dni ko sva bila skupaj nisem vedela, da ima še drugega otroka in da je s to tudi bil poročen. Vedel je da mu tega ne bi mogla oprostiti, ker sem enkrat našla slike in trdil je da je na sliki isti otrok za katerega sem vedela. Ob vsem tem pa še je imel s to bivšo ženo nerešene zadeve. Tožila ga je zaradi rpeživnine, potem pa še ona druga. Za otroka ni plačal ničesar. Delal je na črno, avto imel pisane na druge….Ko sem pričela s pripravništvom me je vsak dan po 10x poklical in me zmerjal, pa spet prekinil, pred sodelavkami me je bilo sram….Od najinega razdora je minilo leto in pol…

Sedaj sem zadovoljna sama s seboj, nič na sebi ne bi spreminjala. Antidepresive pa sem jemala nekje 3-4 mesece, ker mi je rekel psihiater, da naj prekinem z jemanjem. Prekinila sem postopoma. Spim dobro, urejena sem vedno, le včasih me zagrabi ta strah, kaj pa če se kaj takšnega vrne. Po naravi sem bolj panična osebnost po drugi strani pa flegmatična. Vedno si pravim: eh nekako že bo…

New Report

Close