Primož!
S svojim partnerjem živim 2 leti, pred tem pa sva se družila približno 4 leta. Zelo nerada se spominjam tega obdobja, ko sem ga spoznala sem mislila da sem končno spoznala pravega, pa žal ni šlo tako enostavno. Ne vem, ali se je samo bal na nekoga navezati ali pa si ni dovolj želel. Videvala sva se samo takrat ko je on želel ali pa v poznih nočnih urah, ko je prihajal pijan domov. Takrat mi je izkazoval ljbezen in obljubljal vse mogoče, naslednji dan pa me večkrat sploh ni hotel poznati. Ves čas pa mi je govoril, da sem njegova edina prijateljica in da me ima rad. Nikoli nisem imela občutka da me izkorišča, vedela sem, da je v otroštvu imel travme v družini in sem si mislila, da samo potrebuje čas. Srčna kot sem pa je tudi meni začelo zmanjkovati potrpljenja. Želela sem si več, želela sem si ljubezni in topline, kakršne sem bila navajena. Končno sem se odločila da temu naredim konec, čeprav sem ga imela rada. Nekaj časa sem bila sama potem pa se zaljubila v drugega. Moj bivši ‘prijatelj’ je takrat ‘spregledal’.
Da ne more živeti brez mene, da ve, da mi je naredil krivico in da naj bom z njim.
Seveda me je prepričal, še vedno sem verjela. Preselila sem se k njemu in res, imela sva se super dobro leto. In potem se je spet začelo.
Stalno je bil nezadovoljen, v vseh stvareh je videl samo slabo, v najinem odnosu ni bilo več dotikov, pogovorov, topline. Vsega tistega, kar jaz tako potrebujem. Spodbujala sem ga, da bi drugače razmišljal, da bi videl lepe stvari ki naju obdajajo, pa nič ni pomagalo, čeprav imava vse pogoje, da bi imela odlično življenje. Pa nič. Nikamor ni želel z menoj (mlajša sem 10 let), vsi športii so mu bili brez veze, noben izlet dovolj dober, nobena knjiga zanimiva, samo doma in gledati TV. Sama se s tem ne morem sprijazniti, saj želim živeti. In začela sem hoditi sama okrog. S prijateljicami na izlete, zvečer ven. Nikoli me ni spraševal kje hodim.
In tako se je zgodilo, da sem spoznala drugega. Nekoga, ki je tako pozitiven in tako podoben meni, da kar ne morem verjeti. Skupaj sva preživljala čas in dolgo je trajalo do prvega poljuba. Ampak pri meni ni šlo za seksulano privlačnost, vzljubila sem ga kot človeka. Opijanil me je njegov način življenja, da vidi lepoto v vseh tistih drobnih stvareh, ki zvečer reče, danes sem imel pa tako lep dan, čeprav se mu ne zgodi nič pretresljivega. Da se zasmejati, hecati, da je družaben in topel.
Razdvojena sem in ne vem kaj naj naredim. Prvemu sem povedala, da tako več ne morem živeti, da želim drugače. In je odšel da bo razmislil. Vrnil se je po 14 dneh in mi obljubil, da bo zdaj vse drugače. Strah me je, da bo spet samo iluzija. In ne vem, če si sploh še želim. Drugega ne poznam tako dobro, da bi lahko rekla, da želim biti z njim, me je pa na nek način prevzel in mi dal upanje, da še obstajajo ljudje, ki se želijo podobne stvari kot jaz.
Je potreben samo čas, da se bom znala prav odločiti?
Hvala za odgovor.

Za vse rane je čas najboljši zdravitelj, vendar ali vemo koliko tega časa še imamo? Žal tega pa ne vemo, zato se moramo truditi, da ga čimbolje izkoristimo. Pa ne mislim v smislu, saj se samo enkrat živi. Velika verjetnost obstaja, da ni samo to kar poznamo. No o tem bomo drugič. Kakorkoli že, vprašala si če je potreben čas, da se odločiš. Ne ni potreben čas, lahko se odločiš kar v tem trenutku.

Vprašal te bom, kaj pa ti misliš? Kdo je v tem trenutku bolj primeren zate? Vzemi tehtnico, položi vsakega na eno stran in odloči, kdo ima večjo težo in seveda zakaj. Bodi iskrena do sebe in poslušaj kaj ti Pravi srce. Pozabi na to, kaj govori glava, poslušaj kaj pravi srce. če boš iskrena do sebe, ne moreš zgrešiti.

No ko boš brala te vrstice upam, da si do tega stavka že našla odgovor. Najprej nisem želel napisati, vendar bom vseeno povedal, ker ne odobravam določenih stvari in ena izmed njih je alkohol v zakonu. nič nimam proti kakšni kapljici ali pa kakšnem pivu preveč, da je pa alkohol razlog za življenje in izkazovanje ljubezni. Vsekakor bi tvoj partner rabil kakšno pomoč, kajti strezni se smao takrat ko se odločiš, da greš od njega. Naj ti povem, poleg vseh hobijev, ki nam zapolnjujejo čas, poleg vseh dejavnosti, službe, televizije, računalnika, se še vedno zavedamo, da imamo nekoga v bljižini, čeprav smo z njim skregani, nas obdaja občutek da nismo sami. In ta občutek je močnejši od vsega ostalega, vendar se za ta občutek popolnoma nič ne potrudimo, da bi bil to lep občutek. Vseeno je pa tako močen, da v trenutku ko se počutimo ogrožene, pustimo vse ostalo, samo da ga ne izgubimo. Ja temu se reče strah pred samoto. Naredila si enkrat, odpustila si drugič….vseeno pa je to tudi tvoje življenje in ne zapravi ga zaradi želja drugih, temveč samo zaradi svojih želja. Naredi tisto kar te bolj osrečuje in ne tisto kar ti daje občutek, da nisi sama. Še vedno lahko izbiraš med samoto in drugim partnerjem, ki ti bo ustrezal, pa to ni nujno, da je ravno ta, ki si ga spoznala. Praviš, da ga ne poznaš. načeloma ti ga tudi ni potrebno poznati, poslušaj srce in boš ugotovila ali je pravi ali ne. Četudi se sedaj odločiš zanj ni tragično, če ne bo šlo, kot bi bilo tragično, če bi se zopet odločila za slabšo varianto.

Ja želim se izogibati direktnim namigom, vendar pri meni je v tem sporočilo prevagal alkohol. Poznam kar nekaj razmerij, kjer je vladal in vlada alkohol in vem kam vse to pripelje. Nihče si ne zasluži takega življenja in nobenemu ga ne privoščim. še imaš čas, da si srečna in se ti ne bo potrebno spominjati preteklesti, razen v toliki meri, da te vedno opominja, da se da živeti lepše in srečneje. in če boš ti srečna boš lahko to srečo tudi delila, zato je potrebno poskrbeti najprej zase.

Pri takih odločitvah ni nihče sebičen, če se bo vedno zavedal, da je srečen zato,da deli srečo.

primož

Draga Vrtnica , samo na začetku omenjaš alkohol,se je tu kaj spremenilo?Dvomim,če je alkohol problem, pospravi kovčke in odidi poišči svojo srečo preden boš tako ranjena (v duši),da bodo potrebna leta da boš zacelila rane.Ne oziraj se na jok in oblube iz lastnih izkušenj vem,da samo pri obljubah tudi ostane.Zaenkrat sta sama ,ko pridejo otroci bojo oni še bolj trpeli kot ti.

Imel je torej težko otroštvo. Hudo je, da je moral to preživljati, samo sedaj je odrasel in na njemu je, da sam poišče izhod in nočnih mor, ki ga še vedno preganjajo. On pa je še kar naprej nesrečen, svoje frustracije izživlja na tebi, izkorišča tvojo (oprosti!) šibko voljo in strah pred samoto, ter tipično zmoto, da ga bo tvoja ljubezen spremenila. Been there, done that!

Nikoli mu ni bilo nič dobro, ko pa je padla odločitev za konec, so se začele obljube, prošnje, kasneje tudi grožnje, ko mu je zmanjkovalo argumentov… Enkrat sem šla nazaj, drugič nisem več čakala na izpolnitev obljub, ker bi bilo dobro kvečjemu eno leto, potem pa bi spet privrelo na dan njegovo nezadovoljstvo.

Ne moreš mu pomagati, spremeniti pogleda na svet, če sam tega noče. Potrebuje pa te zato, da bi dokazal, da je pravi moški, ki lahko obdrži žensko. Enkrat si že šla nazaj, zato misli, da mu bo to uspelo še enkrat… in še enkrat….itd. Dokler mu boš šla tako na roko, se ne bo premaknil naprej.

Predvsem pa misli nase, punca! To ni sebično, ampak zdrava ljubezen do sebe. Ti daješ, on malo ali skoraj nič. Nekje obstaja meja, koliko lahko storimo za nekoga, da ni v škodo nam.

Pa tudi glede tistega drugega tipa… ni rečeno, da je on pravi zate. Morda je trenutno to, kar potrebuješ, kasneje pa se lahko spremeniš, da boš iskala drug tip moškega. Bodi predvsem iskrena in ne dajaj še večnih obljub. Najprej je važno predvsem to, da razčistiš glede trenutnega razmerja.

Vrtnica,
sama sem danes vpisala nekaj zelo podobnega v tale forum, ker sem v precej podobni situaciji. Tudi moj fant popiva, vsaj 2x na mesec je res precej pijan. Sam hodi ven in se vrača zgodaj zjutraj. Njegovi starši so delali podobno in se mu zato zdi to povsem normalno. Osebno nimam nič proti alkoholu, me pa moti če ljudje nimajo meje. Ker se mi zdi kako čutiš, kolikor sem lahko razbrala iz tvojega pisma, bi ti rada rekla samo: Zberi pogum in pojdi stran. Tudi, če boš z novim fantom samo eno leto, boš imela dosti več od življenja!!!! Se ti ne bo potrebno stalno ukvarjati s problemi drugih in nesrečnim otroštvom nekoga drugega. Mislim, da ima vsak kakšne boleče iskušnje, ki pa jih moramo znati prerasti in iti naprej. RES TI ŽELIM, DA ZBEREŠ POGUM, ker z leti bo vse samo še slabše, saj človeku popustijo zavore in se res pokaže tak kot je.
Ja, drugim je res lahko dajati nasvete, osebno še nimam toliko poguma, da bi naredila kar svetujem tebi, čeprav v srcu čutim, da bi bila to prava odločitev.
Bodo pogumna – ti držim pesti!