RAZDRAŽLJIVOST IN AGRESIJA

Spoštovani,
sem 30-letna mamica dveh otrok. Sin je star 2 leti, hčerka pa 8 mesecev. Oba sta zlata otroka, pridna, simpatična. Veliko smo sami, ker ati dela, tako da je z obema veliko dela, saj sta oba še zelo majhna in me stalno potrebujeta. Vse bi bilo OK, če se mi ne bi začele v zadnjih pol leta pojavljati težave s pretirano razdražljivostjo. Pretirano pravim zato, ker me večinoma spravi s tira malenkost, ki je sin ne naredi(obuje copate…) ali pa naredi, pa ne želim. Nimam potrplenja, čeprav že vse vre v meni, si še vedno dopovedujem, naj se umirim, vendar ne zdržim dolgo. Ko mi pride čez rob, se pojavi tudi agresija. Pa ne da bi otroka tepla, ampak sem z njim groba, ga zgrabim in posedem na stol, ali pa odnesem kam, stresem da mu kaj dopovem…za vse to mi je v momentu žal, on joka,me kliče in na koncu vsi jokamo:(
Moj fantek je sicer zelo zasanjan, ne sliši, ko ga kličeš, ali je neposlušen, trmast, ali pa preprosto zatopljen v svojo igro-tudi to verjetno pripomore k temu, ker sama sem hitra, energična, on pa moje popolno nasprotje.
Zanima me, ali bi mi zeliščni dodatki kot nap Persen forte ali kaj podobnega kaj pomagali, da se umirim? Kakšen dan mi uspe iti čez to, večinoma pa me iztiri že v pol ure ko smo skupaj…oba obožujem in mi je grozno žal, da sem taka mamica, prosim pomagajte mi s kakšnim nasvetom.
LP, H

Spoštovana “humprey1”

Tvoja razdražljivost in agresija sta znak preobremenjenosti in rutinskega vsakdana.
Vsi imamo meje. Meje strpnosti in potrpežljivosti. Ko naše obveznosti in pričakovanja, ki jih imamo sami do sebe, presežejo ta prag strpnosti, začnemo “izgorevati”, kar se kaže kot agresija, saj okolje začnemo doživljati, kot nekaj, kar nas uničuje.
Samo telo se na tak način brani pred uničenjem in popolno izčrpanostjo. Tvoj jok je pravzaprav le odraz nemoči, saj od sebe pričakuješ nekaj, česar nisi sposobna. In zato postaneš žrtev okoliščin.

Kot sem omenil, so vzrok tvojih “pregorevanj”, tudi tvoja prepričanja. Saj od sebe pričakuješ, da boš čimboljša, mogoče celo popolna mati. In zato tudi od otrok pričakuješ, da bodo zvesto sledili tvojim pričakovanjem. Saj bodo le tako dovolj dobri in ustrezali tvojim merilom.
Kar dokazuje tvoje prepričanje, da te otroka stalno potrebujeta in ti jima moraš biti vedno na razpolago….Kar pa seveda prej ali slej pripelje do izčrpanosti in agresije.

Pomagaš si lahko tako, da se zaveš, da ni potrebno, da si 100% in da mora biti vse tako, kot si zamisliš. Nič ne bo narobe, če bosta otroka nekaj časa sama, seveda ne brez tvojega nadzora, ampak brez nekih tvojih pričakovanj o tem, kako bi se morala obnašati……
Poskusi zadeve uediti tako, da se bosta med sabo igrala, da se boš lahko odklopila in si vzela vmes tudi kaj časa zase…Za sprostitev…..

Razna pomirjevala sicer pomagajo, da se sprostiš, vendar bo telo še vedno izčrpano, le tega ne boš tako čutila.
Zato bo potrebno spremeniti svoj odnos do same vzgoje in zmanjšati pričakovanja. Tako do sebe, kot do otrok.
Mogoče ti lahko kdo drug občasno pomaga pri vzgoji, če že očeta pogosto ni doma…..
Poskrbi zase, da se ne boš počutila kot suženj, ampak kot človek – mama.

Če te zanimajo še kakšne podrobnosti, samo vprašaj.

Robi.