Mami so sporocili diagnozo in sicer Rak tipa LCIS v najnizji obliki. Zaznali so spremembo celic, ji odstranili tkivo iz obeh prsi, ceprav so za diagnozo dali, da so vidne spremembe celic samo na desni dojki. (ob posegu pa so odstranili tkivo iz obeh) (morda preventivno ??)

Ker pac gre ze za neko razvrstitev sem si tudi prebral, da je mozen nadalnji razvoj raka…

Zanima me predvsem kako se to casovno odvija npr.. Ce ti zaznajo spremembo celic in gre to za zelo majhen koscek, kako se te stvari potem razvijajo (v enem letu (velikost))

Kako je z napredovanjem raka iz (stadija) LCIS (kako hitro se celice delijo in kako hitro nastane druga oblika tumorja)

Ali psiha vpliva na razvoj raka (pac ce se prevec obremenjujes sam s seboj ali pa da si ne vzames cas zase ali pa ce se prevec obremenjujes z drugimi) ali to vpliva?

Ali je kje kaksna literatura, kako se mora clovek ob taksnih situacijah obnasati – ziveti?

Ker se pac bojim najhujsega, bom tudi direktno vprasal.. kako hitro lahko nastopi poslabsanje in nenazadnje smrt bolnika? (ali je to odvisni tudi od posameznika samega)

Mama je stara 55 let.

lp

Dragi Andrej!

Veseli me, da ste spregovorili z materjo in upam, da ji bodo tudi moja pojasnila v pomoč pri razumevanju LCIS.

LCIS pomeni lobularni karcinom in situ ali lobularno neoplazijo. To so nenormalne celice v lobulih (režnjih) mlečne žleze, skozi steno teh lobulov pa te celice ne prodirajo. Večina strokovnjakov za raka meni, da sam LCIS običajno ne napreduje v invazivnega raka, vendar pa imajo ženske z lobularnim karcinomom in situ večje tveganje za razvoj raka dojk na drugem mestu v isti dojki ali v drugi dojki.

Tukaj smo o stadijih raka že pisali. Mnenja strokovnjakov, ali sprememba LCIS že pomeni raka ali ne, so deljena. Vsekakor ga nekateri (birokratsko) uvrščajo v stadij 0 – najzgodnejši stadij, seveda z najboljšo napovedjo. V stadij 0 se uvršča še duktalni karcinom in situ (DCIS), ki je najpogostejša oblika neinvazivnega raka dojk.

Lobularni karcinom in situ (LCIS) je manj pogostejši in ga imamo za marker (označevalec) za povečano tveganje za razvoj raka.

Dejstvo, da je beseda karcinom del poimenovanja LCIS, je nekoliko zavajajoče, saj ta sprememba torej ne pomeni pravega raka. Termin “in situ” (na mestu) pomeni, da se sprememba še ni razširila izven področja, kjer se je prvotno razvila. LCIS pomeni povečano število celic v režnjih mlečne žleze. LCIS se velikokrat odkrije po naključju ob biopsiji dojke.

Ženske z LCIS naj bi pazljivo spremljali in pogosteje pregledovali (tipanje dojk, mamografija). Na voljo so tudi drugi, radikalnejši načini preprečevanja raka, kot je npr. popolna odstranitev mlečnih žlez (če mlečnih žlez ni, tudi rak ne more zrasti v njih!), vendar pa je tukaj resnično potrebno odstraniti žlezno tkivo v celoti in v obeh dojkah – bilateralna profilaktična mastektomija, kar je kljub možnosti rekonstrukcije dojk, za žensko težka odločitev. Kljub mastektomiji pa je rak dojke še vedno mogoč, saj ni vselej možno odstraniti čisto vsake žlezne celice. Pri večini žensk z LCIS se odločijo strokovnjaki zgolj za pozorno spremljanje in kontrolne preglede..

LCIS se pogosto pojavi v obeh dojkah hkrati. Število odkritih LCIS se povečuje, ker se je z napredkom tehnik odkrivanja povečalo število bolnic, pri katerih tako zgodnjo spremembo lahko zaznamo.

Ženske z LCIS imajo tveganje za razvoj invazivnega raka dojke v primerjavi s splošno populacijo povečano za sedemkrat, kar je pokazala študija, v kateri so spremljali ženske z LCIS 30 let. Tveganje je povečano v obeh dojkah. Vendar pa nastanek raka ni bil povezan s krajem, kjer je bil ugotovljen LCIS (zato ga uvrščamo bolj med označevalce ali markerje). To torej pomeni, da se natanko iz teh celic, ki tvorijo LCIS rak najpogosteje ne razvije, pač pa obstaja LCIS opozarja na to, da se v deljenju celic v dojki dogajajo napake, ki lahko vodijo v nastanek raka.

Tveganje za razvoj raka pri ženskah z LCIS je 16-27 odstotno za obe dojki v tridesetih letih. Kaj to pravzaprav pomeni? Prestrašena bolnica lahko te podatke bere pretirano črno. Toda namenjeni so bolj zdravnikom, ki se morajo tem ženskam še bolj posvečati in voditi redno njihove preglede. Sama ženska pa naj te podatke prebere takole: “prav tako moram biti sama pozorna, ali se v meni kaj dogaja (čeprav ne smem biti prestrašena že, če se le prehladim). Vendar ti podatki ne pomenijo, da je v meni tempirana bomba. Še več – kar 80 odstotkov možnosti imam, da se mi rak v naslednjih 30 letih sploh ne bo pojavil.”

Ravno zato je razmišljanje o umiranju, s katerim so pravzaprav nenadoma soočeni vsi, ki se jim postavi diagnozo rak, popolnoma odveč. Odveč si je slikati črne slike, kako rak napreduje, se z grozo spraševati, kaj bo, če lahko razmišljamo bolj pozitivno – slednje pa je še kako pomembno, saj vpliva na zdravje in počutje! Med zdravljenjem si je treba naslikati, kako se rak manjša, kako ga ni več, kako vsak poseg, ki ga pretrpimo, usmerjamo proti raku, “pošljemo” mu vsako prestano neprijetnost ali bolečino. Pot do popolnega okrevanja, ki bo za vašo mamo, Andrej, še lažja, ker ji stojite ob strani, se mora začeti s pozitivnim razmišljanjem o sebi. Resnično, nihče nima sto odstotnega zagotovila, da se bolezen ne bo pojavila. A nihče tudi izmed nas, ki nismo zboleli za rakom, nima takšnega zagotovila. Sprašujete tudi, “ali psiha vpliva” in odgovor je da! Mama naj skuša živeti aktivno življenje, se po tem, ko bo v celoti okrevala, čimveč ukvarja s športom, zdravo prehranjuje – in čimvečkrat naj si utrga tudi kakšen trenutek zase! Razloga, da ne bi popolnoma ozdravela, ni.

Kako se ob takšnih situacijah obnašati? Bližnji mamo najbolje poznate. Spodbujajte jo, da svoje skrbi deli z vami, spodbujajte jo k pozitivnemu razmišljanju. Skušajte zaživeti čimbolj normalno in izogibajte se molku in prikrivanju. Skupne aktivnosti, cilji (načrtovanje počitnic npr.) lahko ustvarijo prijetno družinsko vzdušje. Vzdušje, v katerem rak ali predstopnja raka ni center sveta, ampak nekaj, kar ste se odločili premagati.

Lep pozdrav!

Irena