…….ko udari, udari silovito!
Zakaj vam to pišem ? Mogoče zato, da se nekomu izpovem,mogoče potrebujem samo “rame za plakanje…”
Naj pojasnim, da nisem / nismo obupali in to nam niti na misel ne pride / samo šokirani smo …..kakor večina udeležencev v tem forumu, ko izvejo svojo ali pa diagnozo svojih bližnjih….moram pa vam podat priznanje: VSI STE TAKO OPTIMISTIČNI, TAKO POLNI VOLJE DO ŽIVLJENJA,……. In prav je tako!!!

Povedal vam bom zgodbo , ki se je ( in se še ) odvijala v zadnejem mesecu dni ….mi mu pravimo ( takrat ko se hočemo nasmejat ) VESELI DECEMBER……….

…….čisto navaden večer se je dogajal, jaz pred TV-jem, žena v kopalnici…..nakar pride v sobo in pravi: “ A veš, da imam na dojki eno malo bulico!!” Pogledam jo in jo vprašam kje, ona mi pokaže in reče naj jo otipam……resnično, mala bulica, no ja v njenih letih so pač ciste in te stvari običajen pojav ( ampak tudi resen)…..rečem ji, da bo pač morala obvezno k zdravniku, saj so to stvari , z katerimi se ne smemo igrat in jih jemat kot nekaj samoumevnega….in je šla. Vsi smo se že srečali z naročanjem pri spec.zdravnikih….seveda je morala malo počakati…..ampak resnično ne dolgo!

……..vzporedno z tem, se je dogajala še ena zgodba…..
…..spet dan kot vsak drug….služba- dom…..služba –dom…..večina nas tako živi, res včasih najdemo trenutke še zakaj druzga….toda bolj poredko- v današnjem tempu življenja….
In me v službo pokliče , moja 6 let mlajša sestrica in pravi…..” halo ti….a veš da grem danes v bolnico!” …..Presenečeno jo vprašam zakaj, nekaj mi na brzino odrdra v telefon …in priznam nisem jo prav dobro razumel…..ter odloži! O.K…..gre v bolnico…..ampak zakaj že …???…Popoldne od staršev zvem, da ji je na vratu zelo čudno otekla bezgavka……
Sledijo preiskave, slikanja, …..itd.

Ti dve zgodbi se med seboj zelo tesno prepletata, dogajale sta se v istem času….v času veselja, v času pričakovanja najlepših praznikov v letu….v VESELEM DECEMBRU.

Tudi daiagnoze so prišle na isti dan…..dopoldan- na predvečer Svetega Večera…..

Dve osebe, dve ženske, ki jih imam poleg “mame” najraje na svetu, vsako imam rad na svoj način…….
Z eno sem preživel čudovito otroštvo, polno smeha, vragolij…….še danes se zelo rada spominjava najinih “ oslarij” in paranja živcev ostalim….

Z drugo sem preživel čudovito “ prvo ljubezen”, lepote in tegobe ljubezni v vsej svoji veličini, poroko, …..načrtovanje, planiranje, …tudi prepiranje ( hja …pa saj spada tudi to k življenju)……

Pri sestri, ki je napolnila 27 let , se glasi diagnoza : NE-HODKINOV SINDROM

Pri ženi, ki je napolnila 34 let pa se glasi diagnoza. RAK NA DOJKI

Pa verjemite mi, ne bomo vrgli puške v koruzo…(govorim tudi v njunem imenu), zaupam v njiju, zaupam v družino, zaupam v prijatelje, zaupam v medicino….zaupam vase.
Poterebovali bomo moč, da bomo prebrodili to obdobje, črpali jo bomo iz vsega kar nam bo v pomoč in oporo…….

Te vrstice sem napisal iz čisto preprostega razloga: “ zato ker sem to v tem trenutku čutil”
Nikogar nimam namena zamorit z našo zgodbo!

Vsem udeležencem v forumu in vsem, ki se nam boste kdajkoli pridružili z problemi in osebnimi stiskami želim v letu 2003, čim več sreče, zdravlja, zaupanja vase in da se zavedate dejstva : “ če ste še tako osamljeni- vedite, da niste sami….”

SREČNO!!!

Sašo

P.S. – za slovnične napake se opravičujem…:)

Sašo, želim vam vsem skupaj veliko poguma, veliko ljubezni in veliko miru v tem letu. Je hudo, ampak v takih trenutkih je človeku dana ena posebna moč… Prejemajte jo v največji možni dozi…

Dragi Saso,

Najprej naj zazelim obilo zdravja, zdravja in se enkrat zdravja, pa veliko srece in vse dobro v letu 2003 vsem tvojim,tebi, bralcem tega foruma in seveda nasi dragi Ireni.

Zelo prav si storil, ko si na silvesterski vecer napisal svojo, se bolj pa zivljensko zgodbo svojih najblizjih. Ta forum je namenjen taksnim zgodbam in nikogar z njimi ne moris, ker so tu v vecini ljudje, ki so se ze srecali z rakom, sami ali pri svojih najdrazjih. Tudi sam vem, kako se cloveku podre svet, ko izve za diagnozo rak. Prvi teden je najtezji. Ko izjoces solze, zacnes spet trezno razmisljat. In potem vidis, da obstaja res veliko in realno upanje, da bolezen ne zmagala. Res pa moras svojim dragim zenskam cimbolj pomagati, jih bodriti in vlivati pogum in zaupanje v vse dobro. Trdno verjeti v ozdravitev je po moje kljucen faktor za dokoncno zmago nad boleznijo.

Svetujem ti, da najprej preberes Irenin odgovor o tem, kaj je potrebno najprej vedeti o raku:
.

O raku na dojki, pa tudi o non-Hodkinovem sindromu je bilo tukaj ze precej napisanega, zato uporabi brskalnik na tem forumu. Za zeno izprintaj iz naslova publikacijo “Rak dojke”.

SRECNO,
Jože

Najprej pride šok in sto vprašanj…ali je mogoče?…zakaj jaz?…in kar naprej ta beseda RAK. Po določenem času začnejo možgani spet normalno delati in potem se začne pravi boj.Vidim, da bosta imeli tvoji najdražji v tebi močno oporo in to je veliko. Treba se je odkrito pogovarjati, čeprav je to včasih težko. Po štirih letih mi gre že kar dobro, vidim, da je drugim težje govoriti o raku, kot je meni.
Pride do kriz, ki jih bosta žena in sestra, kljub tvoji pomoči, večinoma morali prebroditi sami.Če in ko bosta potrebovali pomoč, bodi tam. Meni je pomagalo, da smo kljub vsemu živeli “normalno”, se smejali, norčevali iz lasulje…
Videl pa boš, da se vse spremeni, prej pomembne stvari postanejo lanski sneg, kar naenkrat vidiš svet okoli sebe z drugimi očmi – in to ni le fraza, ki jo tisti, ki smo preboleli raka, tako radi ponavljamo.
Končno pa dandanes raka že kar uspešno zdravijo. Sama jih poznam že kar nekaj takih, ki so že skoraj pozabile, da so bile sploh kdaj resno bolane.

Želim vam vsem, da bi čim lažje prebrodili prve dni, potem pa čim bolj mirno in optimistično prijeli “bika za roge”.
Pa še kaj se oglasi in SREČNO!

Spoštovani!

Vsem skupaj želim srečo in pogum. Naredili ste pomemben korak, da ste o tem spregovorili. To je prva stopnja pri urejevanju misli in pot reševanja problemov. Upam, da bosta tudi ženski zmožni o tem govoriti, ker zagotovo ne bo lahko. Rabili bosta pogovor in oporo. Vaša žena pa predvsem sprejtost in občutek, da vam je kljub mutilaciji še vedno privlačna, da si jo tudi spolno želite. Ni ga hujšega za žensko z rakom dojke od zavrnitve.

Srečno!

Janko Kersnik

Spoštovani Sašo!

Hvala Bogu, da ste se oglasili, saj se je potrebno o tem čim več pogovarjati.
Moj nasvet Vam bi bil, da jim daste čim več volje in upanja, ter, da se o bolezni čim več pogovarjate z njima. Nikar jih ne pomilujte in ne pokažite, da Vam je hudo, kajti to je včasih za bolnike še težje, ko vidijo, da trpijo tudi svojci.
Peljite ju čim večkrat v naravo in se pogovarjajte z njima, predvsem pa jim razlagajte o primerih ozdravitve in če je možno, naj se s kom, ki je bolezen prebolel, tudi srečata.
To sem Vam napisal iz osebnih izkušenj, saj sem sam zbolel pred petimi leti. Želim Vam veliko sreče in kar pogumno. Z veliko volje se vse da.

lep pozdrav, Grega

Dragi Sašo!
Cmok imam v grlu.
Mojega očeta je leta in leta srbelo manjše področje na hrbtu. Pred dvema letoma se je na tem mestu naredila bolj rdeča koža. Dermatologi so mu dajali razne kremice, stanje pa se ni izboljšalo. Potem so mu odčipnili košček tkiva – NIKOLI, RES NIKOLI ne bom pozabila dne, ko je prišlo pismo…. Non-hodginsovova visoko maligna sprememba. Meni se je skoraj zmešalo. Toliko groze, strahu in panike. Nekaj dni sem jokala in od žalosti me je dušilo. Mož in takrat triletni sin sta me tolažila, jaz sem se trudila biti v oporo očetu in mami, ki jo je diagnoza obupno potrla.
Ko je šel oče prvič na onkološkega, sta z mamo prišla domov v vidno boljšem psihičnem stanju. Zdravnica jima je vse lepo razložila, kako je z boleznijo samo in kako z zdravljenjem. Mislim, da jima je dala največ kar sta v tistem trenutku lahko dobila – vero, da se rak za pozdravit.
Sledile so močne kemoterapija, izpadanje las, obsevanja. Kar dobro je prenašal.
Zdaj dve leti kasneje ima dvakrat letno kontrole, ultrazvoke, slikanje pljuč. Vedno pred kontrolo imam jaz totalne nočne more in strah vodi moje življenje.
Jaz pa od trenutka, ko je prišlo tisto pismo pred dvema letoma, nikoli več ne bom ista. Strah me je, obupno me je strah za vse svoje bližnje. In zelo znam cenit vsak trenutek z njimi!
Naj se tvoji dve ženski hitro pozdravita in ti še dalje lepšata življenje.
Jasna

Bila sem stara prav toliko kot tvoja sestra, ko sem zbolela za enako diagnozo.Danes jih imam toliko kot ti.Le pogum in veliko pozitivnih misli vsem skupaj.

sašo
Imej upanje. Verjamem in upam da je bil rak odkrit še pravi čas.
Možnosti ozdravitve so. Glej pozitivno. Imela sem izkušnjo lansko leto z mojim očetom, vendar je bilo že prepozno. Oče mi je kmalu zatem, ko so odkrili bolezen, umrl. Pogrešam ga, vsak dan pomislim nanj, vendar ……
Bodi pogumen in srečno.

Avtor: Darinka

Datum:13: 01: 03 18:45

Vsa pohvala za vaš trden korak, ki ste ga naredili s tem, ko ste o svojih težavah javno spregovorili.
Iz lastnih izkušenj bi vam želela opisati, kako sem sama doživljala boj z boleznijo, ki je v današnjih ćasih ob pravočasni ugotovitvi diagnoze že v veliki meri ozdravljiva .

Zame je bilo leto 1999,polno zelo resnih življenjskih preizkušenj, saj sem bila januarja operirana na nevrokirurgiji, kjer so mi odstranili tumor na možganskem živcu, septembra pa dojko in bezgavke zaradi karcinoma.
Ko te spopade prvi strah in bojazen, kako dolgo še boš, se je treba z boleznijo soočiti iz oči v oči, potem strah izgine. Vsaki novi dan postane kot biser iz neba.Najpomembnejši je občutek ob spoznanju, da imaš podporo in vzpodbudo pri svojih najbližjih, prijateljih in znancih.S vsako boleznijo, ki doleti ćloveka,se je treba spoprijeti, pa naj bo še tako nedolžna.Pri takšni bolezni kot je rak, pa je najprej treba v sebi poiskati moč, zaupati zdravnikom ter se boriti z dvignjeno glavo, saj le tako se življenje vidi daleč na okrog.
V vsakem večjem kraju v Sloveniji so organizirana društva za samopomoč ženam po operaciji raka na dojki, ki zelo pozitivno vplivajo na kvaliteto življenja med in po ozdravljeni bolezni.
Sašo,upam in prepričana sem, da bosta tudi vaši ljubljeni dobro prenašali zdravljenje in čimprejšnje okrevanje.Želim vam veliko enrgije, volje in upanja pri boju s to vedno pogostejšo, pa vendar že ozdravljivo boleznijo.

ana.D je pisal/pisala:
>
> Bila sem stara prav toliko kot tvoja sestra, ko sem zbolela
> za enako diagnozo.Danes jih imam toliko kot ti.Le pogum in
> veliko pozitivnih misli vsem skupaj.

Lepo pozdravljeni!!

Najlepša hvala vsem za vzpodbudne besede, veliko mi/nam pomenijo!
Naj povem , da sestrica že dobiva terapijo (kemo) prvi ciklus je za njo….drži se presenetljivo dobro ( če odštejem stranske učinke kemoterapije, ki se že pojavljajo)
je zelo optimistična in dobre volje…kljub vsemu….upam le da bo takšna / pozitivna- ostala do konca zdravljenja in še naprej.

Žena je pa ravno danes operirana……kaj in kako bo znano kasneje. Danes totalna živčna razvalina, nekako mi pomaga prebrodit te težke trenutke prebiranje vaših misli, nasvetov, vzpodbud…..
Ves čas si govorim: pa saj za vsakim dežjem posije sonce in ni hudič, da se bo tudi nam v bližnji prihodnosti odprlo nebo in zasijalo v vsej svoji svetli modrini.

Še enkrat se vam zahvaljujem za lepe poguma polne besede!!!

Sašo

Pozdravljen Sašo!

Najbolj živčni in težki dnevi so pravzaprav že za vami, ker se je zdaj že začelo zdravljenje in potem je nekako lažje…vsaj meni je bilo.
Srečno vsem trem in, če nas boš še kaj potreboval, smo tukaj…

Lp, Daša

Saso, zdaj ste vsi naredili prvi korak v pravo smer.. Drzim se naprej pesti za vse tvoje.. Verjamem, da bo vse potekalo brez vecjih zapletov. Ponavljaj vseskozi, kar si napisal:”za vsakim dežjem posije sonce”, bos videl da bo zasijalo.. V to marate vsi skupaj zares verjeti, brez upanja vam ostane samo brezup.

Moras vedeti, da se bo razpolozenje pri zeni in sestri zagotovo zelo spreminjalo. Clovek s taksno tezko boleznijo prehaja skozi zelo velika razpolozenjska nihanja in custvene krize. Ma, saj najbrz ze sam ves, kaj obcutis, ko se samo sprehodis skozi kaksno od zgradv OI. Res nikomur ni v naprej dana moc in sposobnost obladovanja obcutkov strahu, nemoci, brezupnosti in negotovosti. To sposobnost je potrebno, tako kot vse druge, pocasi in s trudom razvijati. Jaz se tega ne morem povsem znebit niti po petih letih. Mnogo lazje je reci kot pa dejansko premagati vse custvene in telesne tezave. Vedar nekako le gre, pa ceprav z misjimi koraki.. Tvoje zenske imajo to sreco, da imajo te tebe, ki jih bos po moje znal razumeti..Hrabro jim nastavi jim svoje rame, ko ga bodo potrebovale..

Toplo priporocam knjigo: OZDRAVETI, z podnaslovom;
Kako preseci bolezen z lastnimi mocmi
Prirocnik za bolnike z rakom in njihove svojce
avtorji:
Dr O . Carl Simonton; Stephanie Matthews-Simonton, Jamesa Creighton

Knjigo je mogoce dobit v vseh knjiznicah, jaz pa sem jo pred leti, skupaj s kasetami za vaje sprostitve in nadzornega predstavljanja, brezplacno dobil na Drustvu onkoloskih bolnikov. Najprej poskusite tam.

V knjigi ne gre za kaksno cudezno razodetje. Gre preprosto za enega od stevilnih pristopov in pogledov na vzroke in na zdravljenje raka. Dr. Simonton preprosto verjame, da custvena in dusevna stanja igrajo pomembno vlogo pri dovzetnosti za rak in njegovem zdravljenju. Verjame, da je pogosto rak pokazatelj problemov na drugih zivljenskih podrocjih, problemov, ki so se zaostrili in strnili v seriji stresov, kakih sest do osemnajst mesecev pred pricetkom raka…

Srecno in hrabro,
Jože

Tudi pri nas v družini smo imeli to kruto izkušnjo,pa smo jo kar dobro prestali. Mami, ki je zbolela, morda še bolje od nas.Mi smo bili kar malce bolj paf…ali pa je vse tako dobro skrila…ja, mogoče pa res.

…….in tako smo prišli do konca zdravljenja ( vsaj tistega agresivnega)….ali sploh lahko tako rečem???
Obe moji deklici končujeta zadnje dneve obsevanj, obe že komaj čakata konec nenehne vožnje v Ljubljano in nazaj domov.

jaz pa v sebi še vedno ne najdem miru ( ni dneva, da sam v sebi ne pomislim na vse skupaj….kaj je bilo, kaj še bo ( bogu molim da nič več)…..
zanimivo je, da sta obe tako pozitivni, da sploh nemorem verjet …..saj smo resnično tudi vsi ostali z njima ( samo senca , vsaj pri meni še vedno ostaja…..ali bi lahko temu rekel , da me je obupno strah……ali je to egoizem ali pa strah pred lastno nemočjo)

Zadnjič sem jima rekel, da če nebi imela kemoterapija tako krutih stranskih učinkov, bi jima za vedno predpisal ” eno dozo ” na mesec. Pa sta mi rekli, če sem čist zmešan.

Edina stvar, ki sem jo resnično že tri mesece nazaj nehal je to ” da ne iščem več nekih čudežev in nemogočih razlag…..saj mi je to pobralo neverjetno veliko energije….in konec koncev sem pristal v bolnici na intenziivnem oddelku ( saj ne rečem da zaradi tega, toda na žalost mi zdravnik sploh ni mogel postaviti diagnoze).
Tako sedaj sem pa za spremembo malo pojamral še sam!
In točno vem kaj boste mislili in rekli!
Pa ni treba!
Pa tudi obsojati me ne!!!