Prosim za pomoč. Oče je pri 75 letih zbolel za rakom prostate. Bil je na pregledih, punkciji, scintigrafiji. Rak se zaenkrat v kosti še ni razširil. Jemlje Casodex. Zelo je shujšal, sicer je bil do sedaj popolnoma zdrav in v odlični fizični kondiciji. Sedaj je postal potrt, žalosten, razmišlja le o smrti.Prebrala sem že vse na forumu na to temo, zato prosim če mi lahko kdo konkretno odgovori na naslednje: zaradi starosti nobeno zdravljenje razen tablet ne pride v poštev. Kako dolgo lahko človek sploh še živi, saj se rak mora nekam razširiti? Ali ne? Ozdravitev torej ni možna? Če prav razumem zdravnike, menijo, da pač večina umre zaradi česa drugega. Ne razumem povsem, moj oče po moje zagotovo ne bo umrl zaradi kronične ali kake druge bolezni. Živimo v negotovosti in razmišljamo, če so tablete res vse, kar se da narediti. Prosim, pomagajte z izkušnjami.

L.P.G.

Greta, od moje prijateljice oče je imel tudi takšno diagnozo pri približno teh letih kot tvoj oče. Pa je še doooolgo po tem živel in umrl zaradi drugih zdravstvenih težav, mislim, da star precej čez 80 let. Kot vem, je tudi jemal neke hormonske tablete.

Zato kar zaupaj zdravnikom in verjemi v obete, ki ti jih dajejo.

Glejte, sam se pri enainšestdesetih zdravim zaradi enake diagnoze pa sem zaenkrat prav zadovoljen, ker mi niso bili predlagani najkorenitejši postopki zdravljenja. Po obsevanju prav tako jemljem Casodex. Pri tem obolenju je po mojem razumevanju bistven problem v odločitvi o stopnji intenzivnosti zdravljenja, ki je odvisna od razširjenosti in agresivnosti obolenja. Brskam in kopljem po internetu, v podporo zdravljenju uradne medicine se grem dokaj strogo dijeto. Zaupajte v odločitev o zdravljenju in zberite čimveč informacij. Lahko se oglasite na mail in vam posredujem širši oris mojega odziva na bolezen. Le korajžno in ohrabrite očeta, vso srečo in zaenkrat lep pozdrav.

Grjanc

Grjanc, kakšno dieto imaš v mislih? Sem malo firbčna. 🙂

Trudim se z dieto po dr.: Johanni Budwig, katere povdarek so kakovostne maščobe lanenega olja in mletega lanenega semena. Posplošeno se povsem vklaplja v nasvete dr.: Nade Rotovnik Kozjekove v knjigi Gibanje je življenje. Glavni vir informacij iščem na:
http://health.groups.yahoo.com/group/FlaxSeedOil2/

Pozdravljeni,
mojemu očetu so junija lani odkrili raka na pljučih z metastazami na jetrih. Gre za adeno (žlezni) karcinom, katerega značilnost je, da se obda s kamuflažno, neprebojno membrano, ki je tudi kemoterapija ne more predreti, lastne telesne celice pa zato rakastih celic ne prepoznavajo kot sovražne, ampak jim celo strežejo in nosijo hrano. Njegova oblika raka velja zato za neozdravljivo (operacija ni prišla v poštev). Obupana sem zbirala informacije in iskala nove načine zdravljenja. Novo biološko zdravilo pri nas ni prišlo v poštev zaradi napredovalnega stadija (čeprav je izključno samoplačniško – 2,1 oz. 6 mio SIT). Izvedeli smo za kliniko in raziskovalni laboratorij dr. Klehra, nemškega imunologa, ki se z raziskavami raka ukvarja že 20 let. Najavili smo se za prvi pregled in dejal je, da očetu vsekakor lahko pomaga (to je bilo v začetku avgusta lani). Oče je nato septembra opravil prvo intenzivno terapijo na njegovi kliniki (gre za infuzije biološkega zdravila, pripravljenega iz lastne krvi, ter za postopek s citokini – vnetnimi telesnimi encimi, ki povzročijo vnetje tumorja in metastaz). Po osmih dneh terapije je bil tumor napaden in rak ustavljen. Stagnacijo stanja so potrdili tudi izvidi na onkološkem institutu ponovno meseca decembra. Januarski izvidi krvi in njegovo počutje so odlični. To zdravljenje lahko kemoterapijo podpira, njeni stranski učinki pa so pri kombinaciji zdravljenja bistveno omiljeni.
Kolikor sem seznanjena, gre tudi pri raku prostate za vrsto adeno (druge ni). Prepričana sem, da čiščenje telesa in zdrava prehrana telesu zelo pomagata, vendar menim, da pri tako agresivni vrsti raka morda nista dovolj kot samostojna terapija, ampak zgolj kot podporna. Dodala bi, da naši zdravniki podatke o zdravljenju različno sprejemajo – nekateri ga podpirajo in so za konkretne rezultate že slišali, mnogi pa se žal (kot da bi se počutili na nek način ogroženi) niti ne poglobijo in zamahnejo z roko, češ.
Še o stroških: dvotedenska intenzivna terapija na kliniki v Salzburgu ali Munchnu stane približno 3000 EUR. Po tem prejme pacient ampule z biološkim zdravilom, ki si jih doma injicira še tri mesece – ta tromesečna terapija stane približno 2400 EUR (in je lahko samostojna – moj oče je imel oboje). Plačilo je mogoče na obroke – mi plačujemo 500 EUR mesečno preko banke. Povezani smo s Slovenci, ki so se že ozdravili in se še zdravijo pri dr. Klehru, kombiniramo prevoze za preglede, izmenjujemo izkušnje… (45% pacientov dr. Klehra – običajno v zadnjem stadiju raka, ima po zaključeni terapiji raka ustavljenega, tumor pa zmanjšan ali v celoti razgrajen). Osebno poznamo več ljudi, ki so danes zdravi (po vseh opravljenih pregledih) in so jim pred tem naši zdravniki pripisali le še kak mesec življenja (in jih prenehali zdraviti). Če koga zanima, mi lahko piše – vsak čas bo objavljena tudi internetna stran v slovenščini. Dodala bi še, da dr. Klehr dosega lepe rezultate tudi pri zdravljenju multiple skleroze, alzheimerjeve in parkinsove bolezni, mišične distrofije, bolezni lupus ter drugih. Upam, da bo informacija komu koristila…
Pozdravlja vas Mojca

Zaenkrat se vsem, ki ste se potrudili odgovoriti lepo zahvaljujem. Dobro de, da te nekdo “posluša”. Tudi zato, ker sem tolikokrat slišala, saj je že star…Ampak on v življenju razen kake gripe še nikoli ni bil bolan. Zato je še huje. O vsem bom malo razmislila, se z njim poskušala pogovoriti, nato se javim .

Hvala še enkrat in lep pozdrav vsem, Greta.

pozdravljena gospa mojca!
pod nujno se zanimamo za zdravljenje raka na pljucih pa bi potrebovali vas kontakt naslov oz.tel.stevilko!
hvala

Tudi moj oče ima diagnosticiran karcinom na prostati gleason 7, čaka še slikanje kosti.
Brskam po netu za informacijami pa ne najdem določenih odgovorov in me zanimače kdo ve naslednje

1. Zdravilo ABIRATERONE je v 3 fazi preizkušanja a v nobeni slovenski kliniki, ali kdo ve če je možno kot slovenec sodelovati v preikušanju zdravila na tujih klnikah avstrija nemčija?

2. Ali obstajajo kakšna biološka zdravila za zdravljenje raka prostate?

3. Ali ima veste zakoga, ki ima pozitivne izkušnje z kakšno od alternativnih oblik zdravljenja tega raka (po možnosti konkreten podatek)

4. Ali ima kdo dolgoročno dobre izkušnje pri zdravljenju pri g. Khleru v salzburgu na začetku so bili hvalospevi potem so ga pa oblatili, kaj je res in kaj ne?

5. Ima kdo kakšne izkušnje z krioterapijo (uspešnost in stranski učink) ter brahiterapijo.

Hvala za kako informacijo.

Dober dan!

Močno sem zaskrbljena: mož (57 let) ima rak prostate z metastazami po kosteh, kot je bilo ugotovljeno decembra 2008. Sledila je hormonska terapija, PSA je od začetnega 171 v enem letu padel na 0,54 vendar se je potem vztrajno višal in maja 2010 dosegel že 93, ko so ga urologi končno poslali na Onkološki inštitut. Po raznih zapletih je končno v začetku junija dobil 1. ciklus kemoterapije z Docetaxelom (140 mg v 1-urni infuziji). Takoj na začetku je imel blago reakcijo, dobil dodatno zdravilo in so nadaljevali z aplikacijo. Sledilo je nekaj stranskih učinkov … Po treh tednih je dobil 2. ciklus KT in zopet po 15-ih minutah imel reakcijo, čeprav prej dobil Tavegyl ampulo in Solu-Medrol 60 mg, nato pa še 60 mg ob reakciji ter še eno ampulo Tavegyla. Potem je aplikacijo dobro prenesel. Zopet nekaj stranskih učinkov… Testi so pokazali, da se stanje umirja, PSA, ki je bil že čez 200 je padel na 140 tudi druge nevšečnosti so se rahlo umirile… vendar pri 3. ciklusu, predvčerajšnjem, je imel zopet po 10 min zelo hudo reakcijo, tako, da so z aplikacijo prekinili… Zdravnik pravi, da je ta terapija preveč rizična za moža in da se bo sicer še posvetoval s kolegi vendar, da drugega zdravila ni!!! Želiva, da nadaljuje kemoterapijo, ker mu kot kaže pomaga. Upava, da bo zdravnik kaj predlagal. Sicer pa mož kar prenaša vse nevšečnosti in živiva kar v redu. Oba sva borca in nočeva kar vreči puško v kuruzo!

Prosim nasvet ali izkušnjo koga, ki je tudi imel problem z aplikacijo Docetaxela? Katera zdravila so mu dali za preprečitev reakcije?

Pozdravljeni,

mojemu očetu so konec junija 2009, staremu 47 let odkrili rak prostate. Po mesecu dni, ko so opravili vsa slikanja in preglede, so postavili diagnozo rak prostate, Gleason 8, z metastazo na rebru in sramni kosti. Avgusta 2009 so ga torej začeli zdraviti z Eligard inekcijo na tri mesece in Casodexom. Za kostne metastaze pa je prejemal Zometo 1x na mesec. Septembra je očetu urolog svetoval prenehanje tablet Casodex saj se je začetni PSA zmanjšal iz 53 na 10. Do decembra je bilo vse ok, dokler mu PSA zopet ni zrastel na 37 in ga je začela boleti trtica. Njegov urolg je bil izredno nezainteresiran za njegove težave in je bil ves čas na nekem dopustu ali službeni poti. Kar po pošti mu je poslal recept za tablete ob zvišanju PSA in to popolnoma druge kot jih je jemal. Mar mu je bilo za tako mladega očeta. Naj poudarim, da je oče normalno hodil v službo, športal in zdravo jedel celo življenje, od postavitve diagnoze pa sploh. Sama sem se angažirala in mu priskrbela tudi Noni sok, ki ga je redno popil po 4 litre na mesec. Po novem letu je oče neprestano klicaril urologa, ki pa ga nikoli ni bilo mogoče dobiti. Nekje marca je le prišel do njega in ta mu je dal neke nove tablete, ki jih je jedel 3x na dan, saj je bil PSA že čez 70. Oče je tudi komaj izsilil ponovna slikanja in ponovitev preiskav, ki so pokazale povečanje tumorja in metastaze v medenici.
Tako je očeta vedno bolj bolel hrbet, da je pristal v postelji in tako preležal večino svojega časa. Obračali in težili smo povsod pa nas nobeden ni resno jemal. 1. maja 2010 je začel krvaveti iz zadnjice. Kri je po enem dnevu prenehala in se zopet pojavila v roku enega tedna, in to še močnje kot prej. Takoj smo odrveli na urgenco, kjer je oče ležal na hodniku 2 uri-čeprav so vedeli, da ima raka. Ko so ga sprejeli so pregledali le izvide in ga poslali na Petra Držaja, češ da so to trebušne težave za njih. Tam so ga na hito pregledali in odslovili, češ da se vidijo hemeroidi iz zadnjice in naj si kupi kremo za to. Čez teden dni smo od drugega urologa, primarija iz kliničnega centra izsilili konzilij na OI, saj je oče ležal na hodniku in prosil, da ga vzamejo in vstavijo kateter, saj je hodil na stranišče na 10 min. Na OI na konziliju smo čakali 3.5 ur na sprejem, da so nam zdravniki povedali, da že ima svojo terapijo in da drugega ne potrebuje. Popolnoma sem znorela in nekako spet izsilila, da so ga dali na čakalno vrsto za obsevanje, da bi mu olajšali težave, vendar so nam rekli da pred avgustom 2010 ne bo na vrsti, ker je gužva. Ker tako ni šlo več naprej smo 12.5.2010 očeta odpeljali v Klinični center na urologijo in prosili primarija, da ga vzame v bolnico na opazovanje. To se je tudi zgodilo in nič drugega, kot d aje oče tam ležal, krvavel iz zadnjice, zdravniki pa so bili na viziti le kakšno minuto vsak dan-le d abi povprašali kako je. Meni in mami je zdravnik povedal le da je hudo in da je potrebno čimprej dobiti obsevanje. Tako je oče ležal na urologiji in se filal s protibolečinskimi tabletami do 2.6.2010 ko so ga sprejeli na OI na obsevanja medeničnega dela. Po nekaj obsevanjih se mu je začel nenormalno napihovati trebuh in 10.6.2010 so se odločili, da ga odprejo, saj mu nič ni pomagalo (klistriranje, tableti). Ko so ga odprli so videli, da mu je počilo črevo in, da se mu je vnela celotna trebušna votlina. po 5 urah operacije so ga premestili na intenzivno na OI. Operirali so ga še 6x-čistili so mu gnoj, tako, da je bil vseskozi odprt in priključen na miljon aparatov. Vseskozi je bil buden in se je z nami pogovarjal, pa čeprav smo bili lahko pri njemu le 15 minut na dan. Zdravniki so nam vseskozi govorili, da se stanje izboljšuje, vendar pa da je tumor ogromen in je že gledal čez zadnjico, zato so ga malce odrezali. Tako so nam ulili upanje, da bo res boljše in bo na koncu vse ok, vendar pa so ga 28.6.2010 brez kakršnekoli razlage ali obvestila svojcem premestila na C oddelek OI na oddelek za paliativno oskrbo. Oče je bil drugačen, žalosten, zaskrbljen. Kateter so mu vzeli ven in ga dali v plenice Z mamico nisva prišli do nobenega zdravnika, vse do naslednjega dne, ko nama je popoldne neka terapevtka povedala, da je stanje slabo in da ne bo več dolgo zdržal. Strgalo se mi je. Ponujala mi je neka svetovanja in nevem kaj. Mi trdila, da so vse naredili kar so lahko in da očetu nič ne povemo. Naslednji dan, torej v sredo 30. je bil oče vesel, tako nebogljen, shujšan je hotel vstati iz postelje in je šel z nami po hodniku. Trudil se je, imel je voljo pa mu nihče ni želel pomagati. Naslednji dan, ko sem prišla iz službe je bil prizor grozen. Pred vrati njegove sobe je bilo ogromno sorodnikov, takoj sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Očetu se je poslabšalo. Komaj se je še zavedal, ko smo se ob postelji zbrali jaz, brat in moj fant nas je v spanju objemal, potem pa zaspal in začel težko dihati. Ob njemu smo bili do polnoči, ko nas je sestra nagnala domov (kljub temu, da nam je terapevtka ponujala še celo samostojno sobo, da smo lahko 24/h ob njem) pa NIČ OD TEGA!!! se je sestra zgovarjala, da nimajo prostora in naj gremo domov, ker motimo druge paciente. Tako je moj dragi oči za vedno zaprl svoje oči in ob 3.25 zjutraj zaspal za vedno. Ob 7h zjutraj so nas poklicali domov, da je žal umrl.

Najprej se opravičujem za tako obširno razlago, ampak ko je toliko stvari. Moja izkušnja je težka, pri 23 letih sem tako izgubila tako mladega očeta. Vem, da so mu življenje uzeli zdravniki, še posebej urolog, ki je bil zelo malomaren. Prosili smo in moledovali pa so nas pošiljali domov, češ da je vse ok. Do zadnjega nam niso povedali resnično kašno je stanje. Niso se hoteli potruditi!!! tako da je moje mnenje, da različne zloženke, terapevti, zdravniki na OI le niso tako predani bolniku in njegovi družino kot se to razlaga!! Želim si, da bi bilo drugače, vendar iz svoje izkušnje nimam nič pozitivnega za povedat glede zdravljenja, nihče mi ne more vrniti mojega najboljšega očija 🙁

*žalostna hči*

Draga *žalostna hči*, moje iskreno sožalje. Tvoje sporočilo sem prebrala že pred nekaj dnevi in mi kar ne gre iz glave. Nihče ne ostane neprizadet ob takšni žalostni zgodbi. Jaz osebno sicer še vedno mislim, da je večina naših zdravnikov zelo v redu, da so strokovno dobro podkovani in da se potrudijo po najboljših močeh, žal pa ni vedno tako. In če si hudo bolan, najbrž ni hujšega, kot če pri zdravniku naletiš na brezbrižnost.
Razumem tvojo jezo in bolečino. Tudi če tvojega očeta ni bilo mogoče rešiti, sem prepričana, da bi bilo z nekaj več posluha in zavzetosti s strani zdravnikov in drugega medicinskega osebja njemu in vaši družini mogoče prihraniti vsaj del trpljenja. Grozno je, da ste morali čez tak pekel. Občudujem tvojega očeta, da se je kljub vsemu tako boril, da je imel takšno voljo … In prav ganilo me je, ko si napisala, da je bil najboljši oči. Gotovo bi isto on rekel zate. Tragično je, da ti je bolezen vzela tako mladega očeta, ampak vsaj ljubezni, ki ti je bila dana, nič ne more izbrisati.
Pazi nase in ostanite kot družina še naprej tako povezani.

Verjamem, da so težke borbe z boleznijo, opisane zgoraj huda in nadvse težka preizkušnja za bolnike in njihove svojce. V najtrežjih trenutkih bi se svojci morali obrniti na vodilne ljudi na kliniki in gotovo bi se lažje našla primerna rešitev skoraj za vsakega pacienta. Tudi svojci onkološkega bolnika, ki so ga svojci tik pred smrtjo pripeljali na OI, pa ga tam niso želeli sprejeti, in je nato umrl na hodniku urgentnega oddelka, so se soočili s podobnim nečloveškim ravnanjem zdravnikov in drugega osebja na urgenci. Pa vendarle sem prepričan, da svojci v tisti hudi preizkušnji in želji pomagati svojemu najdražjemu, ne najdejo in morda niti nimajo moči iskati ustrezne podpore in pomoči – na pravem mestu in pri odgovorni osebi. Tako pride do kratkega stika v komunikaciji, kar odnos zdr. osebja samo še poslabša. Jasno, ko se o zadevi razve, se takoj ustanovi interna komisija, ki ponavadi še okara ravnanje svojcev, češ, kaj so ga pa sploh pripeljali nazaj v bolnico, saj bi morali vedeti, da bo kmalu umrl. Mediji še nekaj časa brskajo po zgodbi, ki je zanje prava ‘tortica’, počasi pa se naa vse pozabi. Tudi na družino Nekrep bodo pozabili.
Narobe pa se mi zdi krivdo za smrt pripisovati izključno zdravnikom. Ko rak enkrat preveč napreduje, žal ni zdravila, ni pomoči. Zdravstvo in svojci so dolžni poskrbeti, da pacienti ne trpijo bolečin, kot so jih včasih. Žal, pri nekaterih oblikah bolezni tudi tega še ne znajo povsem preprečiti.
Moji materi je ginekolog (kirurg) odkril majhno bulico na jajčniku. Rekel ji je, da ne bo nič hudega, da bo tumorček odstranil, ko se vrne z večmesečnega plezanja po Andih, bil je namreč član slovenske alpinistične ekipe. Pri naslednji kontroli so materi v isti kirurgiji zgroženo rekli: Ja, kje ste pa hodili toliko časa! In – leto dni po operaciji je moja mama umrla. Pa ne krivim kirurga, da je prej odšel v Ande, preden je operiral mojo mamo… vem, da je kot alpinist in gorski reševalec rešil številne ponesrečence pred gotovo smrtjo. Vzrok smrti je bil rak. Če bi jo takoj operiral, bi ji morda podaljšal življenje za leto ali dve in bi je ne izgubil pri svojih enajstih letih. Taka je pač usoda. Življenje je (pre)kratko.

Spoštovana Mojca,

presenetilo me je vaše pisanje o zdravljenju pri dr. Klehru, saj je bilo nedolgo nazaj v naših in tujih medijih prelitega kar nekaj ’tiskarskega črnila’ na račun tega zdravnika, npr.:

Škoda, resnično škodljivo, se mi zdi zavajanje neukih bolnikov in svojcev, ki izročijo še zadnje prihranke ali celo najemajo posojila za zdravljenje pri tem (in podobnih zdravnikih v tujini)zdravniku, ki tako grobo zlorablja njihov zaupanje. Nekateri mu najbrž res še kar zaupajo, še več je takih svojcev, ki se z grenkimi občutki spominjajo teh zlorab, navkljub informacijam, katerih namen je bil osveščanju ljudi, da ne bi še naprej naivno nasedali takim ljudem. Zato menim, da vsaj na tem forumu ne bi bilo treba propagirati njegovih metod zdravljenja raka. Je čisto odveč in nepotrebno. Pa brez zamere!

lp Gargi