Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Rak Kako živeti z rakom? Rak na želodcu…

Rak na želodcu…

Lep pozdrav.

Moja punca, ima 26 let, je bila včeraj operirana na trebuhu. Pred tem je bila dva tedna v bolnišnici, ker so ji diagnosticirali okužbo z neko bakterijo. Ta bakterija naj bi povzročila razjede v želodcu in tudi v črevesju. Dva tedna so ji opravljali dve gastroskopiji dnevno ter tako “kao” spremljali potek bolezni. Ali je bilo res potrebno toliko kontrol? Med operacijo so ugotovili, da bo potrebno odstarniti več, kot je bilo predvideno. (Čemu potem toliko gastroskopij, če jih potem ko odprejo tko preseneti????) Med samo operacijo je prišlo tudi do motenj pri dihanju. Sedaj je priključena na aparat, ki ji pomaga dihati.

Danes pa so me šokirali z novico, da je verjetno rak, ki se je baje razširil tudi na pljuča zato so bile motnje pri dihanju? Ali je možno da se rak od niče do zgoraj opisane faze razvije v dveh tednih? Koliko možnosti ima moja punca da ozdravi? Kakšne so možne terapije? Kako hitro taka bolezen napreduje?

In najpomembnejše vprašanje, kako ji lahko jaz kaj pomagam? Kaj naj ji rečem? Kaj naj naredim in kaj naj ne naredim?

Prosim za čimbolj izčrpen odgovor. Odgovorov v stilu – tako pač je, enostavno ne morem prebaviti. Ne pričakujem nemogočega, želim le vedeti kaj me čaka? Želim ji stati ob strani, zato bi mi vsak nasvet kako ravnati prišel prav. Verjetno sem jaz samo eden od mnogih, ki ga je to doletelo, mogoče sem samo še ena številka statistike, vendar zame je to zelo pomembno…

Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem…

P.s.
To, da je rak huda bolezen, pa vse ostale zgodbice že vem. Nočem tolažbe, hočem le realno sliko kaj se dogaja.

Mali,
moj odgovor bo kratek, ker je moj racunalnik trenutno v popravilu… takoj pa, ko ga dobim nazaj, obljubljam podrobnejsa pojasnila v zvezi z rakom na zelodcu!

Bakterija Helicobacter Pylori je povezana tako z nastankom ulkusa ali rane na zelodcu kot tudi z rakom. V primeru rane je mozna tudi krvavitev in s tem povezani zapleti. Bakterijo “napademo” seveda z antibiotikom, ceprav je dokaj pogost prebivalec zelodca (tudi pri ljudeh, ki nimajo znakov bolezni). Na endoskopiji seveda ni viden ves bolezenski proces, ampak le delcek. V celoti lahko njegovo obseznost vidimo le pri operaciji, saj vidimo lahko tudi rak na njegovi zunanji meji zelodca, dolocimo njegove meje itd.

Ceprav poznamo nekatere hitro rastoce vrste raka, ta rak seveda ni zrastel v dveh tednih, ampak je v tem casu potekalo iskanje prave diagnoze.

Kako bi naj tocno ravnal, kaj moras reci in cesa ne smes, ti ne morem napisati, saj je to odvisno tudi od vaju – morda zeli tudi ona sama kaj slisati in drugega ne. Vsakega lahko moti kaj drugega. Vendar je ob hudi bolezni, s katero se dekle sooca, predvsem pomembno, da ji das nekaj poguma, da se bo z njo spoprijela. To pomeni, da jo bodisi molce drzis za roko, bodisi se pogovarjata o njenih strahovih in obcutjih. Ni pa je treba pomilovati ali igrati nekoga drugega, kot si v resnici ti sam. Ljudje se pred bolniki z rakom pogosto sprenevedajo, govorijo v njegovi navzocnosti o njem kot o tretji osebi in podobno. Bolnik seveda to vidi in postane nezaupljiv, v njem zrase obcutek izoliranosti.

Clovek se ob taki bolezni sooca z nekaterimi vprasanji, npr. Zakaj prav jaz? Sem zrtev statistike? Ali bom umrl? In potem so obcutja tudi mesana – hocem / nocem umreti… se vdati, terapija me ne zanima itd.

Tako je rak tudi bolezen, ki “nacne” oziroma zamaje temelje nasega dojemanja in razumevanja zivljenja. Pomembno je, da skusas dekle motivirati za zdravljenje, da jo obiskujes in ponudis oporo.

Zal moram zdaj koncati… ampak se kmalu znova javim!

Irena

Zanima me, kakšne možnosti sploh ima? Baje, da ji bodo zdaj odrezali še del ali pa celo pljučno krilo? Kakšna je sploh kvaliteta življenja po takšnh operacijah?
Ali sledi temu še kakšna kemioterapija? Vedno si je zelo želela biti mamica. Sedaj je v bolnišnici, noče obiskov le še z mano se pogovarja. Zdravniki pravijo da je to normalno… Kljub tej bolezni, pa če bo sploh preživela drugo operacijo ker je zelo izčrpana, pa si še vedno želi otroka. Rekla pa je, da le, če bo tako dolgo živela, da bo otrok toliko zrastel, da se bo spomnil mamice, pesmi ki mu jih je pela ter pravljic…

Kakšne možnosti ima po taki operaciji zanosi ter zaključi nosečnost? Ali to lahko predstvalja kakšno nevarnost za njo in otroka? Kaj pa zdravila, a lahko kaj škodijo otroku? Vem, da je hudo, ampak oba si to želiva…

Kaj mi svetujete?

LP
Mali

Dragi Mali,

vprasanja o nosecnosti pravzaprav veliko povedo o obcutjih tega dekleta. Seveda si je zelela normalno druzino in tudi otroka, sedaj pa ji je pot prekrizala bolezen, ki je se ne jemlje kot izziv, ampak groznjo s smrtjo, dokoncnostjo. Zato se je oklenila prejsnje zelje kot nekega upanja, otrok bi naj nadaljeval vsaj del njenega zivljenja, ce bi bilo to ogrozeno. To napeljuje, da razmislja se prevec negativno in ne v smislu tega, da bi se resno spoprijela z boleznijo, ji nasprotovala, se ji uprla in ozdravela.

Dilema odpira tudi eticna vprasanja. Tako kot smo na referendumu odlocili, da samska zenska ni upravicena do umetne oploditve, ker bi pac naj otrok imel zagotovljenega oceta, lahko razmisljamo tudi obratno – otrok je upravicen tudi do matere.

Zdravniki ne bomo nikoli svetovali nosecnosti, ce bi ogrozila materino zdravje in vse morebitne komplikacije se resujejo v prid matere. Med nosecnostjo je povecana poraba kisika, vecji je krvni pretok, skratka, telo je pod obremenitvijo, ki pa je se fizioloska in jo normalna zdrava zenska prenese brez tezav.

Bolezen je nedvomno huda, ne morem pa ugibati, kaksne so njene moznosti za ozdravitev. V smislu tega, kar sem povedala, pa bi bila nosecnost res prava norost. Dekle je v hudi stiski, saj tudi zavraca druge ljudi in se oklepa tebe. Verjamem, da je tudi tebi zato zelo tezko in skusaj se vsaj malo razbremeniti, morda imata kaksnega skupnega prijatelja, s katerim se lahko tudi ti pogovoris ali vsi skupaj. Otrok naj ne bo zdravilo za vajino stisko.

Kaksna je kvaliteta zivljenja po taksnih operacijah, je relativno odvisno tudi od cloveka, ki jih je prestal. Nekateri si ne opomorejo, se ze vnaprej vdajo in so neaktivni kljub temu, da bi lahko pocasi okrevali in skoraj obnovili – resda fizicno omejeno – prejsnje zivljenje. Zato naj ne bo sedaj vprasanje – ali zivljenje (ozdravitev) ali vdanost v usodo ali neko tretje zivljenje – odlocita se z vsemi silami in brez dilem ZA boj za njeno zivljenje.

Lepo vaju pozdravljam,

Irena

New Report

Close