rak na jetrih
Imam brata, star je 42 let, kateremu so ugotovili, da ima raka na jetrih, nekje v začetni fazi. Operirali ga bodo. Imel je bolečine v “žlički”. Nikoli ni pretiraval z alkoholom, pet let pa ne uživa več alkoholnih pijač. Zanima me, kakšne možnosti ima za naprej, pravzaprav bi rada vedela malo več o zdravljenju in o tem raku.
Spoštovana Marija,
žal mi “rak na jetrih” le malo pove, zato moram diagnozo ugibati. Izmed benignih (nenevarnih) tumorjev na jetrih bi lahko prišli v poštev hepatocelularni adenomi, fokalna nodularna hiperplazija in hemangiomi… Tudi malignih tumorjev jeter je kar nekaj različnih, vendar pa je hepatocelularni karcinom najpogostejši. Zato vam bom odgovorila za to diagnozo, če pa se ne sklada z diagnozo vašega brata, potem seveda zanj ne drži nič od povedanega.
Primarni hepatocelularni karcinom je eden najpogostejših tumorjev na svetu. Prevladuje zlasti v področjih Azije in subsaharske Afrike. V ZDA in Zahodni Evropi je manj pogosta, vendar pojav te bolezni v zadnjih dvajsetih letih narašča. Hepatocelularni karcinom se štirikrat bolj pogosteje pojavlja pri moških kot pri ženskah in običajno nastane v cirotičnih jetrih. V Zahodnih državah obolevajo ljudje najpogosteje v svojem petem do šestem desetletju življenja, eno do dve desetletji bolj zgodaj pa v področjih Azije in Afrike.
Osnovni razlog za visoko pojavnost hepatocelularnega karcinoma v predelih Azije in Afrike je pogostnost kronične infekcije z virusom hepatitisa B (HBV) in hepatitisa C (HCV). Te kronične infekcije pogosto vodijo do ciroze, ki je sama pomemben faktor tveganja za hepatocelularni karcinom (tveganje jetrnega raka v cirotičnih jetrih je 3 % letno).
Raziskave na področju Azije, kjer prevladujeta hepatocelularni karcinom in infekcija s HBV, so pokazale, da je pojav tega raka okoli 100-krat višji pri posameznikih, ki so se okužili s HBV kot pri tistih, ki se niso nikoli okužili. Na Kitajskem bo v času svojega življenja za hepatocelularnim karcinomom obolelo 40 % tistih, ki imajo kronični hepatitis B.
DNK hepatitisa B se vplete v DNK gostiteljske celice, dogajajo se različne spremembe genetskega materiala, celice so poškodovane in tako zgubijo nadzor nad delitvijo in drugimi dejavniki, ki so sicer v celici skrbno nadzorovani. Mehanizem poškodbe in vpliva na celice pri hepatitisu C še ni povsem jasen. V Evropi in na japonskem se zdi HCV veliko bolj pogosto kot HBV prevladujoč v primerih hepatocelularnega karcinoma.
Tako HBV kot HCV se lahko dokažeta pri nekaterih bolnikih, vendar je klinični potek jetrne malignosti enak kot pri tistih, ki so okuženi le z enim virusom. Razlika v področjih z visoko pojavnostjo med hepatocelularnim karcinomom, povezanim s HBV infekcijo in s HCV infekcijo, je čas nastopa bolezni. V Aziji se s HBV okužijo ljudje pri rojstvu, medtem ko se s HCV okužijo predvsem v otroštvu s transfuzijo in injekcijami. Zato se nastop jetrnega karcinoma pojavi eno do dve desetletji prej pri tistih s kroničnim hepatitisom B, kot pa pri osebah, ki so se s hepatitisom C okužile v odrasli dobi. Hepatocelularni karcinom se pojavlja v povprečju približno 30 let po okužbi s HCV in skoraj izključno pri bolnikih s cirozo.
Katerakoli snov in kronična jetrna bolezen, ki vsaj blago poškoduje jetrne celice ali vpliva na njihovo delitev, pomeni tveganje za razvoj karcinoma jetrnih celic. To vključuje alkoholizem, pomanjkanje antitirpsina, hemokromatozo in tirozinemijo.
Glede na prevladujočo pojavnost pri moških igrajo vlogo tudi hormonalni faktorji. Hepatocelularni tumorji se pojavljajo skupaj z dolgotrajnim jemanjem androgenih steroidov z izpostavljenostjo torijevemu dioksidu ali vinil kloridu.
Raka jeter v začetni fazi ni lahko prepoznati, saj se pojavlja pri bolnikih, ki že imajo cirozo. Najpogosteje se pojavlja bolečina v trebuhu. Nad jetri je lahko prisotno trenje ali šum. Ascites, rahlo obarvan s krvjo, se pojavlja v 20 % primerih. Zlatenica je redka, razen če ni jetrna funkcija resno motena ali pa obstaja mehanično zaprtje žolčnih vodov. Pogost je porast alkalne fosfataze (AFP) v serumu, kar lahko izmerimo.
Postopki odkrivanja jetrnih tumorjev vključujejo ultrazvok, CT, MRI, angiografijo jetrnih arterij in slikanje s tehnecijem. Ultrazvok se pogosto uporablja za presejanje populacije z visokim tveganjem in je prva preiskava ob sumu na hepatocelularni karcinom in lahko odkrije večino tumorjev, večjih od 3cm.
Nivoji alkalne fosfataze več kot 500 g/L so prisotni pri 70 do 80% bolnikov s hepatocelularnim karcinomom. Nižje nivoje najdemo pri bolnikih z velikimi zasevki iz želodčnih ali črevesnih tumorjev ter pri nekaterih bolnikih z akutnim ali kroničnim hepatitisom. Visoki nivoji serumskega AFP (več kot 500 do 1000g/L) pri odraslem z jetrno boleznijo in brez očitnega drugega tumorja v prebavilih močno namigujejo na hepatocelularni karcinom. Rastoči nivo govori o napredovanju tumorja ali ponovitev raka po kirurški odstranitvi tumorja ali terapevtskemu pristopu kot je kemoterapija ali kemoembolizacija.
Določanje stadija hepatocelularnega karcinoma temelji na velikosti tumorja ( 50% jeter), ascitesu (prisoten ali odsoten), bilirubinu (manj ali več kot 3) in albuminu (manj ali več kot 3), da se bolnika razvrsti v stadije I, II in III.
Potek že izražene bolezni je hiter; če niso zdravljeni, umre večina bolnikov v 3 do 6 mesecih od postavljene diagnoze. Kadar odkrijemo hepatocelularni karcinom zelo zgodaj s serijskim presejanjem z AFP in ultrazvokom, je preživetje 1 do 2 leti po kirurški odstranitvi. V določenih primerih terapija lahko podaljša življenje. Kirurška odstranitev tumorja je edina možnost za ozdravitev; vendar ima le malo bolnikov v času odkrite bolezni odstranljiv tumor zaradi že prisotne ciroze, vpletenosti obeh jetrnih lobusov ali oddaljenih metastaz (pogosta mesta so pljuča, možgani, kosti in nadledvičnica) in 5 letno preživetje (odstotek tistih, ki preživijo 5 let od nastopa bolezni) je nizko.
Kot terapevtska možnost pride v poštev presaditev jeter; glavna problema sta ponoven pojav raka ali metastaze. Bolniki z eno samo lezijo manjšo od 5 cm ali največ tremi lezijami, enakimi ali manjšimi od 3 cm imajo preživetje po transplantaciji jeter enako kot je preživetje po transplantaciji zaradi nemaligne jetrne bolezni. Drugi pristopi vključujejo embolizacijo (zamašitev) hepatične arterije in kemoterapijo (kemoembolizacija) ali nekatere druge postopke, katerih učinkovitost je omejena.
Možnosti zdravljenja za raka, ki se ga ne da kirurško zdraviti, so omejene. Jetra ne vzdržijo visokodoznega obsevanja. Bolezen se ne odziva na kemoterapijo. Preizkusne imunoterapije in genske terapije še niso uspešne. Zaradi prisotnosti hormonskih receptorjev na tumorju so preizkusili tamoksifen, a brez uspeha. Pri bolnikih s kirurško odstranljivimi tumorji naj bi poliprenoična kislina (različica retinoične kisline) in intraarterijski z 131I-označen lipiodol zmanjšala stopnjo ponovnega pojava bolezni.
Najbolje je bolezen preprečevati. Cepivo proti hepatitisu B lahko prepreči infekcijo in njene posledice, na Tajskem je pojavnost hepatocelularnega karcinoma upadla z uvedbo splošnega obveznega cepljenja otrok. Zdravljenje z interferonom pri bolnikih, okuženih s HBV, zmanjša pojavnost jetrne odpovedi, smrti in jetrnega raka.
Lepo vas pozdravljam,
Irena
Ponovno se oglašam. Bil je na operaciji, vendar mu ne morejo pomagati, ker je rak že preveč razraščen in nima možnosti za daljše preživetje. Saj mi je zdravnik, ki ga je operiral zelo lepo razložil, ampak mu nisem mogla postavljati podvprašanj, ker pač takrat nisem zmogla. Zanima me pa naslednje: odpust iz bolnice. Rada bi ga sprejela v svoj dom. Pisali ste o cepivu proti infekciji. Kaj bi se morala moja družina cepiti? Na kakšen način se to prenaša? Kaj če smo z njim jedli iz iste sklede, je potrebno da gremo na pregled? Bo potreboval posebno dieto?
Vljudno prosim, če mi odgovorite.
Marija
Draga Marija,
zelo lepo je, da ste se odlocili za brata poskrbeti na domu. Se premalo ljudi zbere pogum za nego bolnika na domu, pa vendar si lahko predstavljate, da je bolniku doma dosti lepse kot v bolnisnici, kjer ni tako toplih in osebnih odnosov. Za morebitno dodatno svetovanje v zvezi s tem se obrnite na drustvo Hospic.
O hepatitisu ste mi postavili zelo pametna vprasanja. Veliko vsebine o tej bolezni najdete na strani Instituta za varovanje zdravja RS :
http://www.cepise.org/okvir.htm
Splosna akcija, ki jo podpira tudi ta stran je, da bi se cepilo cimvec ljudi. Cepivo proti hepatitisu B ima 80-90 odstotno ucinkovitost.
Vendar se postavlja vprasanje, ali je vas brat sploh kdaj zbolel za hepatitisom (kljub temu, da je verjetnost precejsnja) in ali je sedaj njegova bolezen kronicna. Verjetno so zdravniki preverili protitelesa v njegovi krvi, ki bi dokazovala, da se je z virusom srecal. Prav taka protitelesa imajo v vasi druzini tisti posamezniki, ki so se ze okuzili (ce so se), pri cemer seveda ni nujno, da je okuzbo povzrocil vas brat. Za tiste, ki ze imajo protitelesa, cepljenje ni smiselno.
Kako ravnati z bolnikom, ki ima hepatitis B in je kuzen, bi vam moral natancno opisati infektolog. Bolnik potrebuje svoj jedilni pribor in moramo preprecevati morebiten stik sline okuzenega s sluznico zdrave osebe te prenos preko predmetov, npr. zobne krtacke, kozarcev, brivskega aparata, brisač, perila, termometra. Na te predmete je lahko virsu hepatitisa B prisel s krvjo ali slino in okuzba se lahko prenese. Obvezno je pogosto umivanje rok za vse clane druzine in ciscenje vseh predmetov, ki so bili v stiku s telesnimi tekocinami bolnika.
Lepo vas pozdravljam,
Irena
Gospa Marija, vem kaj preživljate te dni, ko so vam povedali da vašemu bratu ni več dosti pomoči. Želel bi vam povedat, da je tudi moj oče imel raka na jetrih. Bil je v bolnici, kjer so se odločili da se operacija ne isplača, ker je rak že v končnem stadiju. Želel bi vam povedat le to, da moj oče z rakom na jetrih ni imel takih bolečin kot ostali rakavi bolniki (pravijo da jetra ne bolijo) zato je bilo dosti lažje za nas in za njega. Res pa je da je vsakem primeru hudo gledati človeka ki umira.
Stojte bratu ob strani vse do konca. V očeh boste videli njegovo hvaležnost.
Pozdravljeni.
Ker sem brala razne teme in ne najdem odgovora, vas prosim, da mi odgovorite na tole vprašanje:
Moj partner je okužen z HCV (genotip 3) in v izvidih piše da so povišane vrednosti transaminaz, kar sovpada z virusnim hepatitisom. Zanima me kaj so to in zakaj so pri HCV povišane, ter kolikšne vrednosti so normalne za odraslega človeka.
Zanima me še koliko je normalna in koliko povišana vrednost tumorskih markerjev v mikrogramih.
Najlepša hvala za odgovor že vnaprej.
LP