rak maternice
Pozdravljeni!
Ima kdo izkušnje ali pa pozna katero žensko, ki je zbolela za rakom na sluznici maternice? Pišem v imenu svoje mame, ki je včeraj izvedela, da ima raka. Občutki so grozni tako za njo kot za nas domače. Na srečo naj bi bil rak razširjen samo na sluznici, tako da bo šla v začetku marca na operacijo, kjer ji bodo odstranili maternico, jajčnike, bezgavke itd. Če bodo vse odstranili tako kot treba, kemoterapija ne bo potrebna, pa vendar ostaja strah, da ji vsega ne bi odstranili. Rakave celice so mikroskopske, kako naj oni vedo ali je kakšna ostala notri ali ne? 🙁 Ne morejo …Radi bi bili močni, vendar smo težko, ker ni nobenega zagotovila, da bo raka povsem premagala. 🙁 Dnevi do operacije se vlečejo in se še bodo. Občutek, da tvoja bližnja oseba trpi, pa je nepopisen …
Lp
Pozdravljena, ne poznam sicer nobene ženske s podobno diagnozo, lahko pa po tem forumu malo z iskalnikom poiščeš, verjetno se najde kaj uporabnega, kaj bi vas zanimalo. Čeprav je to včasih tudi slabo, vem sama….ko iščeš in iščeš, pričakuješ same pozitivne poste…ampak ponavadi se tu oglašajo bolniki ki imajo težave.
Šok za družino je velik, vse se obrne na glavo, v družino se naseli neopisen strah….Tako poznani občutki tudi meni. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je meni bil čas, ko sem v ordinaciji prvič zaslišala besedo rak in čas do operacije, najhujši. Imela sem občutek, da zdaj imam pa mesec dni časa in bo konec. Verjemite, da strah vsaj malo popusti, da bo lažje z vsakim dnem. Tista taprava slika se tako lahko ustvari po operaciji in pregledu vsega odstranjenega in če se ne motim se tudi potem na konziliju odločijo za vrsto in obseg zdravljenja. Tako dokončno.
Jaz sem za sebe vedela, da moram priti čimprej do termina za operacijo, zato sem prosjačila sto na uro. Okrevanje po operaciji je tako nabito s pozitivo, okrog sebe imaš pozitivno naravnane sestre, zdravnike, ostale pacientke. In to pacientu da novih in novih moči in te dvigne. Čeprav sem prve dni po operaciji videla vse zvezde, ko se je tamali škrat zapodil po hodniku v moje naročje, mi je to dalo novih moči da sem še bolj telovadila in razmigala roko, da bo ja čimprej mimo…
Jaz želim vam, predvsem pa vaši mami, uspešno pot zdravljenja in veliko veliko in še več pozitive. Boj pa ob tej diagnozi ni nikoli več končan. Žal, tako je.
Ampak življenje teče naprej, ne ustavi se tam, ko sediš na tistem stolu in poslušaš zdravnika z najbolj grozno diagnozo, ko ti začnejo izpadati lasje, vsaj jaz sem imela tak občutek. Ker potem ti pride nasproti nekdo ki ti pa pove da ti rutica prav pristaja (pri meni je bila to hčera)….ne ustavi se ob prvi flaši tistega tardečega strupa ki ti ga spustijo v žilo ob kemoterapiji, ker na sosednji postelji te bolnica nasmeji s pripombo, da pa zastonj še deci tardečega ni nikjer dobila, kaj šele cele flaše….in tako dan za dnevom….pri meni traja boj že skoraj tri leta….ja, kmalu bo spet razlog da si pripravim tortico z eno višjo številko in se stisnem s svojo družinico, z mojimi tremi čmrlji in z enim tavečjim….in ja, življenje spet teče naprej.
Družina, vam resnično želim uspešen boj, in ne pozabite….do konca se je treba borit, pa neglede na to kaj rečejo zdravniki….do konca, pa kakršenkoli bo. Srečno.
Hvala JazB za podporo …Ali ste tudi vi imeli raka maternične sluznice ali katerega drugega?
Ja, res je ..Od ponedeljka naprej naš svet ni več tako bel kot je bil. Sploh nimamo več razloga za veselje in misel na to, da se lahko vse slabo konča, je grozna in nas spremlja ves čas. Sicer smo optimistični, ker je le rak, ki je po vsej verjetnosti šele v prvem stadiju in visoko ozdravljiv, toda najhuje je to, da bolj ko poslušam druge in berem, ugotavljam, da naj bi bilo preživetje raka na splošno samo petletna. Sicer nevem če to res drži, toda ta podatek je naveden v številnih člankih zdravnikov. In misel na to, je grozna. Čeprav sper srečaš kje človeka, ki pravi, da je rak lahko povsem ozdravljiv in da je možno, da ga ne dobiš nikoli več. Na srečo smo njeni otroci že vsi odrasli, pa vendar, mama je ena sama in jo potrebujemo, še posebej jaz. 🙁
Ne, moja borba je povezana z rakom dojke….tole o petih letih pa po moje ne drži oziroma se jaz na vašem mestu ne bi opirala na tole trditev. Jaz poznam veliko raznoraznih pacientov, različne vrste raka, pa so eni že preko deset, drugi preko pet, spet tretjim pa ni uspelo zmagat v boju. Če vam povem, da je moja mama ne dolgo nazaj bila isto bitko kot jaz in ni zmagala, potem si predstavljajte kakšen je občutek ko greš spet sam čez isto….ampak…..pridejo črni dnevi, večina pa je svetlih….zato glavo pokonci. Jaz zdaj srečujem veliko sobork, ki se jim je ponovilo vse skupaj….pa grejo še enkrat čez borbo….in imajo spet nekaj časa mir…..v upanju, da mogoče pa le enkrat nekje odkrijejo kakšno bolj učinkovito zdravilo….pogumno se podajte v borbo. cela družina in ni vrag da ne zmagate. Stiskam pesti
Hvala za podporo JazB …nestrpno pričakujemo datum operacije, ki še ni določen. Naj bi bila poklicana, ko bo na vrsti. Ko bo operacija mimo, bo dosti lažje, ker bomo vedeli kako naprej, sedaj pa se samo sekiramo in ugibamo in resnično lahko rečem, da preživljamo najtežje trenutke v življenju. Ni hujšega, kot če dobi raka ljubljena oseba, sploh če je to mama 🙁 To, da smo dobili izvid, kjer smo izvedeli da gre za to agresivnejšo obliko, pa še toliko slabše…Vse je odvisno ali je omejen samo na sluznico ali ne. Srčno želim in upam, da je. Vsah to si mami zasluži, če je že morala dobiti to bolezen. :((((( Tako mi je hudo, ker je njo to doletelo, ker si tega ne zasluži. Je tako dobra oseba in marsikaj je dala že skozi v življenju, da je to najslabše, kar se ji je lahko zgodilo :((( Pravijo, da rak spremeni življenje. To sigurno ga, ne samo osebi, ki ga ma, ampak vsem njenim bližnjim. 🙁 Nikoli si ne bi misla, da bo ona to dobila, niti ona sama …poskušamo se potolažiti, toda ta novica danes nas je vrgla s tira. Sedaj samo čakamo operacijo, da ta vprašanja, ki jih imamo sedaj, postanejo odgovori in da se premakne zadeva v eno smer in upamo da v najbolšo. Vem da je mamici grozno, ker ma to v sebi in ker ve, da se to širi naprej …Res se mi zelo smili in res bi dala vse, da ne bi trpela.
Kateri tip raka ste pa vi imeli JazB? Sem vesela, da ste ga premagali in upam, da za vedno. Ko bi vsaj enkrat odkrili zdravilo, ki bi pozdravilo vse oblike rakov, neda bi bila potrebna operacija in kemoterapija. Koliko časa je od tega, ko ste zboleli oz se pozdravili?
Pozdravljena,
se najprej nisem želela oglasiti, ampak pod mojim imenom so objavljeni posti o kalvariji taščine bolezni – rak endometrija oz. mat. sluznice.
Na žalost se zgodba ni končala dobro, pa vendar se zdag glašam, ne, da bi vam odvzela voljo in optimizem, pač pa da mogoče preprečite to, kar se je zgodilo tašči.
Tašči so zaradi izrednih krvavitev opravili bris, ki je pokazal nepravilnosti. V roku parih dni je bila poslana na histeroskopijo, ki mislim da bni bila izvedena, saj so v bolnici očitno že videli kako in kaj in je bila v roku enega tedna operirana. Odvzeli so ji maternico, jajčnike in 17 bezgavk. Rak, zdaj tu ne vem točno tipa, je obsegal ves endometrij in se malenkostno priraščal v miometrij, pozitivni sta bili 2 bezgavki, zato je imela stopnjo IIIc.
Kljub vsemu so ji vsi zatrjevali, da gre za raka z zelo visoko možnostjo ozdravitve in da je visok delež preživelih.
Imela je določene 4 kemoterapije in 20 obsevanj ter 5 notranjih obsevanj.
Zdravljenje se je končalo v začetku oktobra (konec aprila je bila operacija). In na pregled je bila spet naročena januarja.
Naj povem, da ves čas kemoterapij in obsevanj praktično ni imela težav, ne slabosti, enkrat se ji je sicer naredil gnojni absces na nogi in je imela vročino 1 teden in potrebovala antibiotike, ampak kaj drugega res ne.
No, konec novembra je začela tožiti o bolečini na desni strani reber, zadaj, spredaj,…. Zdravnik jo je poslal na UZ, ki naj bi pokazal 2 žolčna kamna, ki so jih odstranili v decembru, ker je tašča imela hude bolečine. Te bolečine so se nadaljevale tudi po odstranitvi kamnov, ampak so ji zatrjevali, da se zagotovo ne drži diete. Januarja je imela pregled pri onkologinji, ji povedala za bolečine in ji je le predlagala, naj se vrne tja, kjer so jo operirali in ji opravijo endoskopski UZ, ker včasih zaide kak pesek v žolčevod. Ker je tašča res trpela, smo se odločili za samoplačniške preglede pri internistu, gastrolgu in končno tudi pri ortopedu, ki ji je slikal hrbtenico. Ugotovil, da ima zlomljeno vretnce. Analiza pokazala, da gre za zlom zaradi metastaze. Metastaze so bile tudi na rebrih in še na dveh preostalih vretencih. Se pravi so bile vse bolečine posledica razraščanja raka in zloma vretenca in ne žolčnih kamnov. Histologijo vzorca so ponovili 2x, ker baje rak endometrija metastazira na konci le v hudo malem odstotku in naj bi šlo za metastaze raka na dojki. Ampak raka na dojki ni imela. Končno so ugotovili, da gre za metastaze raka endometrija. Vseeno je bilo prepozno, saj je tašča v dnevu, ko je bila pozvana na konzilij zaradi možnosti terapije, ohromela od pasu navzdol. Opravili so 5 nujnih obsevanj, uvedli zdravila, ampak ni pomagalo nič. Taščo smo namestili v Dom, kjer je imela ustrezno nego in protibolečinsko terapijo. Na OI so ji povedali, da so z njo zaključili in da ni več kaj storiti. Kak mesec po tej informaciji in po vsem šoku, si je tašča prišla malo k sebi in ji je šlo zelo v redu. In naslednjih nekaj mesecev je zgledalo tako kot da ni bolana in smo delali vse na tem, da ji uspe priti vsaj na invalidski voziček in bi jo vzeli domov. Imela je domsko fizioterapijo, privat fizioterapijo, šli smo v Sočo in UKC LJ na Ortopedsko kliniko, kjer so jo bili pripravljeni operirarti in ji utrditi hrbtenico ter sanirati zlom…….
Še konec septembra je zgledala kot rožica. V prvem tednu oktobra jo je začela močno boleti leva rama, kmalu roke ni smela niti premakniti več. RTG pokazal 5 cm veliko gmoto – metastaza. Do novembra jih je imela tudi na hrbtu, drugi roki, plevri,…. Umrla konec novembra.
Res smo imeli vmes nekaj prigod, od depresije in zlorab tablet, do vsega ostalega, kar tu niti ni tako pomembno.
Ne pravim, da so bili za njeno smrt krivi zdravniki, ker je pač rak bil tako agresiven, da se ni odzovel na zdravljenje. Bi pa tašča zagotovo imela lepše mesece pred smrtjo, če bi pravi čas ugotovili, da gre za metastaze na kosteh in mogoče ne bi prišlo do zloma oziroma bi ga ugotovili prej, preden je tašča obležala. To pa jim očitam.
Seveda se ne smete bati vsake bolečine, ker bolečine tudi nedolžne se pojavljajo ves čas zdravljenja in terapije. Vsekakor pa bodite pozorni na pojav konstantne bolečine na enem in istem mestu. Tašči bi tudi naj pripadal PET CT (menda se tako reče, sem že pozabila) po koncu terapije, ampak ji ga niso opravili, saj naj ne bi bil potreben. Ta bi verjetno metastaze pokazal.
V glavnem naša zgodba se je končala žalostno in upam ter res želim, da bo vaša drugačna.
Rak je individualna bolezen in se pri vsakem obnaša drugače. Soseda je imela istočasno kot tašča diagnosticiran napredovali rak jajčnikov, kjer je prognoza zares slaba, ampak je še danes med nami. Res je imela že dve operaciji in že dva cikla terapij, ampak je še vedno tu. In je pač to vzela kot kronično bolezen, kar tudi je.
Vso srečo vam in vaši mami.
lp
Pozdravljena….zelo mi je žal za slabe napovedi….ampak tako kot sem vam rekla, nič obupat, vztrajat vztrajat. Vse kar doživljate, pa je hudo, vem. In zelo težko je iti čez to.
Veste, jaz sem ob diagnozi obsedela, pa je zdravnica kar naprej razlagala….jaz pa tiho kot miš in jo čez nekaj minut vprašam, a ste rekli da je rak? Vmes se mi je vse zabrisalo….šele potem je videla da sem v šoku. In mi je rekla, da naj grem domov, da imam tri dni časa da se zjočem, potem naj pridem nazaj in bova naredili plan in me bo poslala v boj. In je rekla, da naj pridem nazaj potem močna kot še nikoli. Še danes sem ji hvaležna za tiste besede. Nič ni ovinkarila, vse mi je povedala tako kot je. V bistvu sem bila ves čas doma, hodila na preiskave, operacija ob dveh popoldne, zvečer sem že ležala v sobi,….taki drobci, ki pa so mi dali upanje, da pa le ni tako hudo. Čeprav operacija ni bila lahka, bila sem ob dojko, vse bezgavke in danes imam srečo, da je roka ok, da zateka samo občasno, da niso bili poškodovani taglavni živci,….ok, pustimo vse drobcene zaplete, s katerimi se človek nauči živeti….ne bom na dolgo in široko….morate vedeti da tale boj ni nikoli končan, jaz se danes nimam za zdravo. Ob vsaki bolečini pomislim….kaj pa če…..ob vsakem kašlju…..kaj pa če.
Ampak, do svojega konca imam pravico uživat v teku, v drobnih pozornostih, hočem zaplesat s svojim sinom na valeti, videti hčero ko bo zakorakala v srednjo šolo, uživati s tasrednjo hčero ko pobira medalje in jo videti kako švica na treningih, se učiti s tamalim škratom izgovorjavo črke l, gledati njegove polomljene črke, ko se trudi….Ko je hudo, imam to v glavi….in v tistih trenutkih ko ne najdem moči da bi vztrajala zaradi sebe, vztrajam potem zaradi njih….in potem pride spet nazaj pogum, volja, upanje….
Po pravici povedano, ne vem niti več kakšno vrsto raka sem imela, lahko pa pogledam. Čeprav so oznake verjetno pri dojki drugačne. Je pa bila diagnoza postavljena po prvomajskih praznikih 2011, operacija pa potem konec maja. In potem vsi ciklusi kemoterapij, obsevanje, biološko zdravljenje in še hormonska terapija ki še traja…
zdaj bijem bitko glede skrajšanega delovnega časa, ker ne zmorem dela osem ur,…
Želim vam pogumen boj in verjemite da bo z vsakim dnem lažje. Je pa hudo in še tudi bo, ampak nimamo druge….borit se do konca. Naj hitro najdejo termin za operacijo vaše mame, da se bo začelo konkretno odvijat tole zdravljenje in čimveč tistih tadrobnih veselih novičk vam želim, da boste začeli gledati bolj svetlo na vse skupaj.
Mene čaka v naslednjem tednu redna kontrola s pregledom markerjev, mamografijo itd….to je tudi tak trenutek, ko se ti v glavi vedno znova zvrtijo vsi možni scenariji. Ampak potem tisti glas….vse je ok, zdravi ste….poletiš skoz vrata 🙂
Tudi vsi mi smo obsedeli ob tej diagnozi, tudi mami je šele naslednji dan dojela kaj pravzaprav ima. :(( Res občudujem ljudi, ki izvejo, da imajo to bolezen, pa vztrajajo in so optimistični. Moja mami je ena izmed takih, čeprav je bilo prve dni zelo hudo, sedaj pa že nstrpno pričakujemo operacijo in dokončno določitev stadija. Vsak dan prosim Boga, naj bo prvi stadij, saj je le ta povsem ozdravljiv. Eden izmed zdravnikov mi je namreč napisal, da so vsi ostali stadiji samo zazdravljivi, kar pomeni, da se bolezni nikdar ne odstrani popolnoma, razen če k temu pripomore imunski sistem. To dejstvo je zelo boleče in zato si še toliko bolj želimo, da bi bil stadij ena. 🙁
Gospa, občudujem vas in prav imate, samo vztrajati je treba in ne obupati. In verjamem vam, da so vaši otroci tisti, ki vam dajejo moč za naprej, tako kot moji mami. Ona živi za nas, mi pa za njo, sploh jaz, ki sem najmlajša in mi je sedaj na prvem mestu to, da ona okreva. In verjamem, da bodo vaši izvidi ok. Držim pesti, da bodo, ker si to zaslužite 😉
