rak in zivljenje po njem..

No pa lepo pozdravljeni. Ko prebiram, kaj bi folk naredil z prijatelji ali partnerji se zgrozim! Sli smo Slovenci taki hinavci? Mogoce imam pa le sam to nesreco. Vsi govorijo, da bi v primeru hude bolezni ostali prijatelju ali partnerju ob strani. Ta trditev se mi zdi zelo zanimiva, pa tudi zelo neresnicna!
Ne tako zelo dolgo nazaj sem prebolel raka. Za pubertetnika je to kar zanimiva izkusnja. Se posebno je zanimiva, ce na kaj takega nisi pripravljen. Pred boleznijo je bilo med mano in prijatelji vse v redu. Tudi pri puncah nisem bil ravno nezazeljen. Potem je prisla bolezen in z mano so ostali najboljsi prijatelji. Le malo ljudi je vedelo kaj mi je (kljub temu,da stanujem v srednje velikem naselju, kjer so govorice zelo pogoste). Ko sem po prestani bolezni spet zacel hodit ven med ljudi, je bilo nekaj casa vse v redu. Nato pa so ljudje zvedeli, kaj sem dal skozi in so se me zaceli izogibati. Zmeraj le bolj sem postajal nezazeljen, pa ceprav sem zdaj zdrav. Kje je tu finta?? Zdaj bi me lahko sprejeli kot cisto obicajnega cloveka, zdravega in polnega volje do zivljenja, oni pa nocejo imeti nobenega opravka z mano. Kot da bi bil kuzen, kot da bi lahko okuzil se njih. 🙁
No ok, sej nimam kej pametnega za povedat. Sam svoj gnev sem moral nekam izlit. Zato, da bodo nekateri, ki tako vztrajno trdijo da bodo ostali z tistimi, ki so bolni, slisali tudi kako to obcutimo bolni sami.

Nameless

Jaz tako vedenje jemljem kot solo, v kateri sem se naucil, da so ljudje veliko bolj razlicni, kot sem si mislil. In da prav v takih primerih pravi prijatelji ostanejo. Pravzaprav jih takrat se enkrat odkrijes. Nad tem sem velikokrat prav presenecen.

Vedeti moras, da o raku nasploh ljudje zelo malo vedo. Zanje predstavlja to neko srhljivo groznjo, o kateri pa se sploh ne poucijo in informirajo (zal!). Predsodki pred rakom so pri nas zelo zakoreninjeni. Veliko ljudi misli, da rak nastane “zaradi umazanije”. Obstaja se kup podobnih vraz.

Obstaja pa tudi predsodek in izogibanje tistemu, ki je raka prebolel. V njihovih oceh pac prevlada nerazum, obcutki, da bi se ga lahko kako “nalezli” ali kaj podobnega. To lahko vidimo tudi pri bolnikih z AIDS-om – ceprav vemo, da se bolezen ne prenasa z dotikom, se bodo redki ljudje takega bolnika dotaknili prostovoljno. Povsem bo izoliran.

Gre preprosto za omejene ljudi, prevec zaverovane vase, da bi se o bolezni sploh poucili, ljudi s predsodki, ki jih pravzaprav v svoji blizini tudi ne potrebujes, zato te naj njihovo nezrelo obnasanje ne gane. Ostali so ti tisti, ki te razumejo in katerih prijteljstvo je pristno.

Ce se zdaj pocutis nekoliko osamljenega, vsaj cas dela zate. Ljudje bodo pozabili, da si v njihovih oceh zaznamovan in da se te je “treba izogibati”. Bodi zdrav pubertetnik, ki je pac imel priloznost, da je ljudi v posebnih okoliscinah spoznal se z druge plati. Bolj temne.

Meni pa se zdi, da so se te prijatelji začeli izogibati, ker pač niso vedeli, kako naj se obnašajo v tvoji prisotnosti. Nerodno jim je bilo, niso vedeli, kaj bi se s teboj pogovarjali, da te ne bi prizadeli.

Ja, sprva je bilo res tko. Potem smo se skupaj usedli in se pogovorili. Med boleznijo in zdravljenjem je bilo nato vse v redu. Problemi so nastali sele po ozdravitvi.

Pvic v zivljenju slisim, da bi se ljudje izogibali nekoga, ki ima oz. je imel raka. Ne razumem tudi jaz v cem je finta. Mogoce pa si ti prevec obcutljiv in bolj kriticno sedaj opazujes svoje okolje. To kar pise Irena pa resnicno prvic slisim. Da so ljudje tako nerazgledani?????
Nic ne skrbi. Glavo pokonci.

Tudi meni ni jasno, zakaj bi se te prijatelji izogibali. Mogoče si se pa zaradi te izkušnje preveč spremenil (kar je seveda čisto normalno, le kdo se ne bi?) in pač ne greste več skupaj. Ti imaš sedaj verjetno čisto druge poglede na življenje kot si jih imel. Ne vem….
Poišči si druge prijatelje in veliko sreče.