Draga gospa Mojca,

Da je “nekdo napisal” – to ni obsojanje. Ne jemljte tega tako osebno, če se pogovarjamo o tem, kaj kdo zmore ali kaj kdo noče. To velja bolj na splošno. Se opravičujem, če je tako izpadlo. Nisem niti pogledala nazaj, kdo je kaj napisal. Če bi bilo to osebno obsojanje, bi naslovila vam ali vas imenovala – vendar bi vedela, da niste imeli doma bolanega človeka in bi vedela da ste šli na morje zaradi otroka. Tako da si ne obujte vsakega čevlja, če ne velja za vas.
Saj sem registrirala tudi, da si dve situaciji nista povsem podobni in da mora biti podana tudi pripravljenost tašče, da sprejme pomoč. Kot dosledna bralka, mi tudi ne uide zaznavanje blokad, ki nastanejo zavoljo predsodkov in zavirajo ozdravljenje. Ostalo pa mi je v spominu, da je nekdo napisal nekaj takega, da lahko gre samo malo na morje in ne na dopust… Napisala sem samo moje mnenje, kako jaz gledam to dejstvo (okoliščine niso bile poznane) in kjer se ljudje spoštujemo, lahko izmenjujemo tudi različna mnenja, brez da bi koga obsojali. V bistvu bi bilo tole negativno le, če iz tega ne povlečemo nobenih spoznanj in v to projeciramo žlehtnobo, kar pa nismo v nobenem primeru. Kdor pa pride sem in potoži, želi slišati tudi mnenje drugače mislečih, mar ne?

Ne sikirajte se, dobro se vrača. Tisti, ki so samo blebetali in niso pomagali, bodo dobili druge bolezni. Tako jaz gledam to, zato lažje prenašam kakšno nepravičnost. Upam, da nisem preveč odrgnila stare rane.
Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

ne, niste odrgnili ran, niti se ne sekiram. Brez skrbi.
Kot rečeno, vem, da smo storili maksimalno, kar smo lahko ali bolje rečeno kot smo zmogli in znali.
Ne vem katere generacije nastopamo v tem pogovoru, sama sem na poti proti štiridesetim. Treba je razumeti, da so mlajše generacije vzgajane bolj na mehko, marsikatera mlada ženska/mamica niti ne zna ne kuhati ne skrbeti za gospodinjstvo, ker ji to ni potrebno, ker to prevzame mama ali tašča. Lahko se temu čudimo, ne smemo pa obsojati. Poznani so tudi premnogi spori in zamere med snahami in taščami, veliko upravičenih, veliko pa tudi kot posledica neposobnosti komunikacije. In težko je v enem ali drugem primeru prevzeti skrb nase. Pa se mi zdi, da tu ne gre samo za večkrat omenjeno ljubezen oziroma pomanjkanje le-te. Pri mlajših je pogosto tudi to, da največkrat ljubijo le same sebe oziroma govorijo o tem, da se spoštujejo in niso pripravljeni na sklepanje kompromisov, najverjetneje tega niti ne znajo, saj jih starši tega niso naučili.
Velikokrat sem jezna na svoje starše, ker so mi privzgojili delavnost in poštenost, pa tudi ponižnost in v takih časih to ni preveč dobro. Kot sem že napisala, tašča je meni odrekla vsakršno pomoč, sama tega nisem zmogla.
Imam še oba starša in vem, da bom zanju poskrbela kot bom le lahko, tudi za partnerja, če bo tako naneslo. Ampak zaradi mojih dosedanjih izkušenj z mojo boleznijo in izkušnjo s taščino boleznijo si ne želim, da bi sin nosil breme moje oskrbe. Seveda si želim, da bi bili ob meni kolikor le lahko, ampak sama oskrbo in bivanje pa upam, da bodo prepustili ustrezni ustanovi.

lep dan

Nekaj o mladih in mehkih…

Sama sem pri svojih 22 letih SAMA skrbela za umirajočo mami, mojo najboljšo prijateljico, zraven mi je pomagal moj fant, saj smo živeli skupaj. Proti koncu je na dom prišla vsak dan tudi patronažna sestra, zaradi zdravil. Lahko bi prišla tudi negovalka, pa je nisem potrebovala, čeprav nam je pripadala. In z mojo mami sem bila do konca, dobesedno.

Zame sploh ni bilo vprašanja ali ji pomagam ali ne. Vedno je bil odgovor samo da. Bila je najpomembnejša oseba v mojem življenju, in naredila sem vse v moji moči, da ji pomagam kakor vem in znam. In nikoli v življenju si ne bi odpustila, če tega ne bi storila. Ampak to sem jaz…

Zato prosim dajte svoje pomisleke na stran, vaši otroci bodo tudi prenesli, pa raje vprašajte moža kaj si on želi. Saj se gre za njegovo mati.

Je res, da nimamo vsi istih odnosov s starši. In vsi se ne razumejo. In jaz razumem kako je to ko otrok noče imet stikov s staršom. Ampak to so druge zgodbe.

ČE se vaš mož z mamo dobro razume, mu pustite naj ji pomaga. Ljubezen prenese vse. Po smrti bo že tako dovolj praznine v srcu, naj ne ostane še obžalovanje.

LP

Pozdravljeni,

sem doživel takšno stvar. Ko je mama obležala, sva se s sestro, s katero sva bila še oba na začetku študija, odločila, da je ne dava več v bolnico, v kateri je prej preživela mesece. Umrla je doma. V bistvu je bila lepa izkušnja in je ne bi za nič na svetu zamenjal.

Če imate možnost, vam svetujem, da se tudi vi tako odločite. Ne skrbite preveč. Smrt je del življenja in tudi za otroke ne bo nekaj nemogoče travmatičnega. Ne pustite je same. Videli boste, da bo vse v redu. To je čas, ko se boste veliko naučili o življenju in o sebi ter o tem kaj je pomembno. Ne dovolite, da vam strah to vzame.

Vedno sem gledala kritično na ljudi, ki svojca prepustijo bolnici, domu….. ampak samo do takrat, ko še nisem imela te izkušnje. Izkušnja umiranja me je za vedno spremenila in nikoli več ne bom obsojala nikogar, ki ne zmore negovati svojca ob koncu življenja.

Sicer je verjetno odvisno, za kakšno vrsto umiranja gre, toda jaz sem iskusila težko obliko umiranja. Če nekdo večina spi in se svojega odhoda ne zaveda dobro je verjetno lažje, kot pa ko odhaja nekdo, ki je še kako bister v glavi, telesne funkcije pa odpovedujejo ena za drugo, ko mu vidiš na obrazu grozo, žalost, jezo in si popolnoma nemočen. Ko ti srce samo še trepeta, ko se te loteva tesnoba, nato depresija in ko na koncu sam pomisliš na to, da najbolje, da se uležeš k osebi v posteljo in končaš te muke sebi in tej osebi.
Imam zelo, zelo slabo in hudo izkušnjo in za malo, da nisem odšla tudi sama, zato nikoli, res nikoli več ne bom obsojala nikogar, ki ni sposoben prevzet tega bremena.