Tašča ima raka, 4. stadij, vprašanje mesecev, morda enega leta je, kako dolgo bo lahko še prenašala bolezen. Živi sama približno 10 km od nas. Trenutno še zmore sama skrbeti zase. Mož želi, da se potem, ko bo na koncu z močmi, preseli k nam in da bova midva skrbela za njo do njene smrti. Tu nastopi težava, saj jaz tega ne želim. Nočem, da pride umret k nam. V bistvu možu ne morem dopovedati, kakšna skrb je to oz. negovanje takšnega bolnika. Saj niti sama ne vem, ampak najverjetneje moraš biti 24 ur ob takšnem bolniku. Poleg tega imava oba službe in sva zdoma med 6.oo in 16.oo uro. Imava dva otroka, stara 6 in 8 let. Tudi zaradi njih nočem, da gledata umiranje babice. Po glavi mi roji tudi vprašanje, kaj če umre zjutraj, ko je ta večji sin sam doma in ko se odpravlja v šolo. Mož pravi, da sem brezčutna. Kaj nam je sploh za storiti???

In če bi bila tvoja mama? Bi jo pustila samo umirati doma? In če bi bila to ti? Postavi se v vlogo moža in njegove mame in se potem odloči. Verjamem, da je težko, vendar pa, ko bo na koncu, bo verjetno v bolnišnici, da ji bodo dajali močna protibolečenska sredstva. Poleg tega ima mogoče še par let pred sabo in bo lahko še kar nekaj časa sama skrbela zase. Veliko bolnikov živi dlje, kot je povprečje.

Premlevam vse to, kar si napisala. In ne vem, kako bi bilo, če bi bila to jaz ali če bi bila to moja mama. Zato pa sprašujem, kako je z nego takšnega bolnika. Zase pač nisem čisto prepričana, da bi zmogla negovati takšnega bolnika. In ni nujno, da bi umrla v bolnišnici. Sodelavkinega očeta so poslali domov, ker mu v bolnišnici niso mogli več pomagati in je umrl doma.

Jaz ti bom odgovorila kako je bilo pri nas. Moja babica je umrla leta 2006. Tudi ona je imela še kakšno leto življenja ob postavljeni diagnozi. Sprva ni bilo nekih težav, je še normalno delala zunaj in vse. Šla je na terapije sicer (operacija, obsevanja). Tudi takrat še ni bilo bistvenih težav, je lahko skrbela sama zase. Živela je z nami oz. z mojo mamo in očetom (že od prej, ne samo v času bolezni). Nekako štiri mesece pred smrtjo je postalo kar hudo. Šla je v bolnico, tam so ji nudili zdravstveno oskrbo. Moja mama ni ravno zdrava oz. ne more nič težkega dvigovati in tudi zdoma smo bili kar se službe tiče. Zato smo vedeli, da nikakor ne bo nihče mogel biti ob njej čez dan. Službe pa tudi ne moreš pustiti. Žal pač je tako. In čisto normalno je tudi, da nekdo pač JE tip oz. lažje prenese in skrbi za nekoga, nekomu je pa to huda čustvena obremenitev (zaradi strahu pred smrtjo, strahu pred gledanjem nekoga, ki umira, in navsezadnje nočemo tega ravno deliti z otroki). Nekomu je to lepo, da družinski član umre v krogu družine in ga zraven držijo za roko. Priznam, za to je potrebno veliko čustvene moči. Nekdo drug zraven tega strašno trpi, zato…. Naj nihče ne obsoja!
Skratka… Ko so v bolnici ugotovili, da več ne morejo nič narediti, je šla za 30 dni v “prehodni dom” oz. v del bolnice kjer so tisti, ki čakajo na Dom oskrbovancev/ostarelih. V tem času smo dali vlogo za Dom, ker smo vedeli, da mama ne bo mogla skrbeti zanjo in da nikogar ni doma. Njej se je stanje slabšalo toliko, da je bila skoraj ves čas v postelji, začela je dobivati morfij (posledično je imela tudi halucinacije), drastično je hujšala, nič jedla, na koncu je bila le še senca same sebe… Rabila je tudi kisik, infuzijo… K sreči je bila sprejeta v Dom in tam je bila le dva meseca, potem je umrla. Se mi je zdela najboljša izbira, ker njen rak je bil takšen, da jo je razžiral in je tudi bil močan vonj. Menjavali so ji plenice, dajali infuzijo, kisik… Tega vsega niti pod razno ne bi mogla imeti doma. Nihče ne bi mogel biti z njo 24 ur. Žal…. Bilo nam je grozno, čustvenih bolečin se ne da opisati. Bili smo pri njej vsak dan popoldan.
No, to je naš opis oz. potek. Sami najbolje veste kako je pri vas oz. za kakšno vrsto raka sploh gre in kako izgleda nekoč umiranje zaradi le-tega.

Sama imam izkušnjo z mami. Mislim, da se preveč obremenjujete z vprašanji, ki se bodo razrešila, ko boste v tej fazi. Situacija je taka, ko bo gospa postala nepokretna, če bo sploh postala – so tudi bolniki, ki ostanejo pokretni do konca, vam potem pripada obisk patronažne, dobi se tudi lahko negovalko iz doma starejših občanov, ki prihaja naredit osnovno nego (3x na dan), mislim, da je zelo nizko doplačilo in vaš soprog bo lahko dobil tudi bolniško. Če se zadeva preobrne tako, da bo gospa potrebovala kisik ali poseben način prejemanja protibolečinskih sredstev pa bo tako ali tako morala v bolnišnico. Kar pa se tiče otrok, ne bom nikoli razumela, zakaj jim zatiskate oči, kaj pa ko se bo vam zgodilo podobno in bodo šli stran, ker to ni za njihove oči? Otroka seznanite, da je babica bolna in bo odšla, travme delamo odrasli, otroci znajo to lepo sprejeti.
Podprite moža v želji, da mama umre doma, si ne predstavljam, kako bi bilo meni, če bi moja umrla nekje med tujci….

Kaj pa vem …. jaz še nisem videla mrtvega človeka in si ga niti ne želim. Še manj si želim, da bi kdo umrl v moji hiši. Pa četudi bi bila to moja mama. Ne vem pa tudi, na kak način otroci sprejmejo to, da iz dneva v dan gledajo človeka, ki umira in ki nazadnje umre skorajda (lahko pa tudi) pred njihovimi očmi.

Cas je, da vsi sprejmemo smrt. Je del zivljenja, tako kot rojstvo in odrascanje. Vsak od nas bo umrl. Prej to sprejmemo, lazje je, tako da skrivanje smrti pred otroci nima smisla. Rajsi olajsamo odhod tistim, ki odhajajo in upajmo, da ga bodo drugi olajsali tudi nam.

Poglejte realno na zadevo. tudi vi boste nekoč umrli na tak ali drugačen način, vsi bomo. Pravite, da si ne želite, da bi kdo umrl v vaši hiši, torej si tudi vi ne želite umreti doma, med svojimi ljubljenimi, ampak v tujem okolju, med tujci? Mislim, da si moramo vsi postaviti to vprašanje, ker končno gledano, kar si ne želiš sam, to ne privošči niti drugemu. Sama si prav gotovo ne želim umreti sama med tujci, v tujem okolju, odrinjena od vseh, ki jih imam rada.
Otrok dojema odhajanje ljubljene osebe, če se z njim pogovorite in mu jasno pojasnite zadevo povsem normalno, umiranje in odhod sprejme kot del življenja, ker le to nenazadnje je. Tako dobi otrok nek logičen vpogled v življenje in predstavo, da je žal vsakdo minljiv in tudi nek logičen zaključek, se potem ne dogaja, da otrok čaka kam je šla njegova babica, ker mnogi lažejo, da je šla na počitnice in podobne nebuloze. Tako otrok tudi dozori v zrelo osebo, ki je sposobna dojemati življenje tako kot je, postane tudi sočuten in bolj dojemljiv ter razumljiv do starejših in tistih, ki odhajajo.

Da, popolnoma se strinjajm z mnenji – keket, 33kernit in blablapppp.
Vprašanje oz. “alarm” gospe snahe in to že sedaj, ko tašča še sama skrbi zase ………., in potem še mnenje “jaz pa tako” …………… Nezaslišano !!!

Pred malce več kot letom dni, smo mi bili v podobni situaciji.
Sicer se je v roku enega tedna situacija zelo spremenila, tašča je postala nepokretna in zdravniki so predlagali nastanitev v Domu. Ker je potrebovala večkrat bolnišnično pomoč, mi pa smo v višjem nadstropju, brez dvigala, bi bilo njeno tovorjenje sem ter tja samo še večja muka zanjo. Že tako so jo kostne metastaze zverinsko bolele.
Z možem sva se trudila biti pri njej maksimalno veliko, dodatno sva plačevala eno gospo, ki je vskočila vmes in takrat, ko smo šli na morje. 2x tedensko je k njej hodila tudi gospa iz Hospica.
Na OI so ji dali manj kot leto, umrla je 8 mesecev kasneje.
Sama nisem občutljiv človek, ampak zadnja dva meseca je bila grozno. Haluciniranje, spanje, potem pa iznenada huronsko dretje in vpitje, glasno jamranje…… in potem vse znova. Že tistih nekaj ur na dan mi je bilo psihično napornih in si res ne predstavljam, da bi to lahko prenašala doma. Za moža vem, pa čeprav je šlo za njegovo mamo, da tega ne bi zmogel. Metastaze so se širile iz dneva v dan in vsak dan je bilo nekaj drugega. Bolnica? Vsaj naše tašče zadnja dva meseca niso želeli hospitalizirati. Dali so morfij po potrebi, obliže je imela že od prej in to je to.

Ampak kot rečeno, potrebno je vedeti, da stalna oskrba v Domu kar nekaj stane. Potrebno je vedeti tudi to, da vsi ne skrbijo za stanovalce najlepše. Midva sva imela to srečo, da je mož pred tem nekaj časa delal v tem Domu in si je bil blizu z direktorjem, tako da je oskrba bila na neprimerno višjem nivoju. Resnično sva poskrbela, da sva bila ob njej vsak trenutek. Ko res ni šlo, sva imela dodatme ljudi. Tudi to stane. Tašča je bila praktično sama samo preko noči. Tudi dopuste sva omejila, šli smo le na morje in še to zaradi sina, da ni bil celih počitnic doma. Si pa ne predstavljam, da nekoga vtakneš v Dom in ga obiščeš za pol urce dnevno ali pa še to ne.

lp

Mnenja so različna. Še skrbi res, ampak lahko da čez mesec dni tega več ne bo zmogla. In to ni alarm, ampak so me zanimale izkušje. In hvala tistim, ki ste mi svoje izkušnje napisale. Vem, da vsak bolnik različno prenaša bolezen. Ampak, roko na srce, ali naj pustim službo, da ne bom brezčutna? Naredila bom vse, kar bo v moji moči, ampak za 24 urno oskrbo jaz pač nisem sposobna. Pa naj se še sliši to tako grozno.

Pa še nekaj. V primeru, ki sta ga opisali Mojca in Alisa, ali bi lahko imela takšnega bolnika ti osebno doma, do konca, bi bila zmožna skrbeti za njega ti sama, bedeti ob njem cele noči in potem iti zjutraj v odgovorno službo, ki je oddaljena 60 km? Vem, da boš rekla, da iščem neke izgovore, ampak to so dejstva.

Ko berem tole temo, se sprašujem, zakaj nihče ne napiše besede LJUBEZEN?
Kjer je ljubezen, se takšna vprašanja sploh ne pojavljajo.
Fjfdkfjdj, poskusite zamenjati besedo NE MOREM z besedo NOČEM in upam, da se boste imeli dovolj radi tudi še po tem, ko se boste srečali s seboj.
Seveda, so to izgovori in ne bodo nič manjši, če jih hočete že vnaprej ubraniti.
Bo treba pač nekoga plačati, da pride opoldne k njej in ji da kosilo. In to tudi sigurno ne bo šlo iz vašega žepa, saj ima tašča verjetno pokojnino ali pa bo dobila plačano oskrbo na domu.
Zanimivo, da dvomite v svojo sposobnost, obenem pa opravljate odgovorno delo?
Mar ne vidite, kako si stojite s svojimi mislimi napoti. Takrat ko mislite, da nekaj ne morete; se vprašajte, kaj bi se zgodilo, če bi vseeno storili. Kjer je volja, je tudi pot.
lp

Jaz se pa sprašujem kakšen je vaš namen nabijanja slabe vesti. Vsak naredi tako in toliko kot zmore, nič manj in nič več. Če avtorica že v naprej dvomi, da bo zmogla, še več, niti ji ni do kaj takega, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ali ne bo tašči bolje v oskrbi drugih? Tudi glede moža, dvomim, da bo še za kaj takega, ko bo tašča začela vidno pešati. Vsaj pri nas je bilo tako, da sem proti koncu bila večinoma sama pri tašči, ker mož enostavno ni zmogel gledati njenega trpljenja in pešanja. Ni zmogel, bi rekla, da zaradi ljubezni in ne pomanjkanja le-te.
Sama lahko komot rečem, da smo za taščo naredili maksimalno, kar smo lahko, tako v smislu zdravstvene oskrbe kot čustvene oskrbe in podpore. In temu bi pritrdila tudi tašča.
Zase vem, da takega bremena, kot je skrbeti in gledati umirajočega človeka, za povrh še mamo, ne bom nikoli naprtila svojemu sinu. in lahko rečem, da vem kaj govorim, ker imam bolezen, ki je zelo nepredvidljiva in nevarna.

Seveda pa, po drugi strani, v kolikor bi moj partner imel takrat željo, da bi bila tašča pri nas, bi se s tem najverjetneje strinjala. Sicer, kot sem že napisala, sama nisem občutljiva, ampak v avtoričinem primeru, ko ima zadržke do umirajočega človeka, pa bi potem večino oskrbe tudi prepustila partnerju in morebitni pomoči, ki naj si jo poišče.Tašči pa bi bila v oporo tako kot bi zmogla.

lp

Seveda nekdo zmore, drug ne; kdor je sam invalid, verjetno ne zmore skrbeti še za druge. O tem pa ni bilo govora, zato ostane še vedno odprto vprašanje, kaj nekdo hoče in kaj ne.
Ne vem, zakaj vas to tako moti, ko pa se gre za dediščino, pa nihče ne reče, da ne zmore. Tu ne gre za nabijanje slabe vesti, ampak za zavedanje tega, kdo kaj trdi in zakaj to trdi. Ali išče morda le potrditev od drugih, zato, ker rabi argumente proti moževi trditvi? Kdo ve, jaz ne vem, veste vi?
Če že omenjate slabo vest, potem naj vam povem primer slabe vesti, ko je sestra zapustila svoji sestri mnogo denarja, ta pa si ga ni upala dotakniti, ker je imela slabo vest, ker ni skrbela za svojo sestro, v času ko bi jo najbolj rabila. Tule pa se gre za odnos sina do matere.. ali jo naj pusti v najhujšem času? Obratno bi mu mama verjetno prala zadnjico in bedela ob postelji do konca…
Nič ne verjamem jaz v tisto ljubezen, ki je omenjena samo v opravičilo in ne pride res do izraza.
lp

V določeni meri podpiram vaš zapis, ampak med drugim govorite tudi o skrbi matere do svojega otroka. Seveda bi mati bila z njim do konca. Željo, da bi z materjo bl do konca je izrazil tudi sin. Ampak premnogokrat moški skrb preložijo na svoje ženske – tu pa zdaj več ni govora o brezpogojni ljubezni do matere, ampak gre za odnos snaha-tašča. Tu pa je vprašanje kako bi tašča delovala, ali bi bila s snaho do konca ali bi skrbela zanjo ali ne.
Meni je tašča brezkompromisno zavrnila vsakršno pomoč, preden sem zanjo sploh prosila. V obraz mi je povedala, da je ona v pokoju zato, da bo uživala in ne zato, da bo skrbela zame in svojega novorojenega vnuka. Še več, v času moje največje agonije in borbe za življenje nam je brezskrbno pošiljala razglednice iz svetovnih metropol, ki si jih je ogledovala.
Leta kasneje je seveda pričakovala od mene popolno podporo in oskrbo. Me je v tistem trenutku jezilo, motilo, ampak sem šla preko tega in ji pomagala kolikor je le bilo v moji moči. Sem tudi sama že slišala očitke, da je nisem hotela vzeti k sebi domov, ampak to spet od ljudi, ki nimajo pojma. Od ljudi, ki so se umaknili takoj, ko je potrebovala 100% pomoč. KOlegice so kar nekam poniknile, ostali sorodniki imajo s sabo dovolj dela, ja seveda, ampak vs drugi bi jo takoj vzeli k sebi, le midva je nisva želela……

V glavnem, zgodb je toliko kot je ljudi. Nikjer ni govora o tem kako je s taščo sploh razumejo, niti o tem ali bi tašča sploh želela, da je do konca pri sinu in njegovi družini.
Vem pa, da je življenje s tako hudo bolanim človekom naporno, psihično kot fizično. Potreben je razmislek in če se pojavi tudi najmanjši dvom,je bolje, da se za takega človeka najde druga možnost.

lp

Kot je ena gospa že pred mano napisala, mislim da bralka83, je odgovor na avtoričino vprašanje LJUBEZEN, točno tako. Ljubezen do sočloveka, ki potrebuje pomoč in tega je očitno premalo. Sama sem v podobni situaciji pustila službo, postavila fax na stranski tir, vendar kljub temu diplomirala in magistrirala (čas je bil le ponoči) in preživela vse dni in noči na razpolago mami. Bil je fizično in psihično naporen čas, vendar bi se sedaj celo življenje tepla po glavi, če bi storila drugače. Podobno, verjetno ne v taki obliki, če sem odkrita (ljubezen do staršev je brezpogojna), bi storila tudi za taščo, že zgolj zato, ker imam rada svojega moža in posledično njo, ker mu je dala življenje. Do ljudi pač čutim sočutje in ljubezen, ker si tudi sama želim to občutiti, ko sme v stiski.
Če torej dvomite v vašo ljubezen do osebe, ki rabi pomoč, ji raje poiščite nekoga, ki bo sposoben to narediti z dobro voljo, ne pa z nerganjem in razmišljanjem, kako težko vam bo gledati nekoga, ki umira, vendar potem tudi sami ne pričakujte, da vam bo kdo stal ob strani v takih trenutkih.

Draga gospa Mojca,
Seveda piše vsak iz svojih izkušenj in pove največ o tem, kako jih interpretira. Jaz nisem govorila o skrbi matere do svojega otroka, ampak o ljubezni 🙂
Ker sama nimam takšnih izkušenj s taščo, zato izpade moj prispevek drugače kot vaš. Je pa v resnici tudi tako, da se tisti, ki se imajo radi, lažje razumejo ali tolerirajo med seboj. Morda v današnjem modernem času izpadem naivno, če mislim, da se naj bi zakonca ujemala vsaj v najglobjih načelih, kar se tiče ljubezni, družine in življenja. Razmerja si vsekakor ustvarjamo sami in to je sigurno zadeva obeh strani, v tem primeru snahe in tašče, koliko lahko kdo tolerira in spoštuje drugačnost.
Pa se naše razumevanje le nekako približuje, v tem smislu, da se marsikaj zmore, če se hoče. Zato mislim, da je treba razlikovati, ali se telesno nekaj ne zmore, ali se noče. O tem pa lahko vsak po svoje meditira.

blablapppp, hvala, da ste to napisali. Sem že mnogo prej hotela odgovoriti v tem smislu, ko je nekdo napisal, da si niso privoščili niti na dopust, razen malo na morje…pa sem se bala, da se bo usula cela lavina, če napišem to, da če si ne delamo nepotrebnega stresa, tudi ne rabimo dopusta. Saj se ne moremo odpočiti za celo leto nazaj in za celo leto vnaprej. Jaz ne bi imela niti čiste vesti, če bi šla za en dan na morje, medtem, ko bi imela doma smrtno bolnega človeka. Saj to sploh ni žrtvovanje, če pomislimo, da naše matere ali očetje morja niso niti videli. Pa so opravljali težko delo na kmetiji in so bili bolj obremenljivi, kot pa današnja generacija, ki ne more videti niti mrtvega človeka.
lp

Gospa “fjfdkfjdj…….”,

Na vaše vprašanje meni – “ali bi lahko imela takšnega bolnika ti osebno doma, do konca, bi bila zmožna skrbeti za njega ……….”, lahko odgovorim: Da, sem ga imela, zanj skrbela in umrl je doma – moj dragi mož, ki ga je smrtonosni rak dobesedno “požrl” in zelo je trpel …………. In zagotovo bi imela tudi taščo, če bi moj mož tako želel. In kot ste zapisali, kar je pomembno, vaš mož to želi!

Lepo pozdravljeni,

To sem napisala jaz. In ja, smo šli na dopust, kot sem napisala, da je otrok imel vsaj nekaj od počitnic. In zakaj bi imela slabo vest, če smo za taščo poskrbeli, da ni bila nikoli sama?
Sem že napisala, tisti, ki so najbolj blebetali, da bi za taščo bolje poskrbeli, niso imeli nikoli časa, da bi vsaj vskočili, če mi nismo zmogli, vedno so imeli kak razlog, pametovali pa so najbolj.
Kakorkoli, vsak ve zase.
Ta forum ni namenjen tekmovanju, kdo je bil bolj svetniški in kdo bolj skrben in kdo se je največ žrtvoval v pomoči itd…

In tudi nekatere izmed vas, lepo da ste poskrbele 100% za bolnika, lepo, da niste potrebovale dopusta, lepo da bi se tudi za drugega človeka žrtvovali …. vsi pa niso taki in zato nič bolj vredni obsojanja.

lp