raje bi bila anoreksična
Živjo!!
Sem 14 letno dekle ki ima 70kg in je visoka 177cm.Sama sebi se zdim zelo debela.Mela sem že tudi 55kg in sem bla bil samozavestna.Kar naenkrat pa so kilogrami lezli navzgor.Trudim se kako priti do 50 kg,al pa še manj ker bi rada bila top model.Tudi fanta še nism mela in mislim dokler ne bom shujšala ga tudi ne bom mela.Začela sem se rezat vendar če mi ne bo uspelo si bom naredila kaj hujšega.Prosim povejte kok dam dol 20kg.
Ja andreya, vsi bi bili radi “lepi”. Saj, kako pa drugače, ko nikakor ne moremo zadostiti vsem trendom in zahtevam, ki nam jih narekujejo. In ves pritisk okolice nam sporoča, kakšni ljudje so nekaj vredni in če nisi tak, potem …
Sprašujem se, zakaj imamo raje druge kot sebe. Zakaj drugim dovolimo, da nam krojijo naše zadovoljstvo? Kaj je tistega v nas, človeku, da želimo ugajati, ne glede na ceno, ki jo plačujemo.
Andreya, ne vem, kako naj shujšaš in ne vem, če je to potrebno. Če ti misliš, potem zagotovo je, ker ti to tako vidiš. In nič ti ne pomaga, da te zdajle prepričujem, da je 20 kg absolutno preveč, da shujšaš. Ker to tvoj razum že tako ali tako ve. Zato ne vem, kaj naj ti rečem. Res ne vem. Želim si, da bi bila TI srečna v svoji koži, ne glede na vse.
Omenila si rezanje, ali da si boš naredila še kaj hujšega … To razumem kot klic na pomoč, pa ne vem, kako naj ti pomagam. Če ti rečem, ne naredi tega … Kaj bo drugače? Zaradi tega ne boš naredila? Če ti rečem, da to ne bo spremenilo nič, mi boš verjela?
Če bi skupaj popili eno kavico, bi lahko videla, da mi ni vseeno zate. Morda ti bo to dovolj, da se še kdaj tukaj gor oglasiš. Pa kakšno skupaj pogruntamo.
Andreya, punca draga, upam, da ne boš šele čez leta in leta ugotovila, da čisto narobe razmišljaš. Upam, da boš vsaj delno upoštevala moje mnenje. S tvojo težo ni prav nič narobe. Lej, imam kar nekaj več kot 30 let in ti lahko povem, da boš fanta lažje dobila, če ostaneš pri sedanji teži, ok., ne rečem par kilc ampak 20 Andreya???? Sicer ne vem kakšna je konstrukcija tvojega telesa ampak verjemi, da fantje ne marajo koščenih deklet. Raje se loti kakšnega športa, da si izoblikuješ telo, moja nečakinja je tvojih let in že par let trenira triatlon, ni suha, ampak res ima lepo postavo. Tudi sama sem si postavo lepo oblikovala v fitnessu, ampak je potrebno resno delati na tem. Kar se pa rezanja tiče, prenehaj s tem, s samouničevanjem res ne boš ničesar dosegla. Sicer bi ti pa priporočila, da si prebereš oz. pogledaš kaj od anoreksije. Verjemi, to nikakor ni hec! Upam, da boš napisala kakšen vzpodbuden odgovor, te lepo pozdravljam.
Draga Andreya,
kar hudo mi je zate, ko berem kaksne krute cilje si zastavljas in kaksne želje imaš. Kruto se mi zdi, da bi skušala pri tvoji normalni teži hujšat, in to kar za 20 kg. Lahko da si jih 1x imela veliko manj, a to je bil problem za tvoje telo, ali pa si pač bila manjša in mlajša.
Če ti je hudo, če ti manjka družba ali kaj drugega ne štima, verjamem, da sanjaš, kako bo vse v redu, ko bodo tvoje kile neprimerno nižje, a takrat boš verjetno brez energije in ne bo prav nič bolje. To, da pri tvojih letih nimaš fanta, zagotovo ni problem tvojih kil, pa tudi vse punce nimajo fanta, se ti ne zdi?
Kaj lahko narediš zase, kako dobiti vsaj del tistega, kar rabiš?
Kaj te koneckoncev žene v to, da omenjaš “da se boš tudi rezala”, kar smatram kot samopoškodbo?
Če ti je tako hudo, da raibš neke oblike pisološko pomoč, to nikakor ni sramota, ampak nuja – in bolj ko boš odlašala, bolj se znajo stvari zapelsti…
Draga Andreya!
Sicer nisem še nikoli sodelovala na tem forumu, ampak tvoj post me je tako ganil, da si ne morem kaj, da ne bi odpisala.
Namreč, spomnil me je name pred desetimi leti. Razmišljala sem natanko tako, kot ti. Nisem imela fanta, nisem bila priljubljena v šoli, imela sem tisoč vprašanj in pričakovanj v prihodnosti. Pri svojih 171 cm sem imela okoli 69 kg in bila prepričana, da sem predebela in da če bi le shujšala za 10, 20 kil, bi bilo življenje lepše – fantje bi se zanimali zame, ljudje bi se obračali za mano na ulici in se spraševali, kdo je to lepo dekle, sošolke bi mi zavidale lepo postavo, uspela bi v poklicu in življenju…
In res sem shujšala. Zelo. Preveč. Bila sem zelo suha, anoreksična. Anoreksija je prešla v bulimijo. Jaz pa nisem bila nič lepša, nič pametnejša in nič bolj priljubljena kot prej. In tudi nobenega fanta ni bilo, ki bi me osvajal. Bila pa sem precej bolj nesrečna kot z 69 kilami. Tako nesrečna, da mi je bilo vseeno za vse okoli mene – za najdražje, za prihodnost, za ljubezen. Ni mi bilo več mar in nisem uživala v svoji vitkosti. Hočem reči: življenje se mi zaradi bistveno nižje teže na tehtnici ni spremenilo niti za milimeter na bolje, pač pa precej na slabše. Prejšnjim problemom so se pridružili novi.
Prvega fanta in svojega sedanjega moža sem spoznala po tem, ko že zdavnaj (več let) nisem bila več anoreksična, pač pa sem imela kvečjemu kako kilo več od tistih 69… In ko je videl moje fotke iz časa anoreksije, je takoj zagotovil, da sem sedaj precej lepša. S tem se tudi sama strinjam.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala, da vse ženske nismo ustvarjene za to, da bi bile vitke, in da se moškim praviloma niti sanja ne, kakšne so številke, ko stopimo na tehtnico, niti jim to ni mar. Če pa jim je, pa naj si najdejo lutko v izložbi, ki se ne bo ne redila ne starala. A tudi živela ne bo.
Andreya, res ti želim, da bi našla samo sebe in da bi živela življenje, ki je neprecenljivo in prekratko, da bi ga preživeli na tehtnici. To sem se jaz naučila v desetih letih, ti pa lahko to sprejmeš že prej.
Vso srečo in piši še kaj, ko ti bo hudo.
Tančislavka
Draga moja!
Ko sem prebrala tvojo željo, da bi bila raje anoreksična, me je spreletel srh!Oprost ampak kaj hudiča govoriš!? Sploh veš kako to je? Kot ozdravljena anoreksičarka ti povem da si lahko samo vesela da si taka kot praviš da si. Mogoče pa imaš vsega dovol. Milim materialnih dobrih in ne veš veš kak bio ga srala! Glede na tvoja leta bi lahko bila zrelejša!!!!! Oprosti ampak nisi vzgled drugim ki na forumu iščejo pomoč!
Draga Andreja;
upam,da ti po tolikšnem času(ker ne vem kakšno je tvoje trenutno stanje)lahko sploh še pomagam.
Stara sem 32 let in sem že dolgo nazaj pozdravljena anoreksije.Ko sem bila stara 16 let sem zlezla vanjo in se z njo borila dolga 3 leta.Trpela nisem samo jaz ampak tudi moji starši.O vsem svojem trpljenju in trpljenju staršev bi lahko pisala in pisala.Izkušenj bi bilo za celo knjigo.Z veliko muko sem stopila na pravo pot in se je rešila.Ko takole preberem takšne stvari mi postane zelo hudo,ker se spomnem svojega trpljenja.Ne bom te obsojala,kot so drugi mene,ker te razumem.Želim si le da bi ti in vse punce,ki bojo prebrale moje sporočilo našle pravo pot.Danes sem prvič odprla to stran s to temo in še jo bom.Če bi si katerakoli punca ali starši zaželeli mojo pomoč ali lepo besedo bom na voljo.Tudi zasebno,saj vem kako hudo je to.
No,pa še nekaj za spodbudo;stara sem 32 let presrečna v svojem življenju,imam čudovitega moža in 4 mesece staro hčerko.
Držite se načela da za vsakogar enkrat posije sonce,tudi za vas bo!!!
Hallo!
Upam, da boš to še prebrala. Ali ni dovolj že da se režeš? Toliko v vednost. Tudi če se samo režeš je to motnja, ki jo je potrebno ozdraviti pri psihiatru. Ni ti dovolj, da imaš že eno veliko težavo. Rada bi bila še anoreksična. Kaj se res čisto nič ne maraš?. Pri svoji višini, bi bili sprejemljivi le kakšni trije kilogrami manj ne pa dvajset. Kaj bi bila rada obešalnik za cote.
Govorim ti iz lastnih izkušenj. Imam hčerko, ki ima problem z anoreksijo in s samopoškodbami. Se sploh zavedaš kako trpimo. Kaj bi rada tudi ti?? Spravi se k sebi, obišči psihologa in se imej v življenju predvsem bolj rada, kot se imaš. Pravi fant vedno pride, takrat ko boš najmanj pričakovala.
hei!
ja, jaz sem anoreksična hčerka punkufera(moje mame:d)
in, verjemi, tudi jaz ki sem imela in še delno imam anoreksijo pri svojih 15-ih letih nisem imela fanta. še hujše pa je rezanje. tudi jaz sem bila na dobri poti da uresničim željo po samomoru ampak tega nisem naredila po vsei sreči mi je malo pameti kapnilo v glavo. že ob naslovu me je spreletela groza. maksimum kai ti priporočam shujšati je pet kg še to ne. obiskujem psihologa pediatra pa še dosti zdravnikov in verjemi, želodec imam kljub vsemu trudu še zmerai uničen. zato ti priporočam da rešiš najprei tvojo težavo rezanja s hujšanjem pa ne pretiravai. verjemi, govorim ti iz izkušenj.
vso srečo punca in prosim vzami se v roke! če želiš biti top model je ok, ampak top model ne pa vreča kosti!
Nocoj ponočujem in sem prvič na tem forumu.Ne čudim se stiskam mladih in tudi manj mladih ljudi, ki so se izgubili v reki življenja,v neiskrenih medsebojnih odnosih, v reki “Brezbrižnosti”.
V želji po uspehu, po vključenosti v “elite”, so anoreksični, bulimistični in kako drugače samouničujoči ljudje pozabili, da znajo tudi ljubiti.Še več! Njihovo čustvovanje je odsotno, je mrtvo, ne morejo čutiti topline stiska rok, ker v sebi ne znajo več občutiti otroške radosti. Otrok je iskren;je žalosten in vesel, je tudi jeze -tako zelo jezen, da grize!
Ta čustva si potlačila vase tudi ti anoreksična mladenka, ker si padla v to reko “Brezbrižnosti”, ki te nese v smrt. Res je zadnji čas, da nekaj spremeniš, da nehaš sovražiti sebe!! Ali veš, da svojega notranjega glasu več ne slišiš! Ne slišiš ga, ker ga vztrajno odganjaš, ker ti govori,da nimaš prav! Ta tvoj opozorilni glas vedno znova utišaš s tem, ko se režeš…, ko listaš po revijah in se hraniš z nezadovoljstvom, ker nisi podobna nekomu iz slike. Ko boš obiskala osebnega zdravnika in boš prosila za napotnico za specialista, ki zdravi dušo, boš na najboljši poti, da uresničiš sanje o zadovoljni, simpatični, ljbeči in postavni mladenki.Ta zdravnik specialist je psihiater, ki ti naj ponudi individualno – pogovorno terapijo in kasneje tudi terapijo z vključitev v terapevtsko skupino. Nekje globoko v sebi znaš in zmoreš tudiljubiti. Začni se imeti rada! Ni težko, ponujam ti preizkšeno metodo:
Vsak dan se nasmehni svoji podobi v ogledalu in ji povej, tej nezadovoljni mladenki: “To sem jaz, rada se imam…danes bo lep dan!” Meni je to vodilo prešlo v najlepšo “navado” in kadar me prime, da bi bila nezadovoljna si rečem še to: Imaš dve možnosti- slab ali zadovoljen dan. Odločim se za zadovoljsto in se zelo potrudim, da si narišem sonce tudi tedaj, ko se zgrinjajo temni oblaki. Nasmeh, prijazen pozdrav znancu ali tudi neznani osebi,( ki nas nagovori molče, s pogledom)je pot v sončen, zadovoljen dan. Volja najde pot! Vso srečo na novi poti ti želim! Spomni se name, v mislih bom s teboj!
Pozdravljeni, odgovor na vprašanje dobronamernemu dekletu – moderator vska dan sproti po svojih najboljših močeh odgovarja na vprašanja in odobri sporočila, ki pridejo na forum. Glede razkrivanja sporočil ne moremo nič spremeniti, ker je sistem tako oblikovan. v tem primeru se obrni na izvajalce foruma, če te to moti. Cenzure ne delamo, razen v primeru, če je kot si napisla vulgarno ali žaljivo sporočilo in bi naredilo več škode kot koristi. Lahko pa se zgodi, da zaradi odsotnosti, kdaj ne odgovorimo takoj oz. tudi sporočila ne odobrimo takoj, ga pa. Mogoče se kakšno po nesreči tudi spregleda v množici vendar se trudimo, da je takšnih napak čim manj.
Torej dobronamerna, če se je to zgodilo pri tebi in s tvojim sporočilom se iskreno opravičujem, ni bilo namerno. Lahko pišeš ponovno in upam, da se nam ne bodo zopet vmešali kakšni škratje. Lahko si prepričana, da se trudimo po svojih močeh in nikogar ne želimo prezreti.
Lep dan še naprej,
Tatjana
Spoštovani bralci
Spoštovani gospe moderatorki: Ana in Tatjana
Draga gospodična Andreya
Večkrat pokukam na te strani, berem prispevke, iščem odgovore in se nadejam dobrih novic. Ja, iščem dobre novice o ljudeh, kateri ste imeli in še imate težave s prehranjevanjem.
Zaupam v moč volje, kot sem že enkrat zapisala, saj se vedno pokaže nova pot, če si zelo prizadevamo in želimo stopiti iz “stare poti, ki nas je pripeljala do velikih osebnih stisk, bolezni, žalosti, obupa….!
Od tedaj, ko me je pismo Andreye tako “zmrazilo”, da sem nemudoma želela pomagati, me v mislih kot senca, pogosto spremlja to mlado dekle.
Prosim sporočite ji, da sem v mislih z njo in če je le mogoče sporočite vsem nam obiskovalcem vašega foruma, kako je z Andreyo.
Sporočite nam, če ji uspeva, če rabi pomoč, spodbudo…
Še lepše bi bilo, če bi se lahko sama oglasila z nekaj vrsticami.
Draga Andreya, pomlad je, vse je radostno in cvetoče v naravi….Postoj, ustavi se in spoznaj čar svoje mladosti. Ti si del narave, posebna dragocena oseba na tem planetu si. Bodi močna, ne obupaj! Če padeš,vstani in pojdi sreči naproti!Išči veselje, srečala boš veselje!
Mir in dobro naj te spremlajata na vseh tvojih poteh.
Enako želim tudi vsem sodelujočim na tem forumu.
Lučika
andreya! bodi zadovoljna takšna kot si. pusti anoreksijo! vem kakšen občutek imaš če nisi zadovoljen s svojo težo. povem ti da je anoreksija močna bollezen,, ki jo je težko ustaviti. ker če povem po resnici sem tudi jaz hotela biti anoreksično dekle in sm res postala. neveš kaj bi dala da bi bila taka kot prej: vse. bojevala sem se s smrtjo, in nočem da se še ti..PROSIM..POSLUŠAJ ME!BODI TAKA KOT SI IN PUSTI SVOJO TEŽO PRI MIRU KER TI BO BILO ŠE ŽAL!!