radovednost- “starejše mamice”
No, to bo pa verjetno rekord: Moj mož je privekal na svet, ko je bila njegova mama stara skoraj 47 let (no, to ni bil prvi otrok)! Imela je nosečnost brez problema in je rodila pravega korenjaka.
Jaz sem rodila pri 33 in pol prvega, imamo pa “stare mame” že v družini. Moji obe babici sta rodili pozno (za tiste čase je bilo to verjetno res nenavadno), ena prvega pri 33, drugega pri 37, druga babica pa je imela 4 otroke od 36-39 let. Moja mama je mene rodila pri 34-ih, sestro pri 39-ih. In zanimivo, vse te ženske so bile vselej vitalne in mladostne.
Moja sestra je rodila pri 27-ih in je tako malo znižala družinsko povprečje, ha, ha…
LP.
Mici
Mene pa zanima, ali ste se za drugega (tretjega) otročka po tako dolgi pavzi odločile zavestno, ali pa ste zanosile ‘po nesreči’?
Jaz pa nisem bila tako korajžna, pri pubertetnikih 14 in 10, me je zvilo za tretjega. Ker sem zanosila kljub zaščiti. Sicer je bila lega vgnezditve skoraj že v jajcevodu, tako da so mi prekinili nosećnost bolj kot ne po zdrvaniškem nasvetu. Nisem si upala tvegati, in mislim da sem naredila prav.
Hja, tudi jaz sem zanosila ob zaščiti, ob obročku. Ker je bil takrat sin star 14 let sva imela z možem težko debato kaj narediti. Konc koncev – tudi midva nisva več rosno mlada, pa vse ostalo računaš, od službe , stanovanja… No, na koncu sva se odločila, da otroka obdržim. Ampak, po temeljitih raznih pregledih in genskih testih. Odkrito priznam, da bi ob najmanjšem sumu, da je z plodom kaj narobe šla na splav. Danes imamo 10 m pupo, ki nam je prinesla res sončka v naša življenja. Smo pa zato “morali” kupiti večje stanovanje, ker smo prej živeli v enosobnem. No, lansko leto, je bilo pri nas zelo plodno in bogato!
Srečno!
Pozdravljena: Če bi mati narava hotela takrat kot jaz, bi prvega imela pri 22-tih. Ampak materi naravi se ni mudilo in prvič sem rodila čudovito hčerko pri 33-tih, leta 1997. Drugič pa letos pri 39-tih čudovito hčerkico Brigito, ki ima sedaj 6 mesecev in ta trenutek sladko spi. Ker sem se prvič kar namučila po naravni poti, sem v drugo rodila z epiduralno v Postojni. Tako mi je drugi porod ostal v bistveno lepšem spominu kot prvi, sploh ker sem se zaradi let malo bala (konec koncev so tkiva in vezi vse manj elastične z leti).
Slabo vest imam včasih, ko pomislim, da bova kar stara, ko bosta punci v puberteti in mogoče mi je malo težko, ker če bosta hčeri tako dolgo odlašali z naraščajem kot njuni starši, vprašanje če bova videla vnuke in vnukinje. Sicer pa se imamo lepo.
Lep pozdrav.