radovednost- “starejše mamice”
hmm, jaz sem stara skoraj 38 let in lani je mož odprl “debato” o tretjem otroku…zelo bi ga rad imel….ne vem……..nekako me je kar strah, strah moje starosti, potencialnih problemov, vsega………istočasno pa vem, da če je sedaj konec, je konec za vedno in mi bo mogoče žal. Sedaj zmagujejo bolj radcionalni razlogi proti, pa tudi ta strah.
Prvi otrok pri 25, drugi pa zaradi spleta okoliščin pri 36. Mož, ki je istih let kot jaz, je imel večje pomisleke zaradi starosti. Zdaj je punčka stara eno leto in sem zelo srečna, da jo imam. Mene kar pomladi, mož pa včasih pojamra, da je prestar za te štose, ampak samo včasih, ko se mu ne da ukvarjati z njo.
Druga plat pa je moja izkušnja iz otroštva. Moja mami ima 3 otroke in sicer smo se ji rodili pri 35, 36 in 39 letih. Ko sem hodila v OŠ, me je bilo včasih sram, da imam toliko starejšo mamo kot so jo imele ostale sošolke. Res pa je, da se moja mami ni nikoli šminkala in kaj posebej uredila. Mislim, da je to danes drugače. Upam, da moja hči ne bo imela podobnih misli.
MOjca, imaš pa podobno situacijo kot jaz. Mojega sineta, ki je star 12 let, že pošteno daje puberteta. Vsak dan imava kakšen kratek stik. Ker je mala žabica precej zahtevna in me hoče nonstop samo za sebe (podnevi, pa tudi ponoči), mi zmanjka časa in energije za večjega. Fant je postal neodgovoren, nezanesljiv, pozabljiv, len, površen. Pravil, ki smo jih postavili že pred leti, se naenkrat ne drži, vsako stvar moram preverjati za njim. To me še dodatno izčrpava. Verjetno preizkuša meje in s tem mene, če bom reagirala. Ne morem dvigniti roke, češ, me ne zanima, kaj delaš, ker bi bil potem samo pred TV, računalnikom, s prijatelji. Torej težim in sem tečna že sama sebi. Mož pravi, da pretiravam, da je vse to normalno v tem obdobju. Jaz pa bi rada izboljšala odnos s sinom in ne samo težila.
Kako pa pri vas rešujete take probleme ?
Pozdravček. Joži
Pozdravljena! Moram se kar pohvalit, oz. 15 letnega sina. Sedaj nimam nobenih problemov z njim. Sicer ga meče puberteta, ampak čisto v mejah normale. Nič posebnega. V šoli kar priden, sicer nikoli ni bil odličnjak, je pa zelo samostojen in kar je najvažnejše- mu zelo (za enkrat) zaupam.
So pa bili problemi, ko sem zanosila.Sploh ni želel slišati za dojenčka in bil je takrat zelo nesramen. Toda, hvala bogu, ko se je sestrica rodila se je spremenil za 100 %. Je bil pač edinček in edini vnukec babic in takrat se je najbrž bal, kako bo, ko ne bo več no.1. Pa je videl, da je še vedno no.1 in to bo tudi ostal. Mala princeska pa nam je prinesla eno veliko sonce v naša življenja. Sicer je prišla čisto nenačrtovano, zanosila sem ob zaščiti, toda danes si ne morem predstavljat, da je ne bi imeli.
Tvoj sinek je pa v takih otročje-pubertetniških letih, ki so lahko res naporni. Moj je le malo starejši in mislim, da se kar pozna, 12 let ali pa 15 let.
Vse bo še OK, boš videla! Pa lepo se imejte!
ps. paziti pač moraš, da se s sinkom veliko ukvarjaš, da ne bo ljubosumen.
Moj je pač že malo prerasel to obdobje, saj je že sam zaljubljen in tudi malo bolj “resno” gleda na življenje!
pa pa