Mene pa zanima kako je videti takšno “ocenjevanje” bodočih posvojiteljev.

Kdo (koliko jih je odločujočih “strokovnjakov”) napravi “oceno” in s kakšnimi referencami so te osebe (znanjem, izkušnjami)?

Je to (samo eden) kakšen strokovnjak?. In kako je ta (“strokovnjak”) preverjen in “ocenjen”?

Zanima me tudi ali je preverjanje v kakšnem postopku ali pa kar tako (pogovorno).

Obstajajo kakšni zapisi in uradni zaznamki? Se morejo kandidati za posvijitev še kam obrniti, če bi slučajno pomislili (smeli pomisliti!), da je bilo “ocenjevanje” pristransko, neustrezno, sumljivo, krivično.,, ali pa, da traja nerazumno dolgo…medtem pa kar nekaj posvojenih otrok (k ljudem, ki so se prijavili kasneje..ali pa kaj vem kaj še drugače pri enih kot pri drugih)?

Skratka, KDO in KAKO odloča o primernosti ali neprimernosti? Ali pa je to le kramljanje in ustni odgovor (ali pa dolgotrajni molk), če se komu kdo ne “zdi” primeren? Ali imate bodoči posvojitelji možnost kakšnega vpogleda v stanje in odločanje o otrocih, ki gredo v posvojitev (in kam so šli, koliko..)

Seveda sprašujem za Slovenijo in “prakso” 62 CSD. Sama pa vem, da je silno različna…ker zelo dobro poznam rejniško prakso (kjer si zastavljamo ista vprašanja)..skozi katero se dokaj naglo pride do otroka – res ne do posvojitve, toda, če je otrok “spoznan” za posvojitev, je potem ta “rejnik” v absolutni prednosti.

Malo off, pa vseeno: Ali se na CSD tudi z biološkimi starši ukvarjajo toliko, kot se tule navaja, da bi se morali z bodočimi posvojitelji.

Bida Be, zelo dobro vprašanja!
Mene pa zanima, če se kdo z biološkimi starši toliko ukvarja, kot z bodočimi posvojitelji. Odgovor je seveda NE! Raje ne bom opisovala skozi kakšno rešeto mnenj, postopkov in pregledov sva šla skozi z možem. Celotna zadeva za pridobitev mnenja se vleče že več let, kjub temu, da bi moral CSD mnenje izdati v enem letu… Ja, tudi midva sva kriva, ker nisva priganjala, ampak saj veste, nihče se noče zameriti in uničiti še tistega malo upanja na poti do otroka…

Kakšni so “strokovnjaki” in če to sploh so? Pravzaprav ne vem. Seveda naj bi zveneči nazivi “univ.”, “spec.”, “soc.” in “dipl.” zagotavljali usposobljenost, vendar bi v prvi vrsti morali biti ljudje in bi morali postopke voditi hitro, pošteno in v dobro vseh strank v postopku!

Bodoči posvojitelji niti ne vemo, če smo “bodoči”, saj otrok za posvojitve v SLO ni! Veliko raje se da otroka v rejništvo, ki ni stalna rešitev in si je še mogoče premisliti, tako pa tudi staršem, ki ne skrbijo za otroke (ali jih celo zlorabljajo) dajo možnost, da nikoli na sebi nič ne naredijo, saj imajo otroka VEDNO možnost dobiti nazaj in z njim početi, kar pač hočejo! Tako pa je v naši prekrasni deželi.

Danes pišem v jezi, kar se seveda tudi čuti. Spet so namreč na CSD-ju napravili napako v postopku, ki je ne bom opisovala, je pa popolnoma amaterska, vendar nama bo spet podaljšala čas do pridobitve skupnega mnenja, torej? Seveda bom SPET prijazno opozorila zaposlenega in mu SPET ne bom povedala, kar mu gre iz razloga, ki sem ga opisala že zgoraj.

IN NE – bodoči posvojitelji nimamo možnosti vpogleda v register posvojiteljev, zato niti ne vemo, kdo je v “konkurenci”, čeprav to pravzaprav ni važno. Bistvo je, da vsi vemo, da v SLO JE OGROMNO NESREČNIH IN ZLORABLJANIH OTROK, tudi v naših soseskah. Vsi se tudi zavedamo, da so možnosti za posvojitev in pomoč le-tem, tudi s povojitvijo, ne le z večnim dajanjem v rejništva. Prepričana sem, da rejniki tudi sami vedo še veliko več zgodb in primerov, ko je v samem začetku oddaje v rejništvo jasno, da določen otrok potrebuje stalnost in starše ZA VEDNO, ne samo do naslednjega “strokovnega” mnenja izvedencev, ki ga bodo vrnili biološkimm staršem, v žalost, bedo in trpljenje. Zgodba pa se bo po vsej verjetnosti ponovila, mi pa se sprašujemo zakaj je na cestah toliko otrok, ki so nasilni, zagrenjeni in si nikoli ne bodo mogli ustvariti srečne družine, saj so pridobljeni vzorci v matičnih družinah premočni!
Kljub temu, da vem, da večina rejnikov prekrasno skrbi za otroke, se vsi zavedamo, da to ni rešitev! Kdaj se bo torej naša zakonodaja, predvsem pa praksa, spremenila v korist OTROK???!

Vse kar ste napisali imate prav, zato vaj je tudi predlagala rejništvo:
– otroka dobite za stalno
– ni vam treba skozi milijon postopkov
– in na koncu, če imate še srečo, lahko otroka dejansko posvojite!

Rejništvo pa je v razsulu, nič bat.

V vsakem postopku sodelujeta socialni delavec in psiholog. Poročilo lahko pripravi vsak strokovni delavec z ustrezno izobrazbo.

Zakon zelo jasno določa kdo je lahko posvojitelj in ne dopušča prav veliko dvomov zato tudi prav veliko preverjanj ni potrebnih. Nad vsem pa vseeno bedi ministrstvo.

Tako psihologi kot socialini delavci imajo teste in metode preverjanj (jaz jih ne poznam poimensko) katerih se držijo. So primerljivi z delom z večine evropskih držav.

Osebno ne poznam nobenega primera kjer bi bil kateri od bodočih posvojiteljev nezadovoljen z oceno (ki med drugim dopušča le primeren – neprimeren). Vsak pa ima možnost pritožbe na ministrstvo katero nato dokončno odloča o primernosti.
Roko na srce so slovenski csd močno močno ”radodarni” in delijo pozitivna mnenja praktično vsem, ki ustrezajo zakonskim omejitvam. V tujini še zdaleč ni tako. Prav je, da je vse več posvojitev istočasno je pa vprašujoče ali so čisto vsi pari res primerni kot posvojitelji. Motivacija ” posvojili bomo ker druge možnosti nimamo več” ne zdrži prav nobene resne kontrole.
To dokazuje tudi tujina. Veliko parov s pozitivnim mnenjem v Sloveniji v tujini ne bodo nikoli posvojili ker veljajo za neprimerne in nepripravljene.

Vsak par(oz. oseba) na koncu dobi psihosocialno študijo kjer piše vse kar je za posvojitev pomembnega. To je tudi glavni dokument za mednarodno posvojitev. V kolikor obstaja motiv neprimernosti je v tej študiji tudi naveden in to je podlaga za pritožbo.
Par nima vpogleda v to kam so šli otroci v posvojitev. To je v nasprotju s pravicami otroka in prav je, da ostane posvojitev v tem pogledu kar se da anonimna. Seznam posvojiteljev je tajen podatek in prav nobenega nima kaj zanimat kdo so drugi kandidati. Tudi čakalna lista posvojiteljev ne more obstajat. Nikoli ne posvoji par, ki je najdlje vpisan v registru ampak vedno tisti, ki je najbolj primeren za določenega otroka. Torej vedno se izberejo starši otroku in nikoli obratno. Zato se dogaja, da nekateri posvojijo v enem letu, drugi čakajo že deset let ali več. Grdo prebrat ampak to je edini pravi način. Na prvem mestu so pravice otroka in te se včasih križajo z željami posvojiteljev.

Nekje na eni točki je potrebno zaupat. Ko ne zaupamo več nobenemu nikjer in nikoli ostane le še slabo in negativno.

Ne želim slepo branit nobenega in dejstvo je, da posvojitve še zdaleč niso urejeno področje. Še dolgo tudi ne bodo. Pa tudi če bi to bilo povsem urejeno področje bi ostajala slaba volja iz dejstva, da otrok za posvojitev ni. Naj dodam na srečo jih ni. Ko bo otrok za posvojitev veliko bomo socialno ogroženi mi vsi.
Preverjanja morajo biti, ocenjevanja prav tako. To da bioloških staršev nihče ne preverja so neumnosti (pa brez zamere). V posvojitev gredo otroci, ki so že trpeli, ki že imajo svojo negativno izkušnjo, zgodovino itd. In pravica teh otrok je, da jim izberemo starše, ki bodo za njih lahko prav poskrbeli. Enako velja za rejništvo.
Dejstvo je, da ni vsak primeren za posvojitev in ni vsak primeren za rejnika. V tem ni nič slabega.

V Sloveniji je nujno potrebna reorganizacija csd. Potrebujemo 4-5 csd, ki bi se ukvarjali s posvojitvami in ki bi bili med seboj povezani. Skrajno nesmiselno je takšno število ljudi za 3-4 posvojitve letno. Namesto nekaj strokovnjakov imamo celo vojsko ljudi, ki delajo na posvojitvah leta pa še nikoli niso izpeljali nobene posvojitve ker pač otrok ni.
Šele ko bo to narejeno (obljublja se že leta in leta) bo možen kakšen korak naprej. Dokler se 124 ljudi ukvarja s 3-4 otroki letno je pričakovati kakšno hudo kvaliteto povsem nesmiselno.

Sicer se pa rejništvo uvaja že v najbolj revnih državah in se močno podpira iz strani vseh razvitih držav. Torej rejništvo kot tako ni negativna izbira za otroka. Kakorkoli obrnemo..slaba mama je za otroka mama…ena in edina. Seveda obstaja neka meja, ko se starševstvo odvzame…vendar do tiste točke je največkrat daleč. Osebno rejništva ne poznam dovolj dobro…sigurno je kup lukenj in nepravilnosti (no nekaj jih poznam 🙂 ) vendar to ne pomeni, da bi otroci kar po vrsti morali v posvojitev. Rejništvo je pozitivno…le izvajat ga je potrebno pravilno.

“Preverjanja morajo biti, ocenjevanja prav tako. To da bioloških staršev nihče ne preverja so neumnosti (pa brez zamere). V posvojitev gredo otroci, ki so že trpeli, ki že imajo svojo negativno izkušnjo, zgodovino itd. In pravica teh otrok je, da jim izberemo starše, ki bodo za njih lahko prav poskrbeli. Enako velja za rejništvo.
Dejstvo je, da ni vsak primeren za posvojitev in ni vsak primeren za rejnika. V tem ni nič slabega. “

Mogoče se res vam zdi neumnost, oziroma je neumnost, ker resnično tega nihče ne počne. Kakorkoli sedaj obračamo in razmišljamo, vam govorim iz prve roke in iz osebne izkušnje. Verjela sem, da sem izjema, pa po 6 letih ugotavljam, da temu ni tako.

Pravite, da imate 3-4 primere. V rejništvu je 1200 otrok! Ali resnično ne verjamete, da bi veliko otrok iz te mase potrebovalo stalnost? Zakaj ne odprte posvojitve in stik s staršem? Rejništvo tako deluje s to razliko, da rejniki nimamo nikakršnih pravic in otrok pravno ni zaščiten, kar pa pri posvojitvah ne velja in sklepam, da bi tak otrok imel zagotovljeno stalnost. Tudi posvojitve, kot so pri nas v vsloveniji zame niso spremenjlive, razen če govorimo o zelo majhnih otrocih, ki hitro pozabijo svojo preteklost. Otrokove mame pri 6 leti in več pa več ne moreš izbrisati, zato je prav da jo ima.

Torej še enkrat, zakaj veliko teh otrok ne sme izkusiti varnosti družine – rejništvo je ne zagotavlja!?

Kitty,
verjamem v vašo strokovnost, izkušnje in znanje, vendar lepo prosim, ne zagovarjajte sistema z besedami, da “vsi otroci pač ne morejo iti v posvojitev”. Nihče ni omenil VSEH otrok, govorimo (vsaj jaz) o tistih, kjer je že v začetku postopka oddaje v rejo, jasno, da se stanje v matični družini ne bo izboljšalo. Takšni primeri namreč obstajajo. Sistem npr. dovoljuje, da mati narkomanka po dveh ali treh (neuspelih) poskusih zdravljenja – odvajanja od drog ali alkoholizma, dobi nazaj otroka, ki je v rejnikih našel vsaj trenutno oporo in ljubezen. Vrniti se mora k staršu, ki to pravzaprav ni in ponavadi se čez kakšno leto zadeva ponovi. Zaradi nevzdržnih razmer gre otrok spet v rejo, mama pa na zdravljenje. Takšna zgodba se večinoma ponavlja do otrokovega 18. leta, ko iz ramen države končno pade breme stroškov in “skrbi” – uspelo jim je namreč ustvariti še eno čustveno nestabilno osebo, ki pravzaprav (večinoma) ne ve, kaj naj počne s svojim življenjem.

Priznati si moramo, da je to zločin države nad otrokom. Zločina nad otrokom, ki mu CSD s “toooooooliko truda” poišče primerne rejnike. Lepo vas prosim, nikar si ne zatiskajmo oči, to je samo en opisan primer, grozljivih zgodb nasilja, zlorad in zločinov je ogromno, rešitev pa je tako zelo enostavna. Dajmo otroku tisto, kar potrebuje – oba starša. Vendar se socialnim delavcem pač enostavno ne ljubi izpostavljati, saj postopki odvzema starševskih pravic pač niso mala malica. Velliko bolj enostavno je poiskati “rešitev” v rejništvu, odditi domov in pozabiti vse skupaj.
Zanima me, koliko zaposlenih na CSD-jih doma še pomisli na otročka, ki danes prvič spi pri rejnikih, ki prijazni “teti” ne more reči mamica in ko pravzaprav ne ve, kaj lahko pričakuje. Verjemite mi, tudi otroci razmišljajo in predvsem otroci potrebujejo občutek varnosti, če se naj razvijejo v čustovanja sposobno osebo, ki bo znala usmerjati svoje življenje v prave tire.

No dajmo, socialni delavci na teh 62 SLO centrih za socialno delo, spomnite se, zakaj ste si pravzaprav izbrali svoj poklic, odprite oči in KONČNO začnite delati v dobro OTROK! To ne pomeni, da ukinite rejništvo, temveč začnite upoštevati v konkretnih primerih, kaj je za določenega otroka resnično najbolje.
V rejništvo naj gredo otroci, ki bodo tam resnično samo začasno, temu je rejništvo namreč namenjeno.

Tako je!

Najprej bi bilo potrebno delati na vrnitvi (starši naj kaj delajo – da se spravijo v red – pa naj se to od njih tudi TERJA in se jih v prizadevanjih podpre. Če ne naredijo nič, pa kazenske ovadbe zaradi zanemarjanja otrok ali pa zlorab in ne podpis soglasja, otrok pa državi za 26 let!!)

– če to ne gre (v nekem okvirnem obdobju) pa posvojitve…

– če še za to ni interesentov (se bi kmalu razblinile floskule rejnikov: “čisto naš je, strašansko ga imamo radi, mi smo kot prava družina”, ko bi bilo treba to ZARES storiti), pa dolgotrajna rejništva, ki bodo tako tudi zastavljena!!!Ampak z drugačnimi/drugimi izvajalci…ki se ne bodo “ponašali” zgolj z eno samo in edino kvaliteto “PLEMENITOSTI” in neskončne ljubezni, ki jo, kot je videti, premore zgolj rejniški poklic, pa noben drug.

Čeprav vedno bolj pritrjujem mnenjem, da je rejništvo kot kratkotrajen ukrep primeren le za majnše otroke…

Darja jaz nikjer nikoli ne pišem o rejništvu ampak izključno o posvojitvah. BidaBe je postavila vprašanje o posvojitvah (tudi sama tema govori o posvojitvah) in na to sem odgovorila. Problematike rejništva v Sloveniji ne poznam dovolj dobro, da bi o tem karkoli resnega pisala.

Glede preverjanja si me pa verjetno narobe razumela. Ko se nekdo odloči za zanositev in rojstvo otroka je to njegova pravica in nihče nikoli ga ne bo preverjal. Tako je tudi prav. Govorimo seveda o oseba, ki so opravilno polno sposobne. Vse to do trenutka, ko niso kršene pravice otroka. Ko se to zgodi je pravica otroka tista, ki dovoli kontrole, preverjanje, ukrepe itd.
Otrok, ki gre v posvojitev je že doživel kršitev njegovih pravic in spet njegova pravica je, da ga namestimo v preverjeno družino. Zato preverjanja, izobraževanja in pripravljanja bodočih posvojiteljev morajo biti…pravzaprav so nujno potrebna za uspešno posvojitev.

O rejništvu pa ne bom debatirala.

Naj še dodam, da osebno nimam posvojitev, nimam otrok, ne delim otrok, ne ocenjujem nikogar. Skratka ne delam na nobenem csd kot tudi ne na ministrstvu. S posvojitvami se ukvarjam prostovoljno in le toliko upam tudi o njih pisat.

Ana Marija enako. Osebno o rejništvu ne pišem. TUdi ne trdim, da so vsi primeri izvedeni pravilno in da napak ni. Daleč od tega. Kar sem želela povedat je, da sam sistem dela v osnovi ni napačen (posvojitve), da ni nič narobe s preverjanjem posvojiteljev in da na tej točki ni neke velike problematike. Pravzaprav se na tem dela veliko premalo.
Podala sem zame tudi edino rešitev na tistem delu kjer problemi pri posvojitvah obstajajo. Namesto 62 centrov, ki posvojitve izvajajo naj to delo prevzamejo 4 -5 centrov in bo vse veliko lažje za vse. To je bilo tudi že leta nazaj obljubljeno vendar do danes še nič narejeno.

Kar me pa malo moti je enačenje vsega s slabim. Csd so zanič, zaposleni nesposobni, ministrstvo ni nič vredno…skratka samo slabo slabo slabo. Osebno mislim, da ni tako (spet pišem o posvojitvah), da osnova je dobro zastavljena, je pa potrebno delo dokončat.

o rejništvu pa upam napisat le toliko, da tudi to v osnovi ni zgrešena izbira za otroka. Kot sem gor napisala mama…pa čeprav slaba mama je za otroka ena in edina. Torej je dodelitev ”nove mama” zelo zahtevno delo in je veliko vprašanje kdaj je to boljša izbira. Otrok živi pri prijazni teti zato, ker mamo že ima pa čeprav le ta ni najboljša mama. Pa prosim ne mi spet tega primerjat z enim primerom narkomanke ali kaj podobnega. Pišem na splošno in na grobo in vem, da napake obstajajo. So pa to zame bolj izjeme in ne pravilo in tisto malo kar opažam prihajajo iz večinoma iz zelo majhnih csd, ki so brez izkušenj.
Mislim, da bi se tudi rejništvo uredilo, če bi to delo opravljali le regionalni centri in ne vsi centri, če bi se delavcem dalo malo več pooblastil seveda na podlagi izobraževanj. Težko je pričakovati kvaliteto, če eno delo opravlja 70% preveč ljudi. Seveda manjkajo še pravice rejnikov, ki jih imajo absolutno premalo.
Kljub vsemu pa ne morem napisat, da je vse zanič. Dve tri enostavne spremembe bi naredile čudež.

Prvi čudež bi moral biti, da bi o vzgoji in varstvu otrok, ki ne morejo živeti pri starših odločala sodišča, pred katerimi bi se pojavili vsi vpleteni s svojimi pomočniki/zastopniki vred. Saj to v vseh drugih primerih je – le v rejništvu ne. Teh nekaj deseti rejništev letno bi pa sodišča že še zmogla (sicer pa tako vedno več zadev pride pred sodišča, ker se dogaja marsikaj). Sicer pa je Slovenija že leta 1999 podpisala konvencijo, ki državo v to zavezuje.Od takrat dalje krši Ustavo.Zdaj odločajo na CSD a kar brez kakršnihkoli postopkov in brez pravnega varstva tistim,o katerih se odloča. O otroku se s pogodbo dogovorita CSD (prvi nekompetentni tujec) in rejnik (drugi nekompetentni tujec). Odločajo pa posamezniki, ki pred tem “strokovno obravnavajo in spremljajo kar vse vpletene po vrsti in nihče ne verjame, da je tako mogoče ostati nepristranski..najprej “strokovno” delo, nato pa še odločanje…nazadnje pa še ocenjevanje/presojanje storjenega..res absurdno.

Drugi čudež bi bil pa ta, da bi vzgojo in varstvo tujih otrok (in ne rejo)izvajali usposobljeni in tudi ljubeči ljudje. Danes prihaja v rejništvo vse več otrok,ki poleg ljubezni (kar se v veliki meri izkazuje že z odločitvijo za to delo) potrebujejo tudi osebe z določenimi znanji. Rejniki pa invalidni, bolani, zelo stari, prezaposleni, nezaposleni/revni, kmetje, z majhnim najetim bivališčem, neuki, nevedni, motivirani za zapolnitev lastnega manjka…

Bi bil tudi čudež, če bi kdo preveril od/iz česa (finančno) živijo rejniki in rejenci ter kako. Nekaj čez sto poklicnih rejnikov od 340 € gotovo ne! Pa morajo, ker se ne smejo zaposliti ali kako drugače priti do denarja (zakon). Otroci pa tudi (brez gospodinjstva) iz 251 € tudi ne! Res mačeha pridoda še otroški dodatek, a nihče in nič ne more dostojno živeti od tega denarja. Tisti rejniki, ki so v sistem vstopili še kolikor toliko premožni, sčasoma iztrošijo vse zaloge in zagrenjeni ostanejo samo še to, kar jim je namenila mačeha : socialni podpiranci (z rejenci vred) saj so ves čas prejemniki socialnih transferov..ne pa plačani za pošteno opravljeno delo in ne vračajo se jim vloženi stroški.

Bi bil še čudež, da bi se kdo lotil urejanja zadev (podpore pri rehabilitaciji in sankcij za izmikanje zakonskih dolžnosti) z biološkimi starši.

In še preostalih tisoč čudežev…

Kitty,
z večino tega, kar ste napisali, se strinjam. Vendar nikakor ne z vsem.

Popolnoma se strinjam, da preverjanja posvojiteljev morajo biti, prav tako, da je centrov, ki urejajo posvojitve, veliko preveč.

Nikakor pa se ne morem strinjati, da je sistem dela na področju posvojitev pravilen. Kajti, če je sistem pravilno zastavljen, zaposleni pa (kot pišete – vsaj v večini) delajo pravilno, bi vseh, na forumu utemeljnih in opisanih pripomb, ne bilo. To si upam trditi, kajti govorim iz izkušenj, lastnih in večletnih. Prav tako imava z možem stike z nekaterimi pari, ki hodijo po poti za nama (na področju posvojitev in rejništva) in si zadeve, ki jih napišem, tudi upam zagovarjati. Center, ki nama ureja skupno mnenje ni majhen, pravzaprav spada med pet večjih, prav tako sva dobila izredno dobra mnenja strokovnjakov, ki niso bila podarjena, saj sva to večkrat dokazala. Sva namreč popolnoma normalni, mladi izobraženi osebi, prav nič nisva zagrenjena, ker nimava otrok, saj se čudovito razumeva, imava veliko hobijev in svoji družini ter prijatelje, ki naju podpirajo. Prav tako naju obkrožajo otroci, čeprav so to nečaki in sosedovi, zato tudi teh stikov ne pogrešava. Čeprav mogoče nikoli ne bova dobila otroka, zaradi tega ne trpiva, vendar je škoda, saj lahko kakšnemu bitju polepšava življenje, zato pa smo tukaj, mar ne?
Vzrok, da se oglašava na forumu, je pravzaprav želja, da bi se zadeve začele premikati, saj smo vsi vsak dan priče grozljivim zgodbam okoli nas in na TV. Rešitve v resnici obstajajo, pa ne samo v filmih.

In nikakor ne mislim, da so vsi delavci na CSD-jih zanič in nesposobni. Resnično mi kaj takega ne pade na pamet, žal jih je pa veliko.

Pravzaprav se lahko mirne vesti podpišem pod celotno pisanje gospe Bide Be, potrebnih bo še veliko čudežev.

No sej je mogoče celo prav tako:) Če bi se vsi v vsem strinjali bi bilo dolgočasno.

In tako je tudi prav:) Osebno podpiram vsa vaša prizadevanja četudi kje razmišljam malo drugače. Kar zagotovo vem je, da si na koncu želimo enako:)

Darja jaz nikjer nikoli ne pišem o rejništvu ampak izključno o posvojitvah. BidaBe je postavila vprašanje o posvojitvah (tudi sama tema govori o posvojitvah) in na to sem odgovorila. Problematike rejništva v Sloveniji ne poznam dovolj dobro, da bi o tem karkoli resnega pisala.

Glede preverjanja si me pa verjetno narobe razumela. Ko se nekdo odloči za zanositev in rojstvo otroka je to njegova pravica in nihče nikoli ga ne bo preverjal. Tako je tudi prav. Govorimo seveda o oseba, ki so opravilno polno sposobne. Vse to do trenutka, ko niso kršene pravice otroka. Ko se to zgodi je pravica otroka tista, ki dovoli kontrole, preverjanje, ukrepe itd.
Otrok, ki gre v posvojitev je že doživel kršitev njegovih pravic in spet njegova pravica je, da ga namestimo v preverjeno družino. Zato preverjanja, izobraževanja in pripravljanja bodočih posvojiteljev morajo biti…pravzaprav so nujno potrebna za uspešno posvojitev.

O rejništvu pa ne bom debatirala.

Naj še dodam, da osebno nimam posvojitev, nimam otrok, ne delim otrok, ne ocenjujem nikogar. Skratka ne delam na nobenem csd kot tudi ne na ministrstvu. S posvojitvami se ukvarjam prostovoljno in le toliko upam tudi o njih pisat.[/quote]

Saj tudi nisem ocenjevala ali kakorkoli želela soditi o tem, kaj se kje naredi in kako vi osebno to delate ali doživljate. Pravim le, da je velika podobnost med rejništvom in posvojitvami – so kršene otrokove pravice. Otroka je treba odpeljati iz okolja, ki ga ogroža in kar je še najhuje, je ogrožen s strani staršev. Torej ga je treba zavarovat. Od tukaj naprej se pa klobčič samo suče. S starši se ne počne nič (velikokrat sploh ne vedo kje so) otrokom se zagotavlja, da se bodo vrnili in to traja tja do 26. leta, in v starost, ko že tudi otrok kapira in začne izkoriščadi državo še nazaj in vleče in se šola,…Zato pravim, da je rejništvo prikrita posvojitev,…
V rejništvu se potem te pravice kršijo še po ukrepu s strani države konstantno v otrokovo starost in v nedogled…

In bo čakanja okoli 9 let kot pri nas in nato neuspeh. Tujina je zakon.

lp

Ko je pa Slovenija tako mala.
Ni zanemarljiva števila pa ta, da je približno 1200 otrok v rejništvu?!!!

Ja otroci kričijo po toplem domu, varnosti in jih je veliko, ki to tudi potrebujejo, kljub majhnosti naše države!!!