Zdravo,

najraje preživljam čas sama in samo z možem. Ugotavljam, da me to napolni z energijo, osrečuje. V kratkem pričakujeva tudi otroka. Kje je problem? – s sorodniki. Moji živijo daleč in se dogovorimo za obiske tj. navadno za rojstne dneve, tako da se vidimo nekje 1x na mesec ali dva. Če so kdaj hoteli priti in nismo mogli/bili na volji/kakorkoli, sem jim to odkrito povedala in so razumeli, npr. da bi bili raje sami. Njegovi živijo v isti vasi. Moški predstavniki niso probematični, pridejo zgolj, če kaj potrebujejo in še to bolj poredkoma. Moja tašča in njena tašča pa sta druga pesem. Sej nista slabi, daleč od tega, ampak njuna družba mi je po navadi enostavno odveč. Še posebno, če se mi prikažejo na vratih. Saj vedno z nekim razlogom npr. da so nekaj prinesle (jajca ali kaj), ampak že sam pogovor, ko se moram zmišljevati, kaj govorit, me utruja in mi je tako odveč, da ne znam povedati. Iskreno, dovolj bi mi bilo, če bi ju srečala po cesti 1x na dva tedna. Vse kar je več, mi je preveč.

Kako se izogniti takim obiskom, nebodigatreba pogovorom? Ali pa kako jih vzljubiti?

Vem, da je lepo, da prinesejo kaj, da jih skrbi kako sem (noseča) itd. Ampak taka sem…ob vsakem “tok-tok-u” na vrata mi skoči žila iz čela.

Spoštovani,

lahko si pogledate naslednji kratek zapisu v NeDelu: https://www.delo.si/mnenja/komentarji/energijski-vampirji/
Govori ravno o tem, kje je bistvo težave, ki ste jo izpostavili in kako jo rešiti. Avtor zapis zaključi z besedami: “Zato se je treba naučiti, kako se postaviti zase, kako voditi komunikacijo, kako stopiti v konflikt, hkrati pa vse to početi ob samospoštovanju in spoštovanju sogovornika. Namesto da se vztraja v vlogi žrtve, je treba vsako srečanje z energijskim vampirjem vzeti kot vajo vodenja komunikacije. Znak, da nam je uspelo, sta dobro počutje in občutek, da smo polni energije.”

Predlagam naslednje korake:

1. Situacijo vzamete kot običajen konflikt želja (one bi klepetale, nosile jajca, vi pa ne). Pomembni sta dve zadevi. Taki konflikti so normalen sestavni del življenja in veščina upravljanja z njimi je nujno potrebna za kvalitetno življenje. In drugo, vsak, tudi najmanjši, konflikt je doživljajsko neprijeten. Tudi to je normalno in nič hudega. Dobro je, če ta neprijetnost osebe ne odvrača od tega, da bi, kadar je ustrezno, vstopila v konflikt in uveljavila svoj interes. Se pravi velja situacijo vzeti kot dober izziv in ne kot velik problem.

2. Gospe najbrž nista najbolj empatični. Ne preverjata ali vam njuni obiski ustrezajo in tudi ne upoštevata vaših subtilnih signalov, da vam je neprijetno. Nekdo, ki bi bil bolj pozoren do vas, bi vaše nelagodje opazil, razen če se ga zelo trudite prikriti. Zato je vaša naloga, da vaše počutje, želje ali celo zahteve pokažete v nekoliko močnejši obliki. Najbolje v ravno še dovolj močni, da ga oseba sliši in upošteva. Vi veste ali bi gospema zadostovalo blago sporočilo, npr: “Joj, res sem vama hvaležna, ker nam prineseta dobrote. Je pa tako, da me včasih presenetita z obiskom. Ali vama je ok, da me od zdaj naprej pokličeta, preden se oglasita?” Če to ne bi zadostovalo, imate prostor za stopnjevanje moči, v recimo: “Lepo sem vaju prosila, da ne hodita na obiske nenapovedano. Ne pridita več nenapovedano, ker to pomeni vdiranje v našo zasebnost. A se razumemo?” To je samo okvirna shema kako upravljati s konfliktom. Za podrobnejši nasvet bi morali poznati več informacij o vas, dinamiki širše družine, o vlogi moža v celotni situaciji itd.

3. Nadaljujete v tej smeri, da ljudi z neustreznim vedenjem postavite ven iz svoje bližine na distanco, s čimer postanejo več ali manj emocionalno nepomembni. In v svojo bližino povabite ljudi, ob katerih se počutite zadovoljni, izpolnjeni, povezani, upoštevani itd.

4. Ozavestite svoj notranji konflikt: “Maram se pogovarjati s taščo.” vs “Nočem se pogovarjati s taščo” Ko ga ozavestite, lahko odločate kateri del sebe boste poslušali. Sam recimo v tem smislu sklepam zelo malo kompromisov. Moj čas, energija, misli, življenje je predragoceno, da bi ga tratil v odnosih, ki so prazni ali celo toksični.

Seveda je običajno tako, da ima to, da vstopimo v konflikt, tudi negativne posledice – zamero, ohladitev odnosov, ni več domačih jajc. Ampak na srednji in dolgi rok je to dobro. Citat, ki sem ga ravno včeraj delil na FB: The only people who get upset when you set boundaries are the ones who benefited from you having none.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Kaj pa če bi povedala tako direktno kot tukaj, kar se meni sploh ne sliši nespoštljivo: rada sem sama. Le če je treba še dodate: obiski mi ustrezajo samo občasno. Če je treba še:  Če bi želeli priti,  prosim da prej pokličete.

Sedaj, ne vem kako bo, ko bo otrok, zna biti kočljiva situacija. Zato je še bolj smiselno, da s postavitvijo meja pravočasno ukrepate…

Vse dobro!

Ne vem kaj je z nekaterimi narobe da ste kar naprej radi sami v nekih kotih ?  Pa si se vprašala ali si mož tudi želi take bolane samote ? Kaj boš naredila če on ni tak.? Se mi zdi da se ti odločaš za oba, zase in zanj. Sedaj bi se rada losala svojih sorodnikov, pozneje boš v to prepričevala še moža , da jih tudi on ne potrebuje. Zelo si težka. Spakiraj kovčke in pojdi nekam v gozd , postavi si kolibo in tiho prebivaj, ostalim pa pusti živeti.