Draga Tjaša,
iz tvojega pisma veje velika stiska in obup. Gotovo ti mora biti grozno, ko vidiš vso to hrano in jo drugi lahko jedo normalno brez občutkov krivde, groze ali strahov, ti pa ne. Boriš se proti sebi in proti drugim. Pristala si v začaranem krogu, kjer si prepričana, da če boš jedla normalno se boš zredila in sama sebi ne boš več všeč. Saj ne vem kaj se dogaja v tvoji glavi. Gotovo pa je nekaj. Si globoko v anoreksiji in potrebuješ pomoč. Tvoji starši te imajo radi in to ti kažejo tudi tako, da ti skušajo dopovedati, da so tvoji obroki premahjni. Če bi tvoja prijateljica jedla tako kot ješ ti, kaj bi si mislila (bodi odkrita do sebe)?
Grozno je to kar doživljaš in to ne bo minilo samo od sebe, boji s starši se bodo nadaljevali, ker si vsi želijo, da bi bila zdrava, da bi bila zadovoljna, da bi bila srečna.

Tjaša, kaj si želiš ti? Kakšne so tvoje potrebe? Motnje hranjenja so klic na pomoč, so način preživetja, način kako se soočaš s svojimi težavami. Anoreksija je izredno huda oblika motenj hranjenja. Ne bo minilo samo od sebe, kvejemu še težje boš padla noter, če ne boš skušala nekaj spremeniti. Verjetno si ne znaš predstavljati, da bi tvoje življenje bilo lahko drugačno in na ta način poveš kar z besedami ne moreš povedati. Vendar je laho drugačno. Naredi nekaj zase. Poglej kaj se dogaja s tabo-kdaj je pri tebi potreba po tem, da ne ješ najbolj v ospredju (ko se skregaš, ko te je strah, ko ne upaš kaj povedati,…)kaj je tisto kar pri tebi sproža to potrebo po stradanju? Kako se vidiš? Nekaj je gotovo. Kadarkoli se boš pogledala v ogledalo s svojo podobo ne boš zadovoljna, ker problem niso kg, temveč nekje drugje. Če bi bili problem kg, bi ti morala biti srečna, ko si dosegla svoj prvotni cilj 55 kg, kajne? Pa si rekla, da si si želela še bolj shujšati, da še nisi bila zadovoljna s sabo. kakšne zahteve imaš do sebe, kaj je pri tebi pozitivnega, kaj zmoreš?
Tjaša verjamem, da te ni vseeno glede tega kar se dogaja, da ti je težko, -mogoče se počutiš kot da te nihče nerazume? Nisi sama, so ljudje, ki so ti pripravljeni prisluhniti. Če boš potrebovala odkrit pogovor v zvezi s svojimi mislimi, težavami, strahovi se lahko obrneš na nas. Tu smo zate. Naredi nekaj zase.

Za začetek pomisli kakšne + ti stradanje prinese, kaj je tisto kar je pri tem pozitivnega in kaj je tisto kar je pri tem negativnega, kar ti vidiš kot -? Potrudi se.

Želim ti predvsem čim več notranjega miru in zadovoljstva s sabo.

Tatjana

Draga Tjaša!

Ponovno se ti oglašam. Kot vidiš se vsi trudimo, da ti pomagali spregledat določene stvari. Hrana je tvoj velik problem in vse se vrti okloli nje. Pa tako mlada si in je polno dogajanja v šoli, prijatelji…Vse to je pri tebi nekako šlo v ozadje. Pa so to tako lepa leta. Hudo mi je zate, ker vidim, da ne najdeš nekega smisla. Zelo si stroga do sebe. Zakaj si odteguješ to, kar potrebuješ za lepši jutri. Zaupala ti bom, da vse tehtnice lažejo in ni vse v kilogramih. Nisi zmagovalka, ko dosežeš življensko ogružojoč minimum.Šele takrat se je zame in še marsikoga začelo pravo trpljenje. Agonija neskončnosti, hudih let bolnišnic, osame…Sedaj si še tako mlada, da te ljudje razumejo. Kasneje, ko pa je tvoje telo že močno načeto in ti že doglo polnoletna pa se norčujejo prav vsi. Tudi vsi zdravniki tega ne razumejo. Še celo norčujejo se iz takšnih. Doživljaš razna ponižanja. Ta bolezen ti predstavlja tudi velik problem v službi. Težko zmoreš polni delovni čas. Osteoproza ti šteje korake, bojiš se padcev. Želodec je zelo prizadet, urin težko zadržuješ, kri se ti slabo strjuje, menstruacije so obilne ali jih ni.To je samo kapljica v morje. Pišem ti iz lastnih izkušenj. Meni je zelo žal, da sem si svoje življenje na tak način uničila.Stara sem krepko čez trideset in sejem posledice. Pa se sprašujem, če je vse to sploh bilo vredno. Vedi, da ni bilo!!!!Prosim stori nekaj in pozabi na minimalne številke. Manikenke so bolne, koliko jih umre na pistah. Tudi dve moji prijateljici sta zaključili na tak način. Hudo, pa vse to ob polnem hladilniku.
Zberi vse moči in se ne prepusti tej pasti!
Vse dobro in stori to zase.

Hvala vsem za skrb, ampak sem sama sebi obljubila, da se ustavim takoj, ko se rešim maščobe na stegnih oz. sem si obljubila, da pod 47kg ne bom šla.

Me je pa tehtnica hudo streznila v nedeljo, ko je pokazala 53kg – ne da bi shujšala, kvečjemu sem se zredila! Pa sem bila že na 50kg..je pa res, da sem bila vmes bolana in sem jedla same sladkarije in čokolado nekje en teden (in to predvsem zvečer, pa ogromno sira, kruha, sladkanega čaja…).Sedaj me niti ne mika več hrana, povsem me je minil apetit.

Že tretji dan je danes, ko sem prišla skozi z 200-300kcal “hrane” dnevno, pa še te sem pokurila z telovadbo.V bistvu sem pila samo zelenjavne sokove , 1 beljakovinski napitek in en jogurt, toliko da sem dobila nekaj v želodec vsakih nekaj ur in da nisem ostala brez beljakovin, doma pa sem se hrani spetno izmikala (kosilu).Res da sem precej utrujena celi čas, danes sem spila pol litra red bulla (sugar free) da sem se sploh spravila od doma, potem pa še kar nekaj kave in zelenega čaja.Ampak psihično pa se počutim odlično, kruli mi ne, lačna nisem, sem super volje.Niti hrana me ne mika, mogoče ker imam v glavi da sem se zredila in to kar na 53kg in me je vse minilo.Lahko mi pomaha kdo z Milko pred nosom pa me ne gane 🙂

Že tri dni se nisem tehtala, ker se bojim, da bo še vedno 53..to je grozna številka in je nikoli več nočem videt.Nekaj dni se še ne bom tehtala, toliko da bom potem prepričana, da ne bo pokazalo 53.

Hkrati pa zaključujem to temo ker v bistvu nimam nekih vprašanj, da bi imelo še smisel pisati.V kolikor pa bom še imela kakšno težavo, pa se obrnem na vas.

Hvala za vse odgovore, dobre želje in namene in lahko rečem da tisti, ki imajo težave oz. motnje prehranjevanja, da jim res lahko pomagate in pridete zelo prav.Še enkrat hvala!

Jaz ti verjamem, Tjaša, ko praviš da nisi anoreksična in zelo verjetno je da boš prej padla v kak kolaps kot postala anoreksična pa vseen.To ne pišem da bi te skušala odvrnit od tvoje shujševalne oz sploh se ne nanaša na tebe ker mi težko prideš do živega.

Res je,neskončno se odrekamo hrani da bi dosegli nekaj kar ugaja naši glavi, našim merilom. Smo lahko še bolj nehvaležni, sebični?
Kdo bo pa poskrbel da pljuča imajo dovolj energije da lahko dihamo vsak dan, kdo bo zagotovil srcu energijo da lahko utripa in snadbeva naš organizem z vsem potrebnim, da navsezadnje lahko hodimo, tečemo, govorimo.. živimo? A to pride samo po sebi, pade z neba? Pol pa ko nekje zaškripa, se sprašujemo zakaj?! Zakaj le.
Telo si vse zapomne in vrne udarec ravno takrat ko se ti zdi da ti je končno “zalaufalo” v življenju. In potem? Nič več ni pomemebno, drugi ljudje in njihova mnenja takrat ne štejejo več, tudi družina, prijatelji.. nobeden.. ker nihče ne čuti bolečine ki jo takrat čutiš samo ti. Želiš si da bi zavrtel čas.. Potem ti ostane samo še celo življenje, časa na pretek za obžalovanje, posedanje po čakalnicah pri zdravnikih in seveda pametovanje drugim.. A vse zaman..
Ker ti verjameš da se to tebi ne more zgoditi, ker verjameš da imaš vse pod kontrolo in da lahko nehaš kadarkoli.. ko boš dosegla svoj “cilj”.

Pa srečno!

Tjaša,

prepričana sem, da si že zelo globoko zabredla v anoreksijo, saj se ti dogajajo vse njene značilnosti. Ker sem tudi sama že bredla v tistih vodah, vem, da so vsi nasveti tukaj le bob ob steno. Škoda te je, ampak upam, da boš čim prej dojela, da tvoja sreča ni odvisna od kilogramov, procenta maščobe, konfekcijske številke, kalorij…, ampak samo od tebe!

Če hočeš, da te imajo drugi radi, potem se moraš najprej imeti sama rada. In če sama ne ceniš svojega telesa niti toliko, da bi mu privoščila normalno hranjenje, ne pričakuj, da ga bo spoštoval kdo drug. Niti takrat, ko boš nosila eno številko hlač manj. Tako pač je!

Mislim da je anoreksija kot bolezen zelo težko določljiva, in je vsekakor težko posploševati in določati, kdo je anoreksičen in kdo ni.Sama res ne spadam sem.

Teža mi pada, sicer zelo počasi(prepočasi, ampak hitreje ne gre), verjetno dodatno upočasnjuje padanje še rast mišic (ful sem začela telovadit, vstajam zgodaj zjutraj in sem na orbitreku 45minut, pa še popoldan včasih pol urce), tako da pokurim vse kar pojem (v večini, mogoče ostane neodkurjenih ca. 100-200 kcal včasih, ko se rahlo pregrešim – sicer redko, ampak tisto pa itak pokurim s hojo, pa še metabolizem).

Trenutno sem res slabe volje, ker se v šoli govori (v razredu), kako postajam “presušena”, čeprav to ŠE ZDALEČ ni res.Mogoče sem res zgubila nekaj kg in se mi to pozna, ampak “presušenost” pa je zame žaljivka in mi je zaradi tega res nerodno, sram me je.Namesto da bi to vzela kot kompliment razmišljam, kako naj to izgubljanje teže zakrijem, kar je v bistvu skoraj enako težko kot samo izgubljanje teže – širše kavbojke ne morem nosit, ker mi potem v pasu niso prav (imam zelo ozke boke oz. jih skoraj nimam), ohlapnejše majice pa tako ali tako že nosim.Največji paradoks se mi zdi to, da ljudje opravljajo, ker je nekdo shujšal, kaj človeška nesramnost res nima meja? Ljudje se spravljajo na malo obilnejše, jih zaničujejo, zmerjajo, enako počnejo, če nekdo shujša – ali gre tu za zavist ? Res me je sram tega, da se o tem govori, ker nočem, da mislijo, da je z mano kaj narobe.In največji nesmisel je – kaj za vraga je narobe z ljudmi, da se jim zdim PRESUŠENA? Imam postavo povprečne punce mojih let, daleč od suhosti, daleč od presušenosti.Kaj je narobe z njimi, zakaj preprosto se ne brigajo zase? Z hujšanjem kljub temu ne bom nehala, pa naj govorijo kar hočejo – ampak vseeno, mene je tako sram, kot če bi mi kdo rekel da sem hudo debela.

Nočem, da se ljudje ukvarjajo z mano, nočem pozornosti, naj me pustijo že enkrat na miru.To me res spravlja ob živce.Kaj je narobe s tem, če želim imet lepšo postavo, brez maščobe? Mi ne privoščijo? Morajo obrekovat, sicer niso srečni.Tako ali tako sem zelo asocialna, pa saj se sploh ne čudim, če pa so ljudje take barabe.Ne vsi, da ne bom delala krivice, ampak…res ne razumem, kaj je narobe z nekaterimi.In ne, ne gre se za skrb, ker me niti ne marajo, ker jim niti ni mar, ker nimajo niti razloga za skrb.
In res me jezi, kako se ljudem ne da vbiti v glavo, da NISI tako suh, kakor oni mislijo da si.Včasih se res vprašam, ali je z mano kaj narobe ali z njimi, ampak ko si izmerim telesne mere (npr. stegna) vidim, da imam prav jaz in da očitno oni živijo v iluziji “presušenosti”.Res ne vem več.
Upam, da bodo te govorice “ponehale”, ker res ni prijetno, sploh, ko me sprašujejo po kilogramih in rečem par kg več, da ne bi poslušala o tem, kako sem “presuha” – presuha in prelahka sta dva različna pojma, mogoče sem “prelahka” ampak presuha pa še zdaleč ne.

Se opravičujem ker sem spet malo zatežila, ampak to me je res danes spravilo iz tira in sem mogla nekomu povedat o tem…

Tjaša, kakšna pa bi PO TVOJE mogla bit, da bi bila anoreksična?

Malo si poglej te slikce pa razmisli pri sebi, ali bi res rada imela 47 kg.

http://arhiva.kurir-info.co.yu/Arhiva/2007/april/23/SL-01-23042007.shtml

Z nobeno težo, do katere boš prišla, ne boš zadoviljna. V tvoji glavi je edina sprejemljiva teža tista, ki gre proti 0 in če boš tako nadaljevala, si na dobri poti, da greš tudi ti PROTI NULI (od prenizke teže do smrti je ZELO tanka meja). ŠE ENKRAT SE POGLOBI VASE IN RAZMISLI, KAKŠNO ŠKODO SI DELAŠ S STRADANJEM!!!

No, racunalnisko spremenjene fotografije tezko da pridejo do zivega. Sploh pa ce si v konstantnem zanikanju. Problem je vzpostaviti stik z realnostjo. Preprican si da imas vse pod kontrolo.
Realnost, resnicne zgodbe, dejanske posledice.. Ko se nas se tako krute zgodbe ne dotaknejo..

http://www.youtube.com/watch?v=VAY-VzRfnso&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=_QLWgvjOdcA&feature=related

Mislimo da vse vemo. Zivljenje jemljemo prevec samoumevno.. Dopuscamo da preteklost in sedanjost prevzameta kontrolo nad naso prihodnostjo. Vedno postavljamo druge pred sabo.. Vztrajamo v trpincenju samih sebe v upanju da bo nekdo opazil, nas razumel.. Prepricani smo da delamo dobro delo in nam nikakor ni jasno zakaj je svet potem tako krut in nepravicen?!
Nazadnje ko sem preverila smo mi tisti ki smo kruti in nepravicni do samih sebe..

potrebuješ pomoč in apaurini te napihnejo bolš da jih izpišeš iz jedilnika

Tjaša ko berem tvoje pisanje mi gre na jok…
Od mojega zdravljenja anoreksije je minilo že kar nekaj let. Pri 170 cm višine in 45 kg sem bila z rešilcem hospitalizirana zaradi nevarnosti odpovedi srca. V tistem trenutku sem bila jezna na vse zdravnike, danes pa bi jih rada objela. REsnično so mi rešili življenje!!!!!!! Še kakšne dan bi ostala doma in bi mi oslabljeno srce odpovedalo.
Kalvarija ki sem jo prehodila je bila zelo naporna. Pri 20 letih sem dokončno spoznala kako nagnusno suha sem in se se “popravila” ter prišla na tisto minimialno zdravo težo. Dobila sem fanta ki me je imel rad. Ni me obsojal zaradi moje preteklosti, ponudil mi je oporo. Takrat sem po več letih tudi dobila nazaj svojo menstraucijo.
Danes sem stara 25 let, fant je postal moj zaročenec. Želiva si zanositi
pa ne gre!!!
, kljub temu da je moj ITM 19,2- torej je kljub vsemu še vedno nizek,. Danes mi je žal da sem sploh zabredla v hujšanje in tega ne bi več ponovila. Zaročenec mi stoji ob strani, podpira me da imam zvečer poleg večerje še dodaten obrok. Vsak mesec čakam na tisti dan ko bom dobila menstruacijo in molim da ne bi prišla, ter da bi ClearBlue pokazal znak nosečnosti.
prosim te ne igraj se z življenjem. Če izgubiš še kakšne kg boš imela verjetno že resne zdravstvene probleme…

Pozdravljena,

želja po otroku lahko zaradi stresa in pričakovanja povzroči tudi med drugim to, da traja nekoliko dlje preden se zanosi. Marsikatera zdrava ženska, ki ni imela motenj hranjenja, ne more zanositi po več let, če je prisoten strres in obremenitev.

Hočem povedati, da ni nujno, da je vzrok za to, da ne moreš zanositi posledica motenj hrnajenja. Lahko sicer je, vendar si bila pri ginekologu? Kaj pravi? Mogoče bi se posvetovala s kom, kako se sprostiti ali pa delati na tem, da bi se razbremenila ob skaupja in vsak zase. Včasih totalna spontanost prej privede do nosečnosti kot načrtovanje.

Včasih je potreben čas, kar pa je težko, ko je prisotno hrepenenje.

Vse dobro želim,

tatjana

Zdravo.Moje ime je Natasa stara sem 30 let imam pet let starega sina.Visina 165. Teza 70 do 73kil.Vsako jutro se peljem v sluzbo in mislim,danes pa zacnem hujsat potem pa tekom dneva vse pozabim.Ko pridem domov se ze prej kot skuham naziram s hrano.Ce kaj ostane od prejsnega dne ali s sladkarijami ,bananami puno basanja potem se kosilo.Obicajno me ze vse boli.Sram me je sin me veckrat vprasa,ce bom dibila dojencka taki trebuh imam kot nosecnica.Skratka ne znam se spravit vec k sebi,da bi zacela res hujsati.Kaj je z mano!PROSIM POMOC

Pozdravljeni Nataša,

pravite, da se čez dan bašete s hrano. Mogoče veste koliko časa že imate potrebo po tem in kako se je vse skupaj začelo? Se spomnite? Zanima me tudi ali zjutraj jeste zajtrk oz. če imate kakšne obroke do kosila in kako je z ostalimi obroki – večerjo?
Pri kompulzivnem prenajedanju (za kar gre najbrž tudi pri vas; to je ena izmed oblik motenj hranjenja) je pogosto v ospredju basanje s hrano kot ga opisujete sami. Vendar razlog ni hrana sama, temveč neka stiska, stres, lahko tudi občutek, da se z nečim ne morete kosati ali da je vsega preveč,…, razlogi so različni. Vam kaj pride na misel, kaj bi lahko bila težava pri vas?
Veliko ljudi s hrano rešuje svoje težave, čeprav le za hip in čeprav so zraven potem še druge težave (npr. občutki sramu,krivde, obsojanja same sebe, večja telesna teža,…). Vendar to je strategija, ki ste se jo nekje naučili in se jo da tudi odučiti. Je pa tu z nekim razlogom, pomenom, ki ga je potrebno ugotoviti, da boste lahko to postopoma opustili.
Je pa potrebno poiskati pomoč pri tem. Dovolite, da vam predlagam knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ? Mogoče boste v njej našli kakšen odgovor zase.
Ste že kdaj kje poiskali pomoč glede te težave oz. ste s kom govorili o njej? Predlagala bi vam strokovno pomoč, kjer bi raziskovali kaj vas žene v takšno prehranjevanje in bi dobili podporo zase, da bi lahko svoje stiske reševali še kako drugače kot s hrano. Kaj menite o tem?

Lepo pozdravljeni,

Tatjana

Lep pozdrav

Prvo bi samo rekla, da mi je bilo zelo hudo kako je Tjaša01 kričala za pomoč in tega si ni zavedala. Upam, da je z njo vse dobro.

Jaz sem daleč od tega problema… Stara sem 33 let, 168cm in 88kg!!!
Res si želim prideti na 70kg in nekako mi ne uspe.
Od julij letos hodim vsaj 4x na teden v fitnes in pokurim cca. 1000kal. Začela sem z 92kg.
Sem prišla dol na 86kg in potem niti grama več. To je bilo kar hudi udarec zame.
Zadnji mesec do 6 teden sem ponovno začela grozno jest. HB za fitnes, ker bi lahko bilo mnogo huje kot +2kg.

Moram rečt, da sem bila leta 2003 111kg, da sem nekako sem ponosna nase.

Po porodu sina sem imela 77kg! Med nosečnost sem imela nosečniško sladkorno, da sem pridno pazila na prehrano in sem shujšala nadomest, da bi se zredila med nosečnost.

Danes sem lepo imela zajtrk: Weetabix in 5 suhih sliv, potem sem sem šla v fitnes. Po fitnesu sem imela mešano solato s tuno. 1 1/2 kasneje banano in jogurt (ratala sem živčna brez veze) POTEM paket M&M’s (1000kcal)

Ne vem zakaj to delam? Pridno začnem potem po domačem povedano z***bam!

Pomoč za nasvet

Neža pozdravljeni,

ne morem vam povedati kaj vas žene v to, saj bi bilo vse kar bi vam rekla ugibanje. Imam pa za vas dva predloga.
Kot najbrž že sami veste, vaš način prehranjevanja ni v redu za vas niti za vaše telo. Telo čuti kdaj ne dobi dovolj hrane. In čeprav mi jemo manj in vnašamo manj kalorij, ne izgubljamo teže. Telo hrano kopiči, ker ve, da strada. Poleg tega ste zaradi nepravega načina hranjenja lahko hitreje lačni ali pa lakote sploh ne občutite, dokler vas ne popade. In takrat rabite hitro dozo cukra, da vam požene hrano v kri. Bomboni idr. hrana to na hitro seveda naredijo, ni pa v tem nič kvalitetnega in hitro tudi izgubite vso energijo. Predlagala bi vam, da se vključite v šolo zdravega hujšanja v zdravstvenem domu v vašem kraju. Tam boste imeli podporo, motivacijo, vzpodbudo, in naučili se boste kaj jesti, kako jesti ob kakšnem času. Verjamem, da bo vaše telo bolj zadovoljno in s časoma bo začela tud teža padat.

Drug predlog je, da si poiščete psihološko svetovanje, kjer boste lahko raziskovali svoja prepričanja v zvezi s hrano, svojim telesom in kako bi to spremenili, da boste bolj srečni, zadovoljni in se boste sprejemali. To je vse dolgoročno, vendar hitrih instant rešitev ni. Je pa pomembno oboje, drugače lahko po hujšanju hitro zapadete v stare vzorce vedenja in boste spet na istem.

Upam, da vam bodo omenjeni predlogi kaj pomagali.

Želim vam vse dobro,

lep pozdrav,

Tatjana

Pozdravljene!

Kot veliko število punc je moja izključena težava kako se motivirati, da shujšam…
lotevala sem se raznih diet pravilnega prehranjevanja, vključila v fitnes in podobno…Pa nekako mi čez čas upade volja in motivacija.
Ne pride večer kako sanjam o svoji prejšni postavi pri 170 cm( 62kg) in ne pride jutro , ko si rečem , da pa danes resno začnem in mi roko na srce pri mojih 81kg nikakor ne uspeva…
Gibljem se tudi v taki družbi, kjer vsi lahko jedo kar želijo in so takšne ” sorte” , da kilce ostanejo iste kot so bile..
Res sem nesrečna in nezadovoljna. mlada dekleta naj bi se dobro počutila v svoji koži in se počutile lepe, jaz pa se že od davno več ne počutim tako.
Prosim za nasvet, motivacijo karkoli, …

Hvala za odovor.

Pozdravljena, napisala si, da si že marsikaj poskusila in se nazadnje vrnila na kg, ki so višji od želene teže. Ja, hrana je vedno prisotna, zadovolji nas lahko hitro in učinkovito, posledice pa so velikokrat te, ki jih sama navajaš.
Vendar je velikokrat problem, če iščemo zadovoljstvo v stvareh izven sebe – kg, hrani,ali drugih stvareh. Včasih pa potem, ko to dosežeš še vedno ni nujno, da si srečna.
Mogoče bi poskusila še s kakšnim svetovanjem ali pa psihološko podporo. Ne v smislu kaj jesti ampak bolj, da raziskuješ kaj ti hrana daje, da se ji ne moreš upreti. Da bi raziskovala katere potrebe zadovoljiš s hrano, kaj je v ozadju in kako bi jih lahko drugače. Si kdaj brala knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ? Ta mi trenutno pade na pamet, zagotovo pa bi v knjižnici dobila še kakšno.
Poleg knjig ti priporočam, da si poišči podporo zase. Če se boš odločila za to možnost se lahko obrneš tudi name pri iskanju kam iti.
Praviš, da si zdravo prehranjevanje že probala. Kg zgubiti ni tako težko, večji problem je kako jih obdržati. Raziskovanje sebe in iskanje odgovorov v sebi je lahko ena od možnosti, da zveš kaj je tisto kar te žene v hrano in kaj z njo nadomeščaš. V zdravstvenih domovih imajo program zdravega hujšanja, vendar tudi, če se lotiš tega bi jaz priporočila kombinacijo skupaj s psihološko podporo ali svetovanjem pri komu, ki se s tem ukvarja.

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Če si nečesa res želiš, boš to naredil. Očitno si tega ne želiš zares. Life goes on.