Dr. Marija Anderluh, pozdravljeni!

Tudi jaz imam težave s prekomerno telesno težo. Visoka sem 165 cm in tehtam 80 kg, stara pa sem 33 let.

Do 24 leta starosti sem imela normalno postavo (od 58 do 62 kg), vendar sem se že takrat počutila predebelo, saj so mi doma vedno govorili, da sem debela. Primerjali so me z bratom in sestro, ki sta bila (in sta še vedno) suha. Tudi oče je vedno dajal mami, ki je okrogle postave, kake opazke na račun njene debelosti, in zdi se mi, da je mama nehote take opazke dajala meni, ker se ni hotela počutiti edina debela v družini. Zdaj, ko imam 20 kg več kot takrat, vem, da takrat nisem bila tako hudo debela, da bi bili njihovi komentarji upravičeni. Kajne?

Pri 24 letih sem zanosila in se zredila za 20 kg, s porodom pa sem jih zgubila samo 5, ostalih 15 pa jih je ostalo na meni in nikakor jih nisem mogla spraviti dol. Moj tedanji partner me je večkrat žalil z besedami: “Glej se, kakšna si!” in se tudi čustveno ohladil do mene. Nazadnje sva šla narazen. Sicer ne samo zaradi mojih odvečnih kilogramov, ampak so bile tudi druge težave v najinem odnosu (najpomembnejši: zavračal je seks z mano).

Pri 27-ih letih sem ostala sama z 2-letno hčerko. Po enem letu osamljenosti sem si želela kljub slabi izkušnji najti novega partnerja in si urediti družinsko življenje. Vendar v meni je ostal občutek, da nisem privlačna in da me zato noben moški ne pogleda. Razjedale so me misli, da je moj bivši odklanjal seks z mano, ker ga nisem več privlačila zaradi debelosti.
In te misli so mi bila močna motivacija, da sem se resno lotila hujšanja. Začela sem hoditi na aerobiko in pazila sem pri hrani – nisem kombinirala beljakovin in ogljikovih hidratov. Hčerko sem med aerobiko puščala v varstvu pri mojih starših ali pa sem jo vzela s sabo, saj je imela že 3 leta in je bila zelo pridna in nemoteča v skupini. V nekaj mesecih mi je uspelo shujšati na 65 kg in postala sem zelo samozavestna.
Kmalu sem spoznala novega partnerja in pri 29-ih letih spet zanosila. Zgodba se je ponovila: spet sem se preveč zredila in po porodu imela 75 kg. Partnerja moja debelost ni motila, saj je imel tudi sam 100 kg na višino 180 cm. Nobene vzpodbude, nobene motivacije nisem imela, da bi se potrudila shujšati. Če sem rekla, da moram shujšati, mi je partner rekel, da ni potrebno in da sem njemu všeč taka kot sem.

Po treh letih sva šla narazen, pa ne zaradi enakih vzrokov kot pri prvem. Tega drugega sem vedno seksualno privlačila. Vzrok je bil v njegovem nasilnem obnašanju do mene in posesivnosti, pa tudi finančne težave sva imela (oba brezposelna). Doživljala sem hude strese in se zato tolažila s hrano (predvsem sladkarije), tako da sem se še dodatno zredila.

Zdaj živim sama z dvema otrokoma, mirno in zadovoljno, imam službo in sem zdrava. Nezadovoljna sem edino zaradi mojih 80 kg, ki jih nikakor ne morem spraviti dol. Motivacije, kakršno sem imela prvič, nimam, saj si ne želim več nobenega resnega partnerja, pa tudi nimam občutka, da me zaradi debelosti nihče ne pogleda. Debelost moti samo mene, ker se počutim tako okorna, pa tudi zdravje ogroža. Na aerobiko ne morem hoditi, ker ne morem puščat otrok vsako popoldne v varstvu pri starših – že tako sta 3 dni v tednu pri njih, ker imam tako službo, zato ju ne morem puščat še 2 dodatna dneva v tednu zaradi aerobike, pa tudi s sabo jih ne morem vzeti, ker je ta mlajši sin preveč živahen in ne bi dal miru v skupini.
Vsak dan hodim 20 minut peš (10 min. do službe in 10 min. domov), vendar to ni dovolj. Kaj več časa pa ne najdem, saj delam 50 ur na teden, da lahko preživljam družino, doma pa me čakajo še vsa gospodinjska opravila.

Prehrana: zadnje čase zjutraj popijem sok iz pomaranče (namesto kave), med službenim odmorom grem ven na belo kavo, če delam do večera, grem okrog 13h na jogurt in polnozrnato žemljico, ko pa pridem zvečer domov, nekontrolirano jem, kar najdem v hladilniku ali omari. Že večkrat sem si rekla, da po 18. uri ne bom več jedla, a mi ne uspe – lakota me vselej premaga. Izogibam se sladkarijam, vendar tudi to ni dovolj. Ne vem več, kako najti tisto močno voljo in kako si zastaviti shujševalno kuro, ki me ne bo obremenjevala.

Opravičujem se, ker sem se tako na dolgo razpisala. Hotela sem se vam čimbolj natančno opisati, ker menim, da mi edino tako, da me poznate, lahko pravilno svetujete.
Prosim vas za odgovor, kako naj najdem učinkovit način hujšanja.

Lep pozdrav!

Lepo pozdravljena,
hvala za vase pisemce. Najprej bi vam rada čestitala za vso vašo skrb in energijo v skrbi za vašo družinico. Pravite sicer, da nimate motivacije za hujšanje, vendar hkrati razbiram, da vam zaradi debelosti ni vseeno. Omenjate spremenjeno počutje zaradi prekomerne teže, težave z nespretnostjo in skrb za zdravje, ki se mi vsi zdijo pomembni in najbrž zelo resnični vidiki vašega življenja. Krasno je tudi, da poskušate izkoristiti tako vsakdanje stvari za zvečanje telesne aktivnosti, kot je pot na delo. To ne vzame veliko dodatnega časa in hkrati pomembno poveča našo dbevno telesno aktivnost. Take stvari so lahko tudi uporaba stopnic namesto dvigala in druge drobne spremembe, ki jih lahko neopazno dodamo na svoj urnik.
Kar je najpomembnejše pa je, da imate izkušnjo, da se težo da približati bolj zdravim vrednostim. Ker vam je to v preteklosti že uspelo.

Očitno ste med tistimi, ki so po naravi, oz. konstituciji bolj nagnjeni k višji telesni teži (tudi vaši družinski člani so močnejši), zato so tudi nosečnosti sprožili debelost. To pomeni, da je vaša zdrava teža sama po sebi najbrž nekoliko višja od povprečja. Nič hudega, le to je potrebno vedeti, ko si zadajate cilj vaše zdrave teže. Pretirano hujšanje lahko sproži več škodljivih posledic, zato pazite, da bo vaš cilj zmeren, mogoče imeti 10 kg manj kot jih imate sedaj. Ob tem bo počutje boljše, pa tudi zdravje dolgoročno manj ogroženo.

Kako to doseči? Ostati vsaj zmerno telesno aktivna – kar je z dvema otrokoma najbrž tako ali tako nuja, ter odločno spremeniti svoj način hranjenja. Poskusite uvesti redne obroke, normalnih velikosti. Predvsem je pomembno, da vsak obrok vsebuje ogljikove hidrate. Ti dajejo sitost in dolgoročno skoraj čudežno zmanjšujejo nepremagljivo željo po hranjenju, ki se pri vas pojavlja ob večerih. Če želi, mi lahko sporoči naslov sem ali po pošti na naslov
dr. M. Anderluh
Pishiatrična klinika Ljubljana
Studenec 48, 1260 Ljubljana
in vam bom poslala zelo preprost opis normalnih velikosti obrokov za zdravega odraslega človeka. To vam bo morda v pomoč, ker človek po eksperimentiranju s hrano pogosto pozabi, kaj je normalen obrok.

Tako, samo korajžo. Mislim, da boste presenečena, koliko lahko človek poje, ne da bi se zredil, če je preudarno v normalnih obrokih čez cel dan.
Sicer pa, krasno, da nimate motivacije za ‘hujšanje’ oz. stradanje kot tako, to tako ali tako ne pripelje v zdravje,

pozdrave,
Marija Brecelj Anderluh

Pozdravljena!
Tudi sama sem imela identičen problem tvojemu.Danes sem stara 38 let in sem vse diete dala na stran, saj sem se po njih vedno znova zredila.
Moj razlog za hujšanje pa je bil moj sin, saj sem želela, da ima “lepo” in urejeno mamico. Še imam preveč kilogramov, toda še vedno pazim pri hrani.
Nikoli se ne tehtam, ampak zelo sem vesela, ko zmanjšam kakšno konfekcijsko številko oblačil. Danes nosim štev.40, moj cilj pa je štev.38.
Za dodatno stimulacijo pa rada prebiram tudi revijo Rina-za ženske, ki se bojujejo z odvečnimi kilogrami.
Lp.mama.