rada bi pomagala
Rada bi pomagala punci, ki je izgubila moža. Pred kratkim.
Rada bi vedela, koliko ste ve, ko ste izgubile bližnjega, govorile o njem takoj po njegovi smrti. Ste le čakale, da boste vsakemu lahko povedale kaj o njegovi bolezni, kako je bilo zadnje dni, kako je bilo, ko se je poslovil? Čisto vse, vse podrobnosti. Je to v redu? Ker ta punca to počne, pa ne vem, če je to v redu.
Ker je že bila psihično bolna, me skrbi zanjo. Zdaj ima na sebi res ogromno breme, skrb za družino, za vse je sama. Ali imam glede na njeno pogovarjanje o pokojnem možu razlog za skrb, ali je to dobro, da tako da vse iz sebe? Ne vem, meni se zdi malo nenavadno. Pa vendar je morda to dobro za njeno dušo.
Kaj menite ve, ki ste to, najhujše na tem svetu, ko izgubiš nekoga, ki ga globoko ljubiš, doživele? Ali ste tudi ve čutile potrebo, da neprestano z nekom, četudi z bežnim znancem, govorite o smrti vam tako ljubljene osebe?
To je čisto ok in zaželjeno. Hvala bogu, da ima nekoga, ki jo posluša. Čimvečkrat povedati. Jaz bi se lahko cele dneve pogovarjala o svoji bolečini. In vedno mi pomaga, potem se lahko tudi vsaj malce nasmejim.
Nič se bati, vsak na svoj način in vse je prav. Le, če v žalovanju zelo ogrožamo svoje življenje ( ne jemo, spimo, samomorilne misli) je razlog za skrb in seveda pomoč.
Hvala, da ste dobra prijateljica. To veliko pomeni tej ženski, verjemite.
Tudi sama imam za seboj to izkušnjo in vsak dan se soočam s to mojo žalostjo. Pred več kot petimi meseci sem tudi sama izgubila moža in to čisto nepričakovano.
Lepo je, da si ob svoji prjateljici. Z njo ni nič narobe, vse to je del žalovanja in verjameš mi lahko, da je to res trdo delo, saj prevzame človeka tako psihično kot fizično. Ti jo kar poslušaj, včasih pomaga že to, da lahko svojo bolečino izlijemo in povemo in da nas nekdo zraven samo posluša. Ja, tudi sama bi lahko govorila ure in ure o svojem možu in verjami, da čutimo potem neko olajšanje. Poleg govorenja je skoraj vedno tudi jok, ki nam na nek način tisti trenutek odvzame tisto najhujšo bolečino, pa čeprav samo za trenutek.
Lep pozdrav, Nataša
Prijateljici morate pustiti, da se izpove, da pove kaj čuti v sebi, ker je pogovor najboljše zdravilo. Najlepše je, ko se pogovarjaš z nekom o osebi, ki ti je bila tako ljubljena in da te on posluša in na njem ne opaziš sramu ali strahu pred to temo. Potrudite se in tudi v govorite o njemu, če ste ga poznali. Jaz sem izgubila brata in vem kako je, ko te noben ne posluša, ko vsak le čaka, da prenehaš s to temo. Potrudite se…