Dragi tisti, ki to berete. Naj vam razložim svojo situacijo.

Stara sem 26 let. Objektivno gledano lahko rečem, da sem
srečno poročena 2 leti – mož je krasen, imava se čudovito!
Redno sem končala faks, takoj
po diplomi sem se zaposlila in poročila. S partnerjem sva
kupila stanovanje in sva na svojem. Oba imava povprečni
službi – skupaj zasluživa cca 2.500 evrov ali več. VSE LEPO
IN PRAV, ampak:

Problem: imam tako zelo slabo mnenje o sebi, da me to
vedno bolj ovira v življenju. Imam goro kompleksov, če bi
se lahko tako izrazila in sposobna sem iz muhe narediti
tako velikega slona, da je neverjetno. Ves čas sem potem
okupirana v mislih z negativnimi vzorci in mislimi o sebi.

Že pred diplomo sem na nekem položajo v službi nadomeščala
porodniško. Bili so zadovoljni z mano, tako da sem na položaju
ostala – kljub temu, da za svoje delovno mesto nimam ustrezne izobrazbe-
(imam 7.
stopnjo, a ne prave smeri).

Sicer mislim, da svojo službo navzven opravljam uspešno, (ocenjena
sem bila s 5) a vseeno sem danes prišla domov z mislijo, da
najbolje da neham z njo, da sem nesposobna itd. Tako imam v podzavesti ves čas to,
da nisem ustrezen kader, da nisem dovolj, da so drugi bolj sposobni…
in na koncu dneva imam glavobol in sem vsa apatična…

Imam tudi kar nekaj kompleksov in najhuje je to, da zadnje čase nisem sposobna
na primer risanja- imam občutek, da ne zmorem, da mi ne gre – da sem nesposobna.
Že misel na to, da moram nekaj skicirati me spravi iz tira. Ko se dela lotim dejansko
res ni takšno, kot bi moglo biti. Če pa mi primer v službi nekdo reče, Špela, v xy programu
prosim naredi xx zadevo se v trenutku počutim ogroženo, oblije me vročica itd.

Drugi kompleks- angleščina. Sicer razumem, ampak izgovorjava mi dela težave. Problem imam s
izgovarjanjem sičnikov v slovenščini – kar je moj VELIK KOMPLEKS, ampak v angleščini tega res ne moram nadzorjevat. V slovenščini se namreč besedam lahko izognem, jih zamenjam z drugimi – v angleščini pa mi to ne gre. Ko je pred mano kakšen sestanek v tujem jeziku me pred njim teden dni boli glava in sem spet vsa čudna, apatična…na sestanku sem seveda tiho kot miš, počutim pa se nelagodo, utesnjeno… najraje bi se pogreznila v zemljo. Ta občutek poznam še iz gimnazije ..
Kadam imam pa govor v slovenščini mi spet misli delajo 100 na uro. Iščem besedem sopomenke, ki jih lahko uporabim, da ne bi vsebovale ćrke ž, š… skratka je vsebina mojega
govora pogosto prilagojena temu. Včsih zaradi tega izgubim rdečo nit… H logopedinji sem
lani hodila a ker ni bilo napredka oziroma mi niti upanja ni dala, da bo, sem to opustila.
Ampak dejansko se sprašujem, zakaj imam ravno jaz govorno napako – vsebinsko sem
odličen govornik, imam res dober besedni zaklad itd, ampak mi govorna napaka onemogoči,
da bi bila samozavestna oziroma bi dejansko lahko povedala to, kar bi rada. Misel na
govorno napako, že samo tisti občutek, da izgovorim besedi in da vem, da ni sičnik tak,
kot bi moral biti – me spet obda z negativnimi občutki, tesnobo, sram me je in nemočna sem.

Potem je še pot v neznano…zgodi sem, da moram nenapovedano službeno iz Mb v npr KR. V trenutku dobim spet občutek nemoči, panike…prebava mi ponori..saj imam občutek, da se bom ugubila do tja, da ne znam poti…itd. Pa poti dejansko ne znam, saj imam slabo orientacijo – ampak vseeno, tudi če jo vsaj približno poznam me skrbi,,.,in sem živčna dokler ne pridem do cilja.

Skratka, ne vem kaj naj naredim, da se teh občutkov znebim, Niti ne vem ali so realni ali niso.
vsekakor pa sem si na primer naredila seznam, kako se kompleksov stvarno rešiti oz. jih premagati:
– npr: ko greva z možem kam v neznano vozim jaz itd
Na papirju mi uspe, ampak očitno se tako zelo bojim neuspeha, da se zadev me lotim. mogoče vztrajam dan ali dva, ampak potem pa se raje kompleksom izognjem in ne delam na tem, da bi jih premagala. Ko si splaniram, da bom na primer vadila angleščino ratam zaspana, brez energije, lahko da me boli še glava … skratka, kot da bi se telo upiralo temu, da bi naredila korak naprej!

In ko se že počutim kot “za en drek” grem v hladilnik in pojem tono čokolade – kar da piko na i moji postavi – sem se zredila 10 kg – kar pa je še najmanjši problem v tej zgodbi.

Špela

Lahko bi nadaljevala, ampak močno upam, da sem nekako opisala situacijo

Draga ŠPELAA!

Lepo, nazorno ste opisali svoj problem, ki vas vedno bolj ovira v življenju. In odgovoriti na vaše vprašanje je kar zahtevna naloga, saj gre za zapletene notranje procese, ki narekujejo, kako se doživljate in odzivate v življenjskih situacijah.

Vaše življenje verjetno marsikdo dojema kot pravo zgodbo o uspehu, toliko ste že dosegli pri svojih 29 letih, pa še simpatično delujete. Imate večino stvari, ki si jih povprečna ženska želi. In marsikatera bi gotovo z največjim veseljem bila v vaši koži. Ampak to vam nič ne pomaga, kajne… Ste pravi dokaz za to, da samopodoba ni odvisna od zunanjih dejavnikov. Izvor težav je znotraj vas. In mogoče bo edini način, da spremenite dojemanje in odnos do sebe, to da poiščete v sebi ta izvor. Korenine lahko izhajajo daleč nazaj v vaše najzgodnejše otroštvo. Tradicionalna vzgoja mnogih staršev, kjer naj otrok uboga na besedo in bo čim manj moteč, je gotovo prinesla občutke nevrednosti. Kako je bilo z vami v otroštvu? Ali so vaši starši negovali čustva svoje hčerke, da se je počutila sprejeto in ljubljeno? Tudi, če odgovor ni pritrdilen, ni nič izgubljenega. Kar je bilo kdaj zatrto, čaka da ponovno vzcveti. Z odraslostjo postanemo sami odgovorni za svoje občutke… in izraz tega je tudi vaša želja ter odločitev, da se znebite slabih občutkov, se spopadete s sovražnimi silami znotraj vas, ki vas onesposobljajo. A kako uničiti te sile, kako se znebiti negativnih vzorcev? Sama trenutno berem knjigo, ki se mi zdi kot nalašč za razčiščevanje takšnih zadev, in sicer je to knjiga avtorice Alenke Rebula z naslovom “Blagor ženskam”. Knjiga ne ponudi kakega lahkega recepta za uspeh, je pa lahko zelo dobro izhodišče za delo na sebi, za raziskovanje svojega notranjega sveta. Ko identificiraš sovražnika, ga lahko šele onesposobiš. V knjigi sicer najdeš tudi zelo konkretne napotke oz. ideje za boljši stik s seboj ter za nadomestitev primanjkljajev. Glede na vašo zgodbo, se mi zdi zanimivo avtoričino razmišljanje o animusu, ki je meč in ščit za žensko. Gre za moški element, katerega mora ženska v sebi prebuditi, da jo varuje in ji pomaga uveljaviti se. Ženskost daje modrost, animus pa znanje, spretnost in zagon. Naklonjen animus ji govori, da je dragocena, vredna najboljšega in jo vzpodbuja. Škodljiv animus pa jo šibi, da se ne zna upirati in braniti, jo dela preobčutljivo, sramežljivo, zavrto…

Sicer pa, če se posvetim še povsem konkreno vašim težavam… Mislim, da se zaradi teh sičnikov ne rabite toliko obremenjevati. Poskusite sprejeti to svojo značilnost. Razne govorne posebnosti so lahko čisto simpatične in celo privlačne. Imamo profesorje, dekane, župnike, komentatorje torej ljudi, ki opravljajo poklice, kjer ima govor veliko vlogo, pa so kljub različnim govornim posebnostim zelo dobri v svojem poklicu.

Kar se tiče poti v neznano, tudi sama poznam občutke, ki jih opisujete. Rešitev vidim v tem, da imate vedno s sabo zemljevid, ali si celo nabavite in se navadite na GPS, ter da greste na pot pravočasno in da imate moža dosegljivega na telefonu za vsak slučaj.

Glede risanja pa velja pregovor, da vaja dela mojstra. Rišite za sebe, ko niste izpostavljeni in pod pritiskom. Morda pri kakšnih revijah za otroke potrebujejo risarje in bi lahko mogoče tudi tako vadili…

Ja zanimivo vprašanje je to, ki si ga postavljate o realnosti vaših občutkov. Lahko bi rekla, da niso realni, saj realnost ni ena sama, saj si vsak ustvari svojo realnost, svojo sliko o svetu. Po drugi strani pa… za vas so realni, ker so vaši.

Čokolade pa lahko tudi nimate v hladilniku. Zakaj bi se postavljali v skušnjavo v trenutkih šibkosti.

No koncu se vam le še opravičim, ker nismo uspeli prej odgovoriti na vaše pismo. In čeprav vem, da so spremembe težke, verjamem v vašo moč, da se znebite kompleksov in se zasujete z ljubeznijo do same sebe.

Veliko sreče,

Jana Metelko, dipl.soc.del.

Ko berem tole, se strinjam s svojo predhodnico, da bi marsikdo bil srečen, če bi dosegel v življenju toliko kot ti, ŠPELAA. Naj se ti malo predstavim. Letos bom stara 36 let, imam dva otroka, od tega enega s posebnimi potrebami. Trenutno sem brez službe, čeprav imam uradno delovne dobe nekaj več kot 3 leta, neuradno pa delam odkar sem končala faks (se pravi preko avtorske pogodbe, na črno, priložnostno) imam univerzitetno izobrazbo. Pred kratkim sem končala s službo, ki me je izčrpavala in sem jo opravljala na črno za 3,5 evra na uro. Hotela sem pogodbo in nekoliko višjo plačo. Pa so raje vzeli cenejšega. No, tudi na to gledam pozitivno. Zdaj so moje dlani spet gladke, ni ureznin in suhe kože. Trenutno spet iščem priložnost in našla jo bom, to vem. Kakorkoli obrnem, ko razmišljam o svojem življenju, imam tudi jaz tiste slabe trenutke, pa vseeno mi nekako uspe priplavat na površje. Sem zadovoljna, vesela sem, da nimam takih težav kot ti. In srčno upam, da jih boš čim prej odpravila.