Po številnih težavah so ostale posledice, ki jih čutim vsak dan ali pa vsaj na kvarte popestrijo moje življenje. Pa si tega v rensici ne želim. Rada bi mir. Rada bi da se stanje enkrat za vseelej umiri, da mi neha biti v glavi, da bi bila danes in tukaj, da bi razmišljala samo o tem kaj imam za postoriti, za narediti, to in ono, skrbi vsakega normalnega človeka. Kako bi rada bila jaz. Močna, odločna, vztrajna, takšna da bi kar poletela in skrbela samo za to kako bo meni lepo in kako bom naredila kaj za svoje boljše jutri. Kako si želim, da bi mi v glavi nehalo nabijati, da bi me preteklost nehala spremljati in bi namesto teh težav se ukvarjala s tem kako bom kaj dosegla in naredila. Kako si pogrešam sebe, takšno kot sem bila. Neustrašno, trdno z vsemi nogami na tleh, vedno z rešitvijo v roki. Kako si želim en dan preživeti brez strahu, brez kepe v želodcu, brez nenehnega pričakovanja slabega.

Pozdravljeni!

V tem trenutku ste vi to kar ste. In taka potrebujete vso svojo ljubezen, vso svojo skrb, razumevanje. Še vedno ste močna, odločna, vztrajna, samo trenutno so prišle na površje še določene druge “primesi”, ostanki preteklosti. To kar vam nabija v glavi, je potrebno dati ven, to ujeto energijo je potrebo sprostiti in spustiti. To, da smo neustrašni, je po mojem mnenju možno samo v določenih trenutkih in obdobjih življenja. Drugače pa nas strah spremlja. In če smo bili dolgo obdobje neustrašni, se kaj rado dogodi, da smo potem kar eno obdobje prestrašeni. Ampak na koncu se vse uredi, uravnovesi. Željo po živeti brez strahu, bi jaz spremenila v živeti pomirjeno s strahom. Nekako na ta način bi začela notranjo komunikacijo s strahom: “Vidim te strah, čutim te, kar zelo si se razrasel v mojem življenju in to mi ni najbolj všeč ampak, če si pri meni je že en razlog in namen, četudi ga trenutno ne vidim. Sprejemam te. Pa vendar bom želela, da greš vsaj za trenutek strah in potem prideš nazaj.” V tem smislu, da se začnete pogovarjati z njim in da ga date v obliko, da mu daste podobo, lahko je duh Strahec, simpatično bitje. Nenehno pričakovanje slabega je naučen vzorec delovanja, ki ga lahko počasi in z vztrajnostjo odpravite. V vašem primeru ima po vsej verjetnosti opraviti s tem, da eno obdobje sploh niste čutili strahu, zdaj pa vas je kar preplavil. Če boste strah, izbrala bom besedo skanalizirali, iz sebe ven, bodo tudi ta nenehna pričakovanja slabega popustila, po tem bo pa potrebno samo še nekaj vaj v smeri zaznavanja, kolikokrat se vse dobro izteče, koliko varnosti imate v življenju, kljub temu, da imate toliko slabih misli in pričakovanj, se v večini primerov le te ne realizirajo. Torej, nadzor nad svojim življenjem je potrebno vzpostaviti, nadzor nad strahom. Kot sem napisala, strah, ki je v vas in je del preteklosti, je potrebno dati ven. Pri tem lahko uporabite npr. tapkanje ( http://eft.si/ ), pogovor s svetovalcem, terapevtom, plesno terapijo, glasbeno… delo v skupini,… in nato oz. istočasno naučiti se živeti s tem, da je strah del življenja in kako se konstruktivno soočati z njim, tako, da mu ne dovolite, da vas preplavi, vsekakor ga pa zaznate in prepoznate. To se nauči postopom, potrebne so izkušnje, spodbuda, usmerjanje … pri tem pomaga pogovor sam s seboj in zavedanje, kolikokrat nam je že uspelo, in na kakšne načine nam uspeva ter uspešne taktike soočanja s strahom uporabljati in nadgrajevati. Določene korake boste lahko naredili same in določene s pomočjo. Je pa vse rešljivo in tako bodo prišli dnevi, ko ne boste pričakovali nič slabega, napolnjeni boste z radostjo, v glavi ne bo razbijalo, v želodcu ne bo kepe,.. strahec pa vas bo spremljal, saj vas bo znal pravočasno opozoriti na določene možne nevarnosti in boste v njem videli skrbnika, včasih pa ga boste zaradi svoje nadležnosti preprosto odgnali.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka