Pa ne bom. To se najbrž sliši bogokletno, vsaj če berem vse te poste o osamljenosti… ampak osamljenost in samota nista eno in isto. Meni manjka samota.

Moževa prisotnost me duši. Nič mi noče, prijazen je in vse to, ampak tega je preveč. Kako je lahko tega preveč??? Ne vem, ampak je. Duši me, stiska me za vrat. Včasih imam občutek, da me bo kar razneslo, ko sediva na kavču, on pa me začne božat po roki, ki se je “slučajno” dotakne. V meni takrat narašča panika. Rada bi roko izmaknila in zavpila “pusti me!” ali pa “zakaj ne moreš za nekaj časa pozabit, da obstajam!” Pa ne upam. Ne upam mu povedat, da bi rada šla. Da hočem biti sama s seboj. Da me bližina – preveč bližine – duši. Kako naj mu to povem?? Kako, ko pa ne bo razumel. Kako, ko pa je pred tremi leti, ko sem to poskušala, znorel? Mi grozil s samomorom in ne vem čem še? In zdaj naj to poskušam še enkrat? Ne, hvala. Ampak kako potem?? Vem, zakaj to dela. Poskuša me zadržat, poskuša me prepričat, da ostanem. Ali res ne razume, da me s pretirano bližino samo še bolj peha stran???

Ima me, da bi kar šla. Pustila listek, da rabim dopust – mogoče tri dni, mogoče pa dvajset let – kako naj to vem ta trenutek?? Pa naj razume kakor hoče. Čutim, da dolgovezno razlaganje tako ali tako ne bo nič pomagalo. Nima smisla razlagat, da se počutim, kakor pač se, saj ga moji občutki niso zanimali že pred tremi leti (in tudi nikoli prej), zakaj bi ga zdaj? Tudi nima smisla razlagat, da to ni nastalo kar čez noč – da se to v meni kuha že dolgo, najmanj zadnja tri leta, v bistvu pa že precej več – in me počasi razjeda. Da moram pač misliti nase, se ukvarjati sama s sabo in ne z njim. Ne more me večno bolj skrbeti zanj kot zase. To preprosto ni prav. Če ostanem, bom večno pod pritiskom, da se moram obnašat tako, da ne bo ničesar opazil – se pravi skrbela za njegove občutke, zraven pa prepričevala tudi sebe, da to pravzaprav hočem, da je vse v redu, da me ima rad.. itd itd… Ne morem tega. Ne zmorem tega. Nič več. Zbolela bom, če bo šlo tako naprej. Če samo pomislim, da se bo čez nekaj let upokojil in bo cele dneve doma… me popade panika. Nekaj moram naredit.

Me kdo vsaj malo razume?

Jaz sem ena tistih, ki so osamljeni čez praznike.
Kljub temu razumem, o čem govoriš. Vem, kako je, ko te prisotnost nekoga duši.
V bistu je to vsaj tako hudo, kot biti osamljen, če ne še huje…

Zbeži k kaki prijateljici, pokliči ga od tam in povej da je kriza, mož jo je pretepel in si se usedla v avto in si takoj letela tja. Dočakati Novo leto itak ni nekaj, kar je tako vau, da ga vedno vedno moraš deliti z partnerjem. Enkrat z prijatelji, enkrat z njim, enkrat skupaj z otroci, enkrat z širšo družino vsi skupaj. Ni to nek družinski praznik, npr Božič, da bi morali dočakati NL skupaj. Dva dni boš pri njej, glih da zadihaš, ker ste najbrž preveč skupaj. Pa ne mu tega povedati.

Vsake toliko časa mislim da si moraš uzeti časa tudi zase. Kak obvezen šport, obvezen obisk bolani prijateljici, obvezno pazi njihove otroke, ker nimajo nobenega, obvezno skoči zdravniku, zobozdravniku, na pokopališče, izgubiš se v trgovini, na kavi pri prijateljici, v mestu srečaš sestrično, ki jo nisi dolgo in ste se zaklepetale. Ne more ti mož vsako sekundo dihati za vratom. Če pa te moti tudi to, da je z tabo 7 ur na dan, pol pa se vprašaj ali poiščete zakonsko posvetovalnico, ki svetuje, da ima vsak nekaj svojega, tudi svoj mir, hobije, čas. Delala sem z mojim 10 let, vsak dan smo bili skupaj na delu, pa doma cel čas. Pride kakšen trenutek ko si želim/ali tudi on, da se ne čujemo, vidimo, za en trenutek, ker zdej poslušam to kar meni paše in on to kar njemu. Lahko dobiš popi.ditis če si 24/24 z njim. Malo pavze rabiš.

Grožnja s samomorom, je nedopustno čustveno izsiljevanje.

Če potrebuješ dopust od partnerja, si ga vzami!

Srečno!

nočem več

Če imaš človeka rad, pa si on želi oditi, ga spustiš, ker imeti rad pomeni tudi dopuščanje svobode drugemu, da se odloča po lastni volji. Tako se vsaj obnaša zdrav človek. On pa počne ravno nasprotno, ko te izgublja, te v paniki še čvrsteje grabi, se te oklepa in stiska, ne spusti – pdobno je kot pri utapljajočem se neplavalcu, ki lahko še reševalca utopi, če ta ne uporabi utreznega prijema. On je hudo odvisnostno-depresiven človek, zapuščenje je za njega kot smrt, ki ga navda z istimi občutki, kot če mati zapusti nebogljenega otroka brez oskrbe in ljubezeni, prepuščenega samemu sebi, zato je bolestno navezan nate. Iz obupa te ne upošteva in ne spoštuje tvojega zasebnega prostora, možnosti umika, samote – za njega je ideal simbioza, da ti zleze v “maternico” (torej ti je določil nezavedno vlogo matere v partnerstvu, da skrbiš za njega, ga oskrbuješ, hraniš), zato je izredno maipulativen, ko ne doseže svojega in vidi, da se oddaljuješ, mu preostane pač še samo grožnja samomorom (čustveno izsiljevanje). Grožnja s samomorom je njegovo poslednje orožje – izigravanje z občutki krivde in odgovornosti, da te drži v svoji tesni soodvisniški mreži. Njegova reakcije so čista regresija s spustom na raven majhnega otroka, ki je brez mamice.

Obvezno mu moraš predlagati, da si ti želiš za vajino skupno dobro, da gre na zdravljanje, na psihoterapijo, ker v njegovi družino je moralo biti nekaj hudo narobe. Poskusi z lepimi in izbranimi stavki, da ne bo imel občutka, da ga zapuščaš, ampak mu daj vedeti, da mu boš stala ob strani, ga podpirala in tudi po potrebi šla z njim k terapevtu. Povej mu tudi, da je distanca in bližina nujna za zdravo oz. “normalno” funkcioniranje, da se naj se poskuša odpirati nazven in razširi socialni krog, najde svoje hobije in podobno. Če ne bo sprejel tvojega predloga kljub večkratnim nagovarjanjem, imaš ti proste roke, da greš, da odideš stran, ker drugače bo tebe počasi izpijal kot vampir, ki se hrani s tvojo “življenjsko energijo”, da lahko vzdržuje sebe – natančneje, svojo “psihopatologijo”, ker noče sprememb na tvojo škodo, mu ne boš dolžna ničesar.

Hvala vsem! Ne morem vam povedat, kako sem vam vsem hvaležna za napisano… pričakovala sem obtožbe kkašna da sem, nehvaležna, vsega presita itd. posebej matjažko je dobro zadel… moj mož res nima hobijev, z ničimer se ne ukvarja, vsaj ne dolgo.. če ga že kaj zanima in rečem, zakaj pa se s tem malo bolj ne ukvarjaš, reče: saj ne znam, saj nisem sposoben, ne da se mi…
zaavedam se, da je grožnja s samomorom čustveno izsiljevanje, to sem mu takrat tudi povedala in kasneje mu je bilo žal.. celo obljubljal je, da bo poiskal pomoč, pa ni prišel dlje od enega splošnega pregleda pri svojem zdravniku… nisem prepričana, da se mi še da predlagat, naj si poišče pomoč, ker prvič jaz nimam energije za to (zakaj, ko pa bi b bila rada sama), drugič pa on itak ne bo hotel in bo rekel, če hočem s tem predlogom povedat da je nor?
jaz sem svojih čustvenih nihanj že prekleto sita.. padam iz stanja, ko se mi skoraj zmeša od bližine, v stanje,ko mi je čisto vseeno in si skoraj dopovem, da mi je super… to mi verjetno dela podzavest, zato da lahko zdržim… in ko sem v tem stanju, ko mi je kao super, obvezno seveda pride do seksa, ki se mu sicer izogibam…pa ne zato, ker bi se mi mož kakorkoli gnusil, ampak zato, ker seks pomeni bližino, pomeni privezovanje…pomeni, da s tem nekaj obljubljam!!! namreč to, da bom ostala, vsaj jaz to tako občutim.. ker če seksa ni, je užajenost in dolg nos, pomenljiva tišina, češ, kaj se ti spet kuha v glavi… ker on po mojem točno ve, da se mi nekaj kuha, najbrž pa ne bom doživela, da bi me o tem kaj vprašal, da bi ga kaj skrbelo… na seks pa pristanem zato,ker nimam moči, da bi stvar gnala naprej do točke, ko bi recimo pop**dil in vprašal kaj hudiča… s seksom spet vse postane “krasno”, spet ima nekaj časa občutek, da sem njegova… potem se vse spet odvrti od začetka. Spet občutek, da me duši, izogibanje dotikom, pogovoru, stikom nasploh… bojim se, da bom zbolela, če bo šlo tako naprej, že zdaj imam težave s prebavo, glivicami, bogve kaj se bo še pojavilo..raje ne razmišljam o tem…

in seveda, zelo je res, da je bilo z njegovo družino nekaj hudo narobe… ne sicer že na prvi pogled narobe, ampak po tolikih letih mi je postalo jasno. njegova mama je bila taka manipulativna, oblastna oseba, ne verjamem da je kdaj komurkoli v življenju pokazala, da ga ima rada.. ne možu ne sinu, se bojim… sumim da zato, ker tudi z njo v mladosti niso ravnali ljubeče… Vsega tega, ko sva se poročila, nisem videla oziroma nisem mogla videti, ker sem bila premlada in prenaivna… čeprav smo živeli skupaj v hiši. In ker mož že kot otrok ni dobil dovolj ljubezni od mame, se zdaj oklepa mene. Dokler je vse klapalo, tega ni bilo čutiti, celo obratno, sploh se me ni oklepal: ko je on rabil samoto, si jo je preprosto vzel. Ko sem ga najbojlj rabila, ga ni bilo. Rekreacija, pivo s prijatelji,šport… Zdaj mi je vseeno, kam gre in za koliko časa gre… ne rabim ga!!! ne rabim tega, da je nekdo odvisen od mene!!! otroci niso več, zakaj bi bil on??? On pa se me je zdaj, ko so troci takorekoč že odšli od doma (ne še čisto), zaslutil, da se tudi meni mogoče odpira drugačno življenje in drugačne želje…in je zgleda sklenil narediti vse, da to prepreči. pa bo samo še prej dosegel, da bom šla, če me ne bo pustil malona miru… k sreči ima vsaj službo tako, da včasih dela cel dan, tudi danes, da lahko tole sploh napišem….
Kako naj zberem energijo za odhod???

To je edina rešitev? Odhod? Da ne napišem beg, pred čim? Pred bližino?
Kakšno bližino, fizično?, se mi zdi, ker čustvene nista zgradila, vsaj ne take, ki bi vaju osrečevala.
Dokler so bili otroci in delo z njimi + kup materialnih problemov, sta se zaposlila s tem, sedaj, ko bi lahko uživala v “sadovih vajinega dela” bi pa raje vse podrla in šla, raje kot, da bi skupaj poiskala pomoč nekoga, ki bi vama odprl (še) kak drug pogled na vajino zvezo.

Tudi če odideš, kaj boš potem?
Ostala sama za vedno? Dvomim. In, če nekoč nekoga srečaš bo treba z njim zgraditi podobno, z veliko truda (sicer truda malo drugačne vrste vasj na začetku zveze ;), ker samo od sebe ne bo šlo. No, bo na začetku potem se ti bo zgodba ponovila in potem spet odhod/beg?

Glede na to, da je njemu očitno nekaj do tebe (čeprav na malo popačen način, katerega se niti ne zaveda) bi bilo (po moje) smiselno, da skupaj poiščeta pomoč. To, da samo njega pošiljaš nekam nima smisla, ker dobi res tak občutek, kot da je totalni bebec in ti njegov “žandar” (kot je to bila nekoč njegova mama ;).
Misliš, da bi tebi neka terapija pri strokovnjaku škodila?
Zakaj ga ne bi raje malo drugače pripravila do tega, da bi nekaj naredil zase/vaju, nap. , da bi ga prosila naj ti pomaga, da rabiš pomoč, da ne zmoreš sama? Prijavi vaju na terapijo in ga na tak način vzpodbudi, da bo šel zraven. Smisel terapije bo isti, bo pa njegova motivacija neprimerno večja, če bo prošen, da ti pomaga 😉 Moški radi priskočimo na pomoč kakšni “nemočni ženski” 😉 veliko raje kot pa, da nam kdo ukazuje 😉

Sploh pa v zakonu nista partnerja nikoli popolnoma enako “močna” in enčas eden “vleče” bolj kot drugi, drugič drugi….
Verjamem, da si ti od vsega tega že pošteno naveličana/utrujena samo predno dokončno odideš, zapreš vrata za sabo, se ti ne zdi vredno še kaj poizkusit iztisnit iz tega? Je res vse tako zanič?

Če si se dokončno naveličala igrat njegovo mamo dalje (ker drugače te tak moški ne bi izbral, oz imel ob sebi) daj mu vsaj še eno drugačno priložnost. Ali si niti to ne zaslužita? 😉

In enako se na drugi strani sprašuje on, ki praviš, da po tvoje točno ve, da se ti nekaj kuha. Enako se sprašuje, ali mu imaš kaj za povedat in ali bo spet doživel kak “napad” s tvoje strani.
Po moje prvič nisi nastopila najbolj zrelo, ko si ga napadla z besedami, naj te “pusti na miru”. To se da povedat drugače, tako, da se človek ne počuti tako nič vrednega ob nekom in tako da ne pomisli na samomor, ampak pomisli na tvoje občutke, da te morda lahko razume. Če mu seveda daš to možnost.

Avtorica, kaj pa družinski in zakonski terapevt? (Možnost odgovarjanja tudi v okviru MON-a).
Pa ne zato, da bi ostala skupaj, sploh ne.
Da vidiš, zakaj se ti to dogaja oz. kako se rešiti iz te situacije.
Ker je čutiti, da ti je neznosno ob možu, da te duši, mori, se ti upira do konca… hkrati pa se neznansko bojiš odhoda, kaj bo potem, kako boš sama. Da bi si dala priložnost, da nekomu to poveš, da ti morda razjasni, kako to, od kod, kako naprej… kako zbrati pogum, da boš poslušala sebe…
Otroci poberejo ogromno. Ko odidejo, partnerja dostikrat ugotovita, da sta si tujca. Kar ve tudi tvoj mož, od tod čustveno izsiljevanje s samomorom… njegov obup je ta tudi tvoj, ker ne veš, kaj bi zdaj. Daj si to možnost, da ti nekdo pomaga.

Mogoče bom pa res poskusila s terapevtom. Da se vsaj prepričam, da ne razmišljam narobe. Čeprav… ko bom vedela razloge za moževo obnašanje, mi bo lažje? Se bom lažje odločila? Mogoče…
Saj ne da bi se mu upiral ali gnusil… ampak kaj ko v njegovih dotikih vidim samo še nekakšno željo po privezovanju… zato kar otrpnem, ko me boža po roki ko mi ni niti najmanj do tega…
Marko, ti si pa narobe razumel. Nisem napisala, da sem mu rekla “pusti me na miru”. To sem si ŽELELA rečt (oziroma si večkrat želim), pa nisem. Nikoli ne rečem. Preberi še enkrat.

Rekla mu nisi si mu pa to povedala, je (ob)čutil in potem se je hotel še malo prikupit na svoj neroden način…. in je še poslabšal zadevo.

Ne more škodit nekdo, ki bi od zunaj (strokovno) pokomentiral vajin odnos, tudi vama razširil obzorje, mogoče razložil stvari, ki jih počneta drug drugemu, da bi jih potem videla v neki drugi luči.
Ne vem, če ti bo lažje, boš pa imela/dobila drugačen pogled na celotno sliko. Mogoče pa le ni tako “grda” 😉

Živiš v Sloveniji, kjer do naslednje spremembe ustave in zakonov še mogoča prosta izbira partnerjev. Ti samo jamraš, kakšen je on, pa kako se ti gravža, zraven pa mutasto sediš na kavču.
naredi že kaj. prevzemi odgovornost za svoje življenje. se mi dozdeva, da si tudi ti ena taka mučenica, ki uživa v svojem trpljenju.

Saj ni treba uporabit točno določenih besed, da začutimo, kaj se za njimi skriva. Če je želel naredit samomor, je že moral začutit močan odpor s tvoje strani, tako skozi tvoje besede, kot tvoje vedenje, pogled v očeh, telesno držo, ton v glasu itn. Saj sama praviš, da tako verjetno ve, kaj se ti plete po glavi. Verjetno pa si v resnici bolj kot nanj, jezna nase, ker ne znaš te “meje” postavit na miren in vljuden način, brez da bi ga prizadela.

Pozdravljena,
kot da bi brala svojo zgodbo v tvojem pisanju. Ker sem želela vstran od moža, sem se začela intenzivno ukvarjati s tekom , tega je že 3 leta in to me rešuje, da sploh lahko funkcioniram.
Vendar pa me je na enem od tekov ogovoril človek, katerega ne morem pozabiti. Kar skupaj sva tekla in govorila, govorila več kot 10 km… Od takrat je v mojih mislih neprestano. Srečala sva se še parkrat, šla na kavo in to je bilo vse. Izvedela sem da je vdovec ( 2 leti). JAz sem še pri možu, saj nimam službe in nimam možnosti za odhod. On pa si je ustvaril življenje, zgradil okoli sebe “oklep” – ker kao ne želi se več vezati in bognedaj še kdaj trpeti , ker je že preveč tega dal v življenju skoz.
Od mene je starejši 12 let, ampak me to ne moti, želim si ga in pogovore z njim.. Kaj naj naredim, kako naj se mu približam, imam občutek da sem mu všeč a si ne dovoli da bi se kaj razvilo iz tega. Zakaj?
Moja zgodba je zelo, zelo dolga, pošlji mi zasebno sporočilo, rada bi se pogovarjala s nekom, ki mi je po obnašanju blizu.

Saj ti je sam jasno povedal. Ker ne želi več trpet, beri, ker ne želi, da ga spet katera prizadane. In naletel je na točno takšno, ki mu to lahko stori, sodeč po tem, kako obravnavaš svojega moža. On ti nudi bližino, tebi pa je odveč. In zdaj iščeš novo žrtev, ki se boj odpret, zaradi strahu pred razočaranjem. Kako pa misliš, da se bo vedel potem, ko se ti bo odprl? Oklenil se te bo z vsemi štirimi, kot tvoj mož. In kaj boš potem storila ti? Spraševala se boš, zakaj vedno naletiš na takšne? Mogoče pa moraš najprej rešit kak svoj predsodek in se vprašat, zakaj se tako bojiš bližine.

Marko,
diko po mojem ne prenese moževe bližine, ne bližine na splošno. Tudi jaz si bližine še kako želim, le da mi je njegova (moževa) v breme. Si kdaj doživel to? Najbrž ne. Zato si najbrž tudi ne moreš predstavljati, kako to lahko duši. Preberi matjažkov odgovor, on je več kot natančno zadel. Mož visi na meni, svojo bližino mi vsiljuje tudi kadar meni ni do tega. Umetnost zbliževanja je ravno v tem, da dva začutita, kdaj je tudi drugemu nekaj do tega (pa tudi če gre samo za dotik roke), da začutita tudi, kdaj drugi rabi svoj prostor in se zna umaknit. Moj pa tega nikakor ne začuti. O, bili so časi, ko sem si
njegove bližine močno želela!!! Takrat je on velikokrat bežal stran. Pa nikoli ni razumel, da včasih rabim samo objem, ne pa tudi seksa. Zato sem začela odklanjat tudi objeme, ker po njegovem to vodi v seks. Če ne morem dobit objema brez seksa, potem tudi objema ne želim. Žal, tako preprosto je to. Razumi, da je za mano več kot 25 let truda, da bi kaj spremenila – pri sebi mi je marsikaj uspelo… ko se spremeniš sam, se tudi drugi začnejo spreminjat, vsaj tako naj bi bilo… žal pri mojem možu ni opaziti nobenih sprememb. Neštetokrat sem mu jasno in glasno povedala, česa konkretno ne maram, on pa to počne nalašč – in če trznem, je užaljen, češ da se je samo hecal!! Sori, ampak meni take stvari že spadajo med opis lastnosti osebnostno motenih oseb.
Imaš pa zelo prav, ko praviš, da sem le jezna nase, ker ne znam postavit meje. To še kako drži. Bom delala na tem.

NOČEM VEČ, jaz te popolnoma razumem, to o čemer ti pišeš je prava groza !!
Pri meni je problem (za enkrat še) da sem ustanovil firmo, garal kot živina po 16 in več ur, zgradil hišo in še marsikaj….žena je med tem smatrala da je ne maram več, da se ji izmikam, in je s svojim pristopom pripomgla k temu, da me njena bližina tako zelo moti, da tega ne prenesm….
še kako te razumem !

Kaj pa svojo ženo, a njo tud razumeš?

A bi prebrala knjigo Vrazji zakonci? In to OBA.

Midva imava to že od začetka razčiščeno. Vsake toliko greva vsak po svoje, vsak si vzame kolikor časa hoče zase. pa je problem rešen.