Rad bi živel
Pozdravljeni,
Pred pol leta in še kaj prej se je moje življenje sesulo kot se sesuje hiša iz kart. Naj vam malo opišem kako sem se prej imel. Uspel sem spoznati čudovito žensko, ki mi je odprla svoje srce in zaljubil sem se tako kot da bi me nekdo usekal po glavi. Oba sva bila presrečna in zaljubljena kot nora drug v drugega – najino srečo je še dodatno okrepila najina mala punčka, ki se nama je prav v kratkem priključila. Vse možnosti sem imel da bi v miru živel celotno moje življenje v sreči in osebnem zadovoljstvu. To pa me je mogoče tudi prestrašilo do določene točke, ker nisem prej imel možnosti ravno živeti v srečni družini in tudi kar nekaj časa sem živel sam in odgovarjal sam zase. Nisem bil ravno popoln ampak ni bilo nikogar, ki bi me gnjavil in nadzoroval. Mogoče je tudi to povzročilo neko spremembo, ker sem se hotel v vsem dokazati in hotel biti najboljši ampak to mi ni ravno uspevalo in sem zabredel tako v laži kot dolgove. To je povzročilo da smo se doma (živeli smo skupaj z njenimi starši) začeli kregati in naši odnosi so se začeli vedno bolj krhati in prišlo je do žalostnega konca ko sem mogel zapustiti skupen dom in sem tako ostal sam. Ne morem pa povedati da sem se takoj pobral ker sem še vedno naredil par napak in nisem znal spoštovati ne svoje najdražje kot drugih. Vem da sem vse povzročil z svojimi neumnosti in nedejanji! Najhuje pa je to da sem ostal brez ljubezni svojega življenja. Še vedno mi stoji ob strani ampak verjamem da ji je zelo hudo, ker sem dejansko postal nevzdržen. Moje počutje se spreminja z minuto v minuto in moram priznati da sem marsikdaj tudi pomislil na samomor! Drugače pa se s svojo punco še vedno podpirava in imam vse možnosti da se popravim ampak ne vem koliko časa se bo še ukvarjala z mano, ker se vedno znova spreminjam in vedno znova zapadem v depresijo – ja danes sem spoznal da sem zelo depresiven. Moram priznati da je bilo moje najtežje priznanje in upam da sem s tem opravil tudi prvi korak. Nisem ponosen na to da ne znam stati za svojimi besedami – najhuje je pa to da uničujem vse kar je še ostalo dobrega v najinem odnosu. Moram povedati da nisem še srečal boljše ženske ampak uničujem vse česa se dotaknem in to me še bolj stisne pri srcu in duši. Poleg tega imam še ogromno obveznosti povezanih z mojo preteklostjo in sedanjostjo. Toliko se dogaja in nabira da mi bo razneslo glavo in najslabše je pa to da se zaradi mojega pomilovanja nič ne zgodi in dnevi tečejo mimo – jaz pa sem vedno bolj obupan in depresiven ker mi ljubezen mojega življenja “polzi” med prsti. Rad bi si uredil svoje življenje da bi tako dokazal tako svoji punci kot moji hčerki da sem še vedno sposoben poskrbeti zanju in da sta lahko še vedno ponosne name. Kje naj začnem oziroma kaj naj storim da bom ponosen na to da mi stvari uspevajo oziroma da bom dobil zalet ker trenutno so stvari res zelo hude? Cele noči ne spim in se sekiram ter jočem – nimam nobenega apetita in sploh sem neznosen – tudi če se odločim za neko stvar me vsaka malenkost zmoti in popolnoma znorim! Najhuje je pa to da znorim na njo – na osebo, ki mi največ pomeni in katero imam neizmerno RAD. Pravim ji to vsak dan ampak ne vem če mi verjame po tem kako se obnašam do nje! Enkrat sem ves vesel in zagnan potem pa se zopet vse sesuje in jaz samo še jočem. Hočem se postaviti na svoji dve nogi in se nikoli več ne vrniti nazaj v temo. Nekaj dni nazaj mi je poslala punca neko sporočilo, kjer bi je napisala da sem trenutno na križišču in nujno se moram odločiti za pravo pot, ki vodi spet k moji družini. Prav ima – ni problem se odločiti – moj problem je to da se ne znam držati besed – ne znam preiti od besed k dejanjem – IN TO ME UBIJA. Potem sem še bolj žalosten in seveda iščem vse vzroke in izgovore da nisem zato jaz kriv ampak so krivi vsi drugi. Prosim pomagajte mi da postanem NOV človek in ČLOVEK, ki se drži svojih besed.
Dragi “Sila”!
Že nekaj dni hodim naokoli z mislimi na tebe in to, kar si napisal. Ja, res! Vse to, kar si napisal, se me je zelo dotaknilo in mi ni vseeno ne zate ne za tvoji 2 princeski, da je tako, kot si se izpovedal. In ne meni in ne nikomur drugemu ne bi smelo biti nikoli vseeno za nikogar od nas, ki mu spodrsne na poti življenja.
Vendar-res pa je tudi, da smo v večini primerov kar precej sami ali pa najbolj sami odgovorni za svoje življenje in skupaj z njim za svoje početje, misli, besede, dejanja, razmišljanja,… Zato bi bila kar stroga s teboj in bi ti iskreno rekla, da se boš sam težko izmotal iz tega klobčiča, v katerega si se zavozlal. Brez pardona najbrž potrebuješ neko zelo dobro strokovno pomoč, da se ne boš več vrtel v začaranem krogu. Ti razumsko lahko hočeš, vendar pa, če nisi čustveno “obdelan”, ne bo iz vsega tega nič ali pa skoraj nič. To je dejstvo. Verjemi mi, ker imam že kar nekaj let izkušenj iz dela z ljudmi. Zavestno mi lahko zelo hočemo, a če nam nagaja nezavedno in skače iz nas v nekih čudnih oblikah, smo opleli.
Zato-če resno misliš, si čim prej po občutku najdi strokovno pomoč. Če potrebuješ kakšna imena, številke ali naslove, mi sporoči in jih bom našla. Veš, tudi tvoja ljubljena bo drugače gledala nate, če bo videla, da se trudiš. Glede na prebrano bi rekla, da imaš kar uvid vase in v svoje “hece”, zato zdaj potrebuješ le še nekoga, da ti pomaga naravnati kompas v pravo smer. Ne vem, če sem vedno razumljiva s svojimi metaforami, se pa trudim človeku pomagati najti pravo pot. Že to, da si nam pisal, je zelo pozitivna poteza.
Marsikaj, o čemer si pisal, je razumljivo in vzbuja sočutje, vedi pa, DA IMAMO MI VSI PRAVICO SPREMINJATI LE SEBE!!! Marsikdo od nas je marsikaj v življenju pretrpel, a se vsak od nas odloči, ali bo šel skozi življenje konstruktivno ali destruktivno. V olajšanje nam je lahko, da imamo mi moč nad tema dvema odločitvama.
Za danes to. Če pa potrebuješ več pozornosti, sporoči!
Maja
Maja,
Hvala ti za vse napisane besede. Ravno danes sem bil zelo slabe volje in poklapan ampak ko sem prebral tvoje besede sem se bolje počutil in našel energijo za naprej. Mogoče sem še vedno “šibak” in me razne malenkosti hitro vržejo iz tira. Spoznal sem da sam temu ne bom kos – čeprav imam podporo od mojih dveh princesk pa včasih srce “ponori” in prehiti možgane in naredim kako “neumnost” – nekaj rečem kar nisem hotel in potem je neuspeh spet tu! Saj bo!
