Najprej nekaj o meni za lažje razumevanje mojih težav:

Star sem 23let po poklicu elektronik. Moje težko življenje se je pa začelo tam okoli 10 leta, najprej je oče ostal brez s.p-ja, ostali so samo krediti, mati je bila na srečo zaposlena ampak so bili krediti preveliki za njeno plačo, tako, da smo hodili na karitas, rdeči križ po hrano. Nekje po pol leta, se je pa oče začel nacejat z alkoholom, kmalu po tistem je sledila še mati. Ne samo, da nismo prišli čez mesec, še tisti denar, ki je ostal in ni šel za kredite je šel pa za alkohol, tako, da ni bilo denarja že po enem tednu. Bil sem pretepen od staršev skoraj vsak dan zaradi šole, že v začetku šolanja sem imel težave z razumevanjem, predvsem z učenjem, tako, da je po tem bilo še slabše pri meni, če so bile ocene prej med 2 in 3 so bile sedaj vse 1. Začel sem bit tudi nasilen do ostalih, po enih 8 mesecih takega življenja, so me oduzeli staršem in dali k teti. Starša sta odšla na zdravljenje od alkoholizma, ki sta ga uspešno premagala, jaz sem se pa vrnil domov, CSD je presodil, da so sedaj družinske težave urejene, ni bilo niti pol leta, ko se je vse spet ponovilo, alkoholizem, nasilje. Živel sem v strahu, da me bodo dali k rejniški družini zato nisem reagiral, da bi prijavil ali komur koli povedal o tem, zato sem bil tiho in v strahu, če bo kaj za pod zob in kolikokrat bom tepen. Do 12 leta sem tako živel, dokler nisem bil toliko tepen, da, so me morali prepeljati na urgenco, kjer sem povedal kaj pa kako je doma in kako je do tega prišlo, čustveno sem se zlomil. CSD me je ponovno oduzel družini in me dodelil državi v skrbništvo, namestili so me v mladinski dom, bil je velik šok zame, nek novi svet, novi ljudje, tam staršev ni bilo ampak 20 otrok in 2 vzgojitelja. Nekaj časa je bilo dobro, dokler nisem še sam zapadel v alkohol tam pri 15letih, že tako je bilo težko, ko sem povedal, da sem brez staršev in da živim v ustanovi. V srednji šoli je pa samo še slabše ratalo, začele so me preganjat te stvari in našel uteho v alkoholu na srečo ni dolgo trajala in sem začel hodit na društvo za odvajanje, kjer sem se rešil tega in našel strokovno pomoč (psihologa). Sam sem začel tudi teči in tudi na tak način želel obrnit življenje na bolje, med tekom sem bil sam s seboj v nekem drugem svetu, brez težav in skrbi. Po dopolnjenem 18 letu, ni bilo več prostora zame, ker sem bil polnoleten in država kot rejnica ni bila več odgovorna zame, ostal sem sam, ampak na srečo s pomočjo sorodnikov in prijateljev sem si našel stanovanje, našel delo preko študentskega servisa, da sem lahko plačeval za položnice, šolo in hrano. Dopoldne sem hodil delat, popoldne sem pa hodil v šolo (izredno), da sem lahko preživel, po končani 3 letni sploh nisem razmišljal ali naprej ali delat, sem takoj vedel, da je treba delat, ker ni denarja. Služb ni bilo zato sem se vrnil domov kjer sem še sedaj. Trenutno zaposlen v Švici kot “gasterbajter” (preko Slovenske firme). Problemi, ki me pestijo so pač postali preveliko breme zame in ne vem kako naj se soočim z njimi. Zadnje pol leta razmišljam o samomoru. Doma je itak sama depresija, ki me še bolj ubije. Rad bi se odselil, samo nekako me ne vleče za tistih par dni na mesec, ki jih preživim v Sloveniji ni nekako računice za najem sobe, stanovanja. Nekako ne vidim smisla v življenju, tisti občutek samote se vleče že vrsto let. Počutim se povsem sam, nimam nobenega za pogovor o teh stvareh, zato sem tudi tu to napisal, ker bi si rad pomagal pa ne vem kako. Najhujši mi je tisti občutek samote, ki mi vse samo še poslabša.

Pozdravljeni,

Vesel sem, da mi pišete. Vaša zgodba je težka in samo predstavljam si lahko kako močni ste, da ste zmogli in preživeli vse te grozne preizkušnje. Ker naša preteklost vpliva tudi na to kako se počutimo zdaj bi bilo morda smiselno, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč? Jaz vam jo toplo priporočam. Tam boste tudi lahko spregovorili o vsem in tudi na ta način olajšali svojo stisko ter predelali te težke dogodke in trenutno stisko. Ste bili kdaj zaradi slabega psihičnega počutja pri zdravniku ali psihiatru? V primeru akutnih stisk ni smiselno odlašati, ampak si pomagati z medicino – zdravili, ki vam lahko pomagajo do boljšega počutja. Kot bergla pomagajo, da se lahko naša duša zaceli in nato shodimo samostojno. Ni vam potrebno ostajati sam v tem, v tej samoti. V tem trenutku se vam zdi, da ne vidite smisla v življenju, ampak ne obupajte, takšno počutje lahko hitro mine.

Slišim in čutim, da ste močni in da boste kljub težki situaciji uspeli razrešiti svoje težave. V vsakem primeru ste dobrodošli, da mi še kaj pišete ali če boste rabili še kakšne informacije, da me pokličete.

S prijaznimi pozdravi,