Star sem 35 let. Rad bi se spremenil … poskušam začet živet. Pa ne gre. Bojim se ljudi. Vseh ljudi- moških, ker bi mi lahko bili nasilni, žensk ker bi me prizadele, če bi jim pokazal, da so mi všeč. Pravzaprav se moških ne bojim več, jih preprosto ne maram. Ne želim in ne pogrešam njihove družbe. Si pa želim ljubezni, da bi me imel kdo rad zato, ker sem takšen, oziroma kljub temu, da sem tak. Moje težave so se začele davno tega v osnovni šoli. Skupina sošolcev me je vsakodnevno pretepala, zasmehovala, javno poniževala. Za to so vedeli vsi na šoli, tudi učitelji. Nihče ni nič naredil. Ko se niso mogli več pretvarjati, da tega ne vidijo je razrednik predlagal naj ostali sošolci sami obračunajo z nasilneži…. Le zakaj bi , ko pa sem bil edina žrtev in nisem imel nobenega prijatelja? Sam se nisem upal narediti nič. Nisem si znal pomagati. Bal sem se, da bi izvedeli starši, ker oče ne bi razumel in bi to bilo še dodatno ponižanje, mamo pa bi prizadelo še bolj, kot če bi se to zgodilo njej sami. Zaradi čedalje slabšega učnega uspeha so me poslali k šolskemu psihologu, ampak me ni nihče vprašal, če je kaj narobe, pač pa so testirali, če sem sploh sposoben za redno šolo ali za prilagojen program. Ugotovili so znanstveno dokazano lenobo-na obeh straneh- mojo in svojo. Nihče pa mi ni poskusil pomagati. Vse se je nadaljevalo če v srednji šoli in celo v službi med pripravništvom, ko so moji bivši sošolci postali moji sodelavci. Nisem se upal pustit službo, da ne bi starši izvedeli, da je kaj narobe- na to, da sem se povsem zaprl vase so se pač že navadili. Ves ta čas sem bežal pred samim seboj – umaknil sem se v svoj svet- med knjige. Skoraj ves prosti čas sem samo bral. Končalo se je šele ko sem šel na služenje vojaškega roka. Ker sem šel v šolo za rezervnega oficirja (ker sem se bal, da bi med navadnimi vojaki žrtev butastih vrstnikov- kasneje sem ugotovil , da je bil strah upravičen) sem imel dostop do dobro založene vojaške knjižnice. Nadrejeni je takoj opazil , da imam težave in mi je svetoval knjigo: Kako si pridobimo prijatelje. Po tistem sem začel iskati vso mogočo literaturo za samopomoč. V nekaj letih vse kar sem na to temo našel v knjižnici (nisem jih bral kot leposlovje, kar eno za drugo, ker mi ne bi nič pomagale). Mimogrede od vseh knjig , ki sem jih prebral sem se s svojimi težavami našel samo v knjigi:Kakor kamen kost. Precej sem se spremenil. Izgubil sem službo, delal honorarno, si plačal šolanje in spremenil poklic. Začel sem se ukvarjat s športom. Poskušal sem-šel sem med ljudi, včlanil sem se v različna društva, ampak se sploh z nikomer nisem upal pogovarjat, enkrat so me obtožili, da se obnašam kot da niso dovolj dobri zame, v resnici pa sem bil trd od strahu in sem se skrival za masko lažne samozavesti. Ne počutim se osamljenega, počutim se utrujenega od osamljenosti. Ugotovil sem, da ne gre več naprej, da se sam ne bom mogel spremeniti. Zbral sem pogum in pred štirimi leti povedal osebnemu zdravniku, da potrebujem pomoč. Po njegovem mnenju potrebujem pomoč psihologa, vendar zdravstvena zavarovalnica plača samo psihiatra, samoplačniške terapije pa si ne morem privoščiti. Pristal sem na terapijo pri psihiatru pod pogojem, da poteka terapija brez zdravil. Psihiatrinja mi je sama pritrdila, da jih ne potrebujem. Potreboval sem eno leto terapije, da sem se upal v kino, moral sem sedeti v zadnji vrsti, ker sem se bal, da bi bil kdo za mano. Od takrat se ni praktično nič spremenilo. Zaupam terapevtu, ker vem, da mi hoče pomagat in mi lahko samo, če sem iskren. Pa vendar imam občutek, da to ni tisto kar potrebujem. Počutim se drugačen, sem drugačen od drugih. Samo po sebi to ni slabo, ampak če bom zato še naprej sam in me nikoli nihče ne bo imel rad, bo pa še naprej tako kot je. Ampak zdržim samo zato, ker upam, da bo drugače. Moja največja želja je, da bi me kdo imel rad takšnega kot sem, kljub vsemu kar se mi je zgodilo. Kaj naj naredim? Kako naj se spremenim? Mi lahko kdo pomaga, svetuje, se pogovori z menoj?

Živjo Aljoša

moram reči da mi je ob branju tvojega pisma prišel na misel Cankar. NO, kar je po svoje čudno, saj nikoli ni bil med mojimi priljubljenimi pisatelji niti ni bil moje čtivo – razen v šoli, kar je bilo nujnega.
To pa zato, ker se mi je že takrat zdelo, da opisuje samo mučene, trpinčene tipe v brezizhodnem položaju, kar pa je najhujše, tudi dejansko se konča s polomom.
TEga, vidiš, pa ne maram. Trdno verjamem in zaupam v dejstvo, da nič ni brezizhodno. Noben položaj na tem svetu ni dokončen, razen seveda smrt nekje v prihodnosti.
Iz vsakega dreka se lahko izkoplješ, sam ali pa s kakimi namigi – pa naj bojo to prijateljevi namigi ali iz knjige ali pa od psihiatra.
Tvoja situacija je taka, da si se kar vdal. Pravilno si ugotovil, od kod se ti to že vleče. In zdaj, ko to veš, lahko vendar pustiš stare vzorce obnašanja tam, kamor spadajo: v zgodovini.
Zakaj ne pustiš sam sebi, da bi šel s časom naprej?
Nisi več star 12 let, da bi te sekirali sošolci. Niti nisi star 16, da bi te skrbelo, kaj bo foter reku. Si odgovoren človek, ki skrbi sam zase. Sam si zaslušiš denarce za preživetje, sam poskrbiš da si oblečen, sit in v dobri kondiciji. Zakaj, zavraga, bi potem bili drugi upravičeni skrbeti za zvoje duševno dobro počutje? Sam si tisti, ki boš poskrbell tudi za to.
Trdno verjamem v to, da, ko boš enkrat spucal v svoji glavi in ugotovil, da ne rabiš drugih ljudi, da bi ti povedali, da si uredu, da boš potem tudi zaživel mal drugače. Da si boš pustil blizu, pa ne neznancem na forumu, pač pa v resničnem življenju.
Da ne boš o ljudeh mislil kot o potencialnih škodljivcih, pač pa o potencialnih prijateljih.

Ne vem, praviš, da dosti prebereš… potem si gotovo tudi kje prebral, kako svoje misli projiciramo na druge.
Dej, misli in bodi pozitiven, malo bolj si zaupaj, pa boš počasi tudi drugim bolj zaupal. Tko moškim kot ženskam.
Cankarja pa pusti 🙂

Spoštovani Aljoša!

Rad bi Vam pomagal, če bo kaj prišlo prav, ali bo vsaj za spodbudo. Sem katoliški duhovnik, star 39 let. Pri teh letih, kot sva zdaj midva, smo nekako na polovici, pride tudi kriza in potrebno je, da preverimo, prevetrimo in da gremo naprej. Seveda pa gradimo najprej na sebi.

Vedeti moramo:
1. Ne smemo pričakovati od drugih, da se bodo kaj spremenili, ali preveč pričakovati. Tudi mi smo v igri. Naš odnos do drugih kroji tudi nas in obratno.
2. Gotovo je grenka izkušnja iz otroštva, da se niste znali braniti oz. Vam nihče ni pomagal. Oprostite, če Vas najprej tukaj “pobezam”: ali ste kdaj povedali svojim staršem, da Vas trpinčijo, če se že ni razrednik zavzel za Vas, saj so starši dolžni vedeti ali se pozanimati, čeprav jim je (in bo) hudo zato. In kolikokrat rečejo, da Vam bodo najbolj pomagali. Ali ste kdaj vendarle storili ta korak? Zelo nevarno je držati stisko v sebi, pa če si otrok, odraščajoč fant ali kasneje odrasel. Pa potem v srednji šoli, ko so že drugi sošolci in druga sredina, vsaj jaz vem, da sem se veliko bolje počutil v tej sredini in kasneje v naslednji na fakulteti… (???)
3. Upam, da Vas nisem ranil, ko sem pogledal v Vašo preteklost. Prosim, oprostite mi, vem, da boli. Toda učimo se vedno znova in vzgajamo prav tako. Posledice seveda so, jih čutite in čutimo, to pa ne pomeni, da morajo ostati v nas. Vaja, samovzgoja, učenje komunikacije med ljudmi bo samo Vam v korist in če Vi hočete, se bo izboljšalo. Niso samo priročniki, potreben je živ stik s soljudmi, hočeš ali nočeš.
4. Ne smete se bati sebe, ne smete se bati ljudi. Nihče Vam ne bo kar apriori naredil nekaj žalega. Mora pa biti tudi naš odnos korekten in to bomo zahtevali od drugih, če bo to kdaj potrebno. Zelo je važno, da se obnašamo naravno, pa seveda kulturno, spoštljivo, da smo prijazni in vljudni ali se znamo zadržati, če smo slabe volje. Brez osebne vaje tukaj ne gre.
5. Strah nas lahko ohromi in potem ne delamo tega, kar bi morali, kar bi hoteli in ne bomo uspeli. Kar smo začeli in je dobro, potrebno ali celo naša dolžnost, brezpogojno dokončajmo!
6. Ne precenjujte se in še bolj ne podcenjujte se! Ne dopovedujmo si: NE MOREM TEGA, ampak: BOM! (Tako me je okregal sošolec v srednji šoli, ko sem obupaval zaradi slabe ocene. Od tedaj potem nisem imel težav.)

7. Svetoval bi Vam še nekaj (in najbolj – še nekaj). Bili ste na pogovoru s psihologom in psihiatrom. Vprašam Vas – ali ste se pogovorili s kakšnim duhovnikom? Res bi Vam priporočal, da se pogovorite še z duhovnikom. Ne vem, ali ste kristjan ali niste, ali ste iz verne družine, ali živite po veri, o tem Vas ne bom spraševal, toda v vsakem primeru boste dobili še eno sliko oz. zorni kot in potem pregled nad seboj. Odločitev ostane Vaša. Če ste kristjan in poznate koga od duhovnikov, se pogovorite s tistim, ki Vas dobro pozna (morda je bil Vaš katehet nekoč pri verouku), ker bo svetoval veliko bolje ali marsikaj drugače kot nekdo, ki Vas prvič vidi.

To je samo nekaj dobrohotnih misli oz. nasvetov. Vi pa skušajte delati naprej in po želji si lahko še kaj piševa.

Darko Ž.

Aljoša,
življenje ti res ni bilo z rožicami postlani, ampak kot je bilo že rečeno, otroštvo je minilo in ne sošolci, ne oče nimajo nobene moči nad teboj. Res je vse v glevi, tako da je najprej potrebno sprejeti samega sebe, se ceniti.

Poskusi z afirmacijami, vizualizacijo, sproščanjem (joga, meditacija), da malo prečistiš svoje vzorce.

Lp

Živjo!

S tem, ko si nam predstavil svoj problem, si storil pomemben korak – začel si govoriti o svojih težavah – to je začetek reševanja.

Naprej zberi pogum in o tem spregovori še s kom – kmalu boš spoznal, da imamo vsi ljudje kakšne probleme in da sploh nisi edini – veliko lažje pa je, če se o svojih težavah lahko s kom pogovarjamo.

Začni gojiti kak šport. Ker telesna aktivnost zelo dobro deluje na vsakega.

Življenje pa je daj – dam. Ne moreš kar čakati, da bo prišel mimo nekdo, ki te bo imel rad. Ti začni – ti bodi prijazen, naredi kaj, kar ni tvoja obveza – pomagaj ljudem, ki rabijo pomoč.

LP

Dragi Aljoša;
Vse čestitke, namreć malo ljudi je, ki so pripravljeni spremeniti sami sebe in pripravljeni videti probleme!
Jaz ti res toplo priporočam knjige od Sanje Rozman(fajne za rast in še kakšen uvid)….pa od J. Gray-a so tudi fajn (npr: Kar čutiš, lahko zdraviš)…, Scot:Ljubezen in osebna rast…
Verjamem, da bo počasi šlo, ker delaš za to!

Se je pa včasih treba kar “vreči v vodo in začet brcat”…

Srečno in vse dobro!

Babi, kako si nadležna! A te je Sanja Rozman plačala za oglaševanje? Si prebrala samo tistih par knjig ki jih reklamiraš? Daj no, če nimaš kaj bolj pametnega povedat ti tud naslovov knjig ni treba tukaj navajat, saj noben ne trza na tvoje zlajnane nasvete. Če si tako privržena knjigam navedi sezname knjižnic kamor naj se ljudje zatečejo.

Draga Aneja,
hvala za komentar…da ti odgovorim…
…ne, nihče me ni plačal….prebrala veliko knjig(hvala za zaskrbljenost)…oh, pa trzajo(še ti si trznila;), za to vem in sem prepričana, da nekaterim pridejo prav!..Hvala za predlog, mogoče nekoč, nekje…

Vse dobro!

p.s. Boli in gre hudo na živce, ko ti nekdo stopi na žulj!

Aljoša!

Kot prvo, mislim, da si se že začel spreminjati. Sam praviš, da si se začel ukvarjati s športom, vključeval v društva ipd. Meni se zdi to precejšen napredek. Zdaj samo ne smeš obupati.
Pri ljudeh z nizko samozavestjo je pogosto tako, da je, ko se začnejo z nečim ukvarjati, lahko (precej dolgo) začetno obdobje, ko se počutijo še slabše kot prej. Poznam dekle, ki je hodila z mano na aerobiko. Bila je tako štorasta, da mi je šlo včasih na smeh, ko sem jo gledala. Ampak punca je (čeprav verjemem, da je bilo zanjo zelo težko in bi verjetno z veseljem pustila vse skupaj) vztrajala in po kakšnih dveh letih je bila v skupini med boljšimi. Ampak po dveh letih, ne po dveh ali treh tednih! Treba je vztrajati.
Ne vem s katerim športom se ukvarjaš, tudi ne, kako dobro ti gre, ampak svetujem ti, da si zastaviš konkretne cilje. Npr. udeležbo na malem maratonu ipd., če tečeš. Nasvetov za trening pa na netu in v revijah kar mrgoli. Šport se mi zdi zelo pomemben, ker je tukaj še najmanj v glavi (čeprav še vedno zelo zelo veliko) in lahko tukaj najhitreje začneš spreminjati miselne vzorce. Poleg tega pa se ti pri vadbi sproščajo pravio hormoni za dobro voljo in stvar avtomatično deluje kot antidepresiv.
Druga zelo koristna stvar se mi zdi kakršnokoli prostovoljstvo, ukvarjanje z dobrodelnostjo ipd. Zato, ker vidiš ogromno ljudi, ki imajo tudi probleme, nekateri veliko večje od tebe in kot drugo, ker ti, ko konkretno narediš nekaj za druge, naraste samozavest. Če se ti zdi pretežko delati z ljudmi, se mogoče lahko zmeniš za pomoč v kakšnem zavetišču za pse. Brez skrbi, da bodo ljudje, ki jim boš pomagal, zelo prijazni do tebe. Aja, sprehajanje kakšnega zelo ljubkega pasjega mladiča je tudi nadvse uspešen način, kako pripraviti neznance, da (spet zelo prijazno) pokramljajo s tabo. :))
In še en nasvet. Ne ukvarjaj se toliko sam s sabo, ampak raje z drugimi ljudmi. Čeprav se ti mogoče ne zdi tako, je dejstvo, da imamo ljudje rajši dobre odnose kot slabe. Če boš prijazen do drugih bodo večinoma prijazni nazaj. Poskusi videti okrog sebe lepe stvari in se osredotoči nanje. Če ti je kaj všeč, to pohvali. (Ljudje, ki hvalijo, so mnogo bolj priljubljeni od tistih, ki jamrajo).
OK, upam, da je bilo kaj uporabnega. Vso srečo. 🙂

Aljoša sam veš, da problem ni v tem, da te ljudje nebi imelai radi takšnega kot si. Problem je v tem, da ti ne sprejemaš ljudi takšnih kot so.Nisem proti tebi, rada bi ti povedala da imaš vse adute v svojih rokah samo izkoristi jih!
Ljudje niso samo prijazni, uvidevni, razumevajoči, čustveni so tudi grobi, lažnivi, agresivni. In sedaj si na potezi ti. Lahko izbiraš ali se boš družil z njimi ali pa ne.

Aljoša, živjo!
Mislim, da si zaslužiš vso pohvalo, da si uvidel, da tako ne boš mogel iti več naprej in si se odločil za to, da si si našel pomoč. S tem si naredil že zelo velik korak. In verjemi, vem, da je bil to verjetno eden najtežjih korakov do sedaj v tvojem življenju. Zato ti lahko rečem, samo vztrajaj naprej in nikar ne obupaj. Ker sem tudi jaz v svojem življenju že morala z marsičem spopadati vem kako je, če se počutiš, kot da te nima nihče rad. Da te zaradi tvoje drugačnosti nihče ne sprejema, ker pač ne ustrezaš merilom drugih. Praviš, da si najbolj želiš, da bi srečal osebo, ki bi te imela rada, ki bi te sprejela takšnega kot si… Poznam to močno željo… Tudi jaz sem si to zelo zelo želela in želja se mi je po več letih tudi uresničila. Takrat lahko rečem, da sem ob tej osebi začela živeti…. Vendar potem se je zgodilo, da sem naredila stvar, za katero sem mislila, da je ne bom nikoli v življenju naredila. Ko mi je ta oseba po določenem času povedala da me ima rada, sem zbežala od njega. Kljub temu, da sem si močno želela imeti nekoga ob sebi, ki bi me imel rad, je bilo zame dejstvo, da sem pa končno našla nekoga, ki me ima rad, ki me sprejema takšno kot sem, preveč ogrožujoče. Zdelo se mi je tako nemogoče….To sem ti napisala samo zato, ker ne želim, da bi naredil ti isto napako kot sem jo jaz. Ker potem še veliko bolj boli. Prepričana sem, da boš našel nekoč osebo, ki te bo sprejela takega kot si. Ker ljudje niso vsi slabi, med ljudmi je tudi veliko takih, ki so dobri. Je pa res, da se moramo tudi mi potruditi in moramo biti tudi mi dobri.
Aljoša želim ti veliko uspeha pri premagovanju ovir na tvoji življenjski poti. In vztrajaj pri svojem spreminjanju še naprej. Prepričana sem, da ti ne bo žal.

Lep pozdrav

Mislim, da si res preutrujen od bega pred osamljenostjo. Želiš nekaj spremeniti, hkrati pa iz vsakega doživljaja prideš do enakega zaključka.
Tako si že vajen slabih izkušenj, da ti jih sploh ni treba doživljati.
Zlahka si v domišljiji predstavljaš, da se bo vsako srečanje ali znanstvo končalo s tem, da boš na koncu ti prizadet.
Hudo je, če ti je všeč dekle, pa si ji ne upaš približati. Hudo je, če postaneš njen prijatelj, pa se ji zaradi strahu pred zavrnitvijo ne upaš povedati, da jo imaš rad. Seveda dočakaš dan, ko ji nekaj takega pove kdo drug. Je takrat to kaj bolj znosno, kot dekletova morebitna zavrnitev na začetku. Mogoče tudi je, če rad živiš v sanjarjenju, kako bi bilo, če bi bilo.
Veliko lahko spremeniš. Sebe. Čimveč se pogovarjaj. Poskusi polemizirati z nami, ki ti tukaj solimo pamet. Če si boš upal pisati in braniti svoja prepričanja, se boš tudi navadil pogovarjati. Ne boj se, če ima kdo drugačno mnenje od tebe. Babi je preživela. Vem, da ne bo pobegnila.

Oglasi se še!

Pozdravljen, Aljoša!

Mislim, da te vsaj malo lahko razumem, ker se je meni dogajalo en delček tega, kar pripoveduješ ti. In moj odziv je bil podoben – nikomur nisem upala povedati in sem se zapirala vase. Grozno sem se bala življenja in razmišljala že tudi o samomoru, ko mi je prišla v roke knjiga o numerologiji in vse je postalo nekako logično. Imela sem zelo negativno oz. nesrečno kombinacijo števil – rojstni datum, ime in priimek. In ker od nekdaj verjamem v te stvari, v nadnaravne zakone, sem si spremenila priimek, kar je takrat veljalo za skrajno neumno pri mnogih ljudeh. Premagala sem to in rezultati so se sčasoma pokazali – postala sem bolj družabna, imam več prijateljic, tudi prijatelja, čeprav sem na prvo pravo ljubezen čakala do 30. leta.

No, jaz verjamem, da so bila števila moja rešitev. In mislim, da te nič ne stane, če se malo pozanimaš glede njih. Pa vso srečo!

Ja, Aljoša, takole ti povem…svetujem ti šport, amapk ne kakšen tek, ker potem boš še bolj osamljen…planinsko društvo ali še bolje alpinistični odsek,to je nekaj zate…celodnevni izleti v skupini, ali dvodnevni….in veš zakaj?v planinskem društvu so redni člani in tisti ki hodijo na vse vikend izlete vpisani izključno zaradi tega da se družijo, ker če jim do družbe ne bi bilo, bi šli pač sami v hribe…gre pa zato, da moraš vztrajati-če bošm na vsakem vikend izletu prisoten, se boš navadil ljudi..še bolj priporočam alpinistični odsek, ker soodvisnost v ekstremnih razmerah ljudi poveže med sabo, če to hočejo ali ne. .,poleti pa so itak vedno organizirani tudi do 5 dnevni izleti, kjer se ljudje povežejo med sabo če hočejo ali nočejo…pa nikar se ne izogibaj ljudi, če ti ni za govorit bodi pač smo prisoten, pa se boš ljudem še bolj zanimiv zdel, potem pa se boš navadil in oni te bojo lepo sprejeli medse….Glede sošolcev iz osnovne šole pa res ni pomembno, kolikokrat jaz srečam kakšno sošolko, ki je bila v osnovni šoli debela in smo se hecali iz nje (je sedaj zaradi tega verjetno bolj nerodno meni kot nje), pa jo sedaj vidim na cesti vso drugačno, vitko, krasotico, po možnosti še z dobro službo in na sveže oženjena s super tipom, in si rečem: no tale se je pa res naredila, blagor ji! tako bodo tudi drugi, ki te poznajo iz prejšnjih časov rekli, ko te bodo čez čas srečalin na cesti: no poglej ga, kako se je naredil, ves zadovoljen, samozavesten in zgovoren je,…sprememba na bolje, ki ti jo bodo zavidali!!Pozdravček, Miša.

aja sem šele sedaj videla tvojo starost, saj jih imaš šele 35…celo življenje je še pred tabo!!

Dragi Aljoša!

Hvala, da ste iskreno podelili svojo zgodbo in čestitam vam za vse, kar ste do sedaj že naredili na sebi! In tega ni tako malo, četudi se vam morda zdi drugače. Tudi pri naših slušateljih v Šoli čustvene inteligence opažam, da se nekaterim zdi, da niso nič napredovali, da niso postali nič “boljši ljudje”, pa v resnici ni tako. Napredek je, le da je postopen. Zatorej le nadaljujte s koraki na poti svoje osebne rasti in ne imejte do sebe prevelikih zahtev in pričakovanj!

Pravite, da je vaša največja želja, da bi vas kdo imel rad takšnega, kot ste. Predlagam, da imate najprej vi sami radi sebe, takšnega kot ste. Da se sprejmete in cenite. Da se ne obremenjujete preveč s tem, kaj vse še morate pri sebi spremeniti. Naj želja po spremembi in osebni rasti naravno prihaja iz vas, brez prisile. Ko boste v miru sami s seboj, boste gotovo srečali “prave” ljudi.

Predlagam tudi, da poizkusite z rednim sproščanjem ali meditacijo. Meditacija je namreč metoda, s pomočjo kateremo prihajamo v stik s tistim delom sebe, ki je miren in svodoben. V našem pravem jazu ni kompleksov in ne čustvene bolečine. Redna meditacija bi vam lahko pomagala k krepitvi pravega notranjega samospoštovanja in občutka lastne vrednosti. Zavedajte se, da ste vredni že zato, ker ste človek, ne glede na to, kakšen ste, in ne glede na to, kaj si vi mislite o sebi ali si mislijo drugi.

Zelo zanimiva in vredna razmisleka je tudi ideja Zarje o dobrodelnosti. Gotovo poznate zgodbe ljudi, ki so srečni zaradi tega, ker osrečujejo druge. Morda vam bo zanimiv tudi kakšen od mednarodnih delovnih taborov, ki jih je veliko tudi v poletnih mesecih – lahko bo to za vas zanimiva oblika preživljanja dopusta. Pa še za nekaj gre pri teh taborih: znajdete se v okolju, v katerem še niste bili, in z ljudmi, ki jih ne poznate od prej. To vam je lahko v pomoč, da lažje izstopite iz ustaljenih vzorcev razmišljanja, čustvovanja in delovanja, hkrati pa lahko v novem okolju pridobite nove pozitivne izkušnje.

Na jesen pa vas toplo vabim v Šolo čustvene inteligence, ki vam bo lahko spodbuda za dodatno osebno rast, hkrati pa boste poglobili razumevanje sebe in odnosov ter okrepili občutek lastne vrednosti. Tudi nova prijateljstva, ki nastanejo v naših programih, so lahko zelo dragocena.

Vse dobro na vaše poti vam želim!

predlagam psihoterapijo, ampak ker si tega ne moreš privoščiti, poskusi z avtosugestijo ali hipnozo. vsi so lahko pametni in ti govorijo: ne smeš tega moraš to, moraš se ceniti se imeti rad, itd…
moraš in ne smeš. ja, saj vsi vemo, kaj moramo in česa ne smemo, občutke pa kljub temu imamo. eno je probavati misliti pozitivno in se iz dneva v dan prepričevat, drugo je pa že misel pozitivno začeti. da ponotranjiš pozitivne občutke, traja na psihoterapiji lahko leta, ampak je zelo globinsko. hipnoza lahko to odpravi takoj, ni pa globinsko, doseže pa lahko učinek. avtosugestija pa je tudi za vsakdanjo rabo in za vsakdanje ljudi. sugeriraš si pač pozitivne misli v vsaki situaciji, ki ti je zoprna.
in res je važno, da ne toneš v brezno samopomilovanja, samoponiževanja in tisočih občutkih krivde – enostavno odženeš te misli, če ne drugače, kar na silo.

drugi te cenijo toliko, kolikor se ceniš sam.

in še to: tvoja šibkost je lahko samo zate šibkost, drugi te imajo lahko radi iz tisočih drugih razlogov. poišči lepe stvari na /v sebi in raje razmišljaj o teh, ter jih daj na ogled.

pa srečno!

Naj še jaz pristavim svoj lonček…
Tudi sam preživljam sedaj krizo.Pred dvema mesecema mi je umrl ata.Pred tem sem ga gledal umirati leto dni(rak).Zaradi tega mi je močno vplivalo na psiho,nevede.Sedaj pa to udarja ven.Začel sem se zapirati vase pred pol leta.Imel sem punco,ki mi je skušala pomagati a ji sam nisem pustil zraven.Ne vem zakaj ne,toda to ti psiha naredi avtomatično:(Prepirala sva se pol leta!Zaradi tega sva se pred kratkim s punco tudi razšla.
Že 14 dni pijem,kadim nenormalno…se zaničujem…
Doma sem skrhal odnose z lastno matero.Pa nočem tega,toda enostavno vsaka malenkost naju z mamo zmoti in nastane prepir.Star sem šele komaj 18 let in sem tik pred maturo.Imam veliko prijateljic,toda kaj pomaga,če ni nobene tak,da bi se pogovarjal s katero.Le preko smsov,to pa ne pomaga.Saj občasno pridem v stik z njimi,če pa nas vse omejuje šola,faks,oddaljenost,šolanje v drugem kraju in tam stanovati….No saj imam prijatelje,samo saj veste kak je se pogovarjati moški z moškim o čustvih.
V obupu sem se začel zatekati na internet,med knjige….
En čas je bilo že bolje,toda potem spet ovira in bum….zopet nesreča!
Imam občutek in se sprašujem, ali sem to sploh še jaz?Sprašujem se o lastni identiteti in imam tudi zadane cilje v življenju,toda sedaj sem na zelo širokem dnu oziroma je tako strmo,da ne vidim niti dna še,kaj šele hrib:(
Prej sem igral nogomet z velikim veseljem,sedaj sem vse opustil.Poznate občutek,ko vam je vseeno za čisto vse?Popolnoma vse!Vam ne privoščim tega!Punco želim nazaj,a vem da me noče več,ker je napisala,da sva lahko le prijatelja,a kaj več ni možno.Po dveh letih mi to reče.Ali ni to hladnokrvno in nesramno?Vem čas,čas bo vse pokazal,a bojim se,da me bo pozabila tako hitro kot lanski sneg.
Za zdaj še nisem obupal tako zelo,da bi pomislil na samoumor,to bi bilo zelo strahopetno in dal bi občutek krivde drugim.Zato tega niti ne poskušam!
Rad bi se spremenil,toda vem,da moram zato nekaj narediti.Trudim se,če pa vedno prileti neko poleno pod noge in padem:(
Nekje čutim izhod,a ga še iščem in ga bom tudi našel!
LP

Pozdravljeni!

Povsem normalno je, da se počutite tako kot se. Smrt očeta, prekinitev partnerskega odnosa – dovolj razlogov za krizo. Pa tudi vaša leta so takšna, v katerih se človek išče, sprašuje o življenju, smislu …

Pomembno je, da sprejmete vaša trenutna čustva in razpoloženje kot sestavni del življenja. Vsi imamo dneve, tedne, obdobja, ko smo bolj na dnu – a za dežjem posije sonce (morda obrabljena fraza, toda resnična). Če se s svojimi prijatelji ne morete pogovarjati o svojih čustvih, poizkusite s pisanjem dnevnika – z namenom, da čustva izrazite.

Poiščite tudi kakšno zanimivo knjigo o osebni in duhovni rasti – morda vam bo pomagala pri iskanju odgovorov, svetoval pa bi vam tudi redno sproščanje.

Želim vam, da najdete pravo pot!

Najlepša hvala za te spodbudne besede.Saj pišem na računalnik svoje filozofije:)Toda še vedno ne padem iz depresije…
V šoli sem zadnja dva eseja pisal 5 odkar mi je oče umrl…Drugače sem tudi dobro pisal eseje,a ne tako kot zdaj,na nivoju poeta:)
To je pomoje izbruh čustev in tudi prehajanje iz mladostnika v odraslega.
Sam se zavedam,da bom tudi hitreje samostojen,ker sem izgubil očeta na žalost.Že sedaj že vsa 4 leta skrbim bolj ali manj sam zase.
Sedaj sem ugotovil,kako se sprostiti,grem na kolo in po bregu navzdol:)
Res je sicer malce nevarno,toda dobim dozo adrenalina.
Knjige,ve kateri mogoče za katero primerno,ki bi opisovala o takšnem primeru,kot sem ga jaz doživel?Nekdo mi je predlagal knjigo z naslovom svetovanje za žabca…Toda meni se to sliši nekam otročje,mislim naslov.
Saj poskusit ni greh:)
LP