RABIM POMOČ
No pred malo več kot 3 meseci sem prenehala kaditi… vse lepo in prav, ampak rabim nasvet…in sicer odkar ne kadim se ne prepoznam več…. najprej sem imela obdobje ko sem bila depresivna, ne čisto zares ampak brez volje in vsega… sedaj pa se me loteva kar nekakšna panika, tako da niti spati ne morem, in to je strah pred smrtjo.Nevem kaj se dogaja z menoj, saj me nikoli še ni grabila taka panika, ampak odkar ne kadim je šla moja psiha v k 🙂 mi lahko vi kaj svetujete Dr. Čakš, al je možna ta sprememba načina razmišljanja in izjemen strah pred smrtjo, zaradi tega? ali sem že zmešana? ampak odkar ne kadim več, se me lotevajo same bedne misli?!?!
Hvala za kakršenkoli odgovor in lep pozdrav!
Prav lepo pozdravljena!
Vsekakor so tudi tašne senzacije lahko prisotne pri prenehovanju in odvajanju od nikotina. Že večkrat sem opisal kako potekajo mehanizmi zasvojenosti v možganih (preko nikotinskih receptorjev in prevelike stimulacije nevronskih prenašalcev kot so dopamin, adrenalin, efedrin itd. in posledične desenzibilizacije receptorjev). Ob prenehanju rabe nikotina pride zaradi manjše stimulacije do zmanjšanega sproščanja nevronskih prenašalcev (ki v veliki meri vplivajo na razpoloženje) in s tem do določenih psihičnih težav. Te so pri vas dokaj močno prisotne, zato bi vam svetoval, da se obrnete na svojega zdravnika. Lahko bi si pomagala tudi z Champixom, vendar pod kontrolo zdravnika. Lahko poskusite tudi z blagimi rastlinskimi pomirjevali (Persen), vsekakor pa, kadarkoli se vas lotevajo te misli, pojdite iz stanovanja, hodite, tečite ali si najdite kakršnokoli aktivnost, ki vas bo zamotila. Prepričan sem da z voljo to lahko premagate, glede na to, da ste uspeli prenehati s kajenjem. V vsakem primeru pa svetujem pogovor z zdravnikom.
Niti približno se mi ni sanjalo, da je lahko to vse povezano, grozno… že razmišlajm o ponovnem začetku kajenja…
bom počakala še malo, saj so obdobja ko sem super, ponoči pa me je ene trikrat grabila ta panika, tako da mogoče pa bo le vse izzvenelo.
Še nekaj me zanima, ali ste kdaj že slišali, za takšen primer kot sem ga jaz navedla po prenehanju kajenja?
Lep pozdrav
Da, vsekakor so takšni primeri kot vi. Poskušatje še vzdržati, saj kot pravite, da počasi le izzveneva. Organizem se mora počasi vrniti v čas pred začetkom kajenja, ko se desenzibilizirani receptorji povrnejo v prvotno stanje in se tudi nivo nevronskih prnašalce ustali. Držim pesti za vas in prepričan sem, da boste uspeli!!!
Če pa bi bile težave prehude upoštevajte moje prejšnje nasvete.
Draga Peetra,
ja, jaz se bila še en tak primer. Kako doboro te razumem!!! Mislila sem, da se mi bo zmešalo (ampak čisto zares), spala nisem skoraj nič, po 10 letih bila trikrat pri zdravniku, da mi je predpisal Champix (moram jih pohvalit – tablete), pa pomirjevala, pa uspavala – uspavalno sem vzela 2x, pa ni nič pomagalo, pomirjeval pa ne, ker v navodilih piše o hitri psihični in fizični odvisnosti. Bila sem brez volje … Non stop sem tuhtala o tem, kako sem boga. Same negativne misli! Pa saj sama veš. Zdi se mi, da je bila kriza v teh mesecih najhujša. Pa sem vztrajala, saj se mi je zdelo neumno doživljati vse to in potem popustiti. Pa še en kolega zdravnik mi je rekel, če sem nora, da mislim, da se bom po treh mesecih “spucala”. Vztrajaj, splača se, jaz sem sedaj OK (pet mesecev in pol), ne bo dolgo, ko boš tudi ti. Oglasi se. Držim pesti!!!!!!
Zali, kako sem vesela da si se mi oglasila! to ni več za nikamor! ne kadim skoraj že 3 mesece, pa mi je še vedno na trenutke grozno! tiščanje v glavi, misel da se mi bo zmešalo, nato pa še strah pred umrljivostjo…pa saj se ne prepoznam več! spremlja me tudi občutek kot da sanjam- da nekako nisem v svojem telesu, saj ne znam povedati:) res nisem vedela, kakšen hudič je lahko, ko nehaš kaditi! saj sem že bolje z vsakim dnem, a gre vseeno prepočasi.. bomo zdržal, me pa tolaži, da nisem osamljen primer, z samimi negativnimi mislimi:)
Lep pozdrav:)
Oj,
Ja, kot da nisi v svojem telesu, kako se še dobro spomnim, stopala sem sicer imela na tleh, ampak kot da ne bi bila moja, kod da bi se prava jaz začenjala tam nekje pri kolenih … Pa tiščanje v glavi – kot da so možgani prakrat preveliki za v lobanjo, pa mravljinčenje v prstih na rokah, …
Naj ti povem še nekaj, morda ti bo koristilo. Ko sem bila enkrat čisto zmešana, sem hotela na hipnozo, da bi zmanjšala krizo. Z zdravnico sva se pogovarjali, povedala sem, da me skrbi, če bom v službi lahko vse izpeljala, da me skrbi, ker ima sine maturo, da me skrbi, kako se bo mlajšemu sinu celila rana,… naj neham naštevat. Zdravnica me je vprašala, če sploh kakšna moja misel pozitivna. In kaj sem ugotovila?!? Da NE!!!! Ko sem prijateljici to omenila (iz vsega srca sem ji hvaležna, ker me je prenašala in poslušala), je rekla, da ima doma eno dobro knjigo, ki govori o tem, kakšno moč ima naša misel. Prinesla mi jo je in sem jo prebrala. Veš, da ti misliti, poskušaj še ti. Knjigi je naslov Sicret, sedajle pa berem še eno s podobno temtiko – Življenje je tvoje. Daj, sposodi se, preberi, škoditi ti ne more.
Držim pesti, vsak čas bo bolje!!!!!!!
živjo,
Jaa točno te vse občutke sem imela tudi jaz…razen mravljinčenja. Tudi kar se tiče ” skrbenja” se mi še vedno dogaja, da me čisto za vsako malenkost skrbi…kar začne me črvičiti v želodcu, noro res..
pa včasih sem čisto živčna, ker mi je dan kar naenkrat predolg in nevem kaj bi počela. Verjetno čutim praznino zarad čikov. Hvala za predlog za knjigi, bom si sposodila zagotovo:)
najbolj hvala pa za spodbudne besede!!!! 🙂
Peetra hvala, da si delila svojo zgodbo. Preden sem prenehala s kajenjem sem bila prepričana, da bo najtežje – ne misliti na cigareto. Niti sanjalo se mi ni, da bo tako težko prenašati samo sebe, vse strahove, negativizem, nihanja razpoloženja itd. Tudi sama sem že velikokrat pomislila,da bi ponovno začela kaditi. S tem, ko sem prebrala tvojo zgodbo sem spoznala, da nisem sama. Hvala ti. Vztrajaj in bodi ponosna nase.
Isa