Rabim nasvet
Stara sem 27 let in ze dve leti imam fanta, ki ga sicer zelo ljubim vendar imava velik problem. On ima stiri leta staro puncko in kadar koli smo skupaj kar mi je dano zelo malokrat se on ukvarja samo z njo in samo njo vidi. Jaz pa sem iz dneva v dan bolj jezna, razocarana in ljubosumna. Vem, da otrok ni nic kriv in mojih custev nikoli ne kazem pred njim pa vendar me boli in ne vem kako napej. Kaj naj naredim, da se teh negativnih custev znebim in vidim tega otroka kot del njega in ne tudi nje( bivse zene)? Vedno, ko smo skupaj je do otroka zelo pozoren, ga poljublja, boza, razvaja na vse mozne nacine, mene pa se niti dotakne ne. Pravi, da bo otrok potem zmeden in da tega ne zeli kajti otroku hoce samo najbolje. Obnasa se kot, da sva tisti cas samo prijatelja. Tudi ce gremo kam na dopust za cez vikend v hotelu najame zame posebno sobo in on spi s hcerko. Pravi, da ne bi razumela, ce bi poleg spala tudi jaz, ker tega ni navajena. Ampak je navajena samo na mamo in njega. Tudi bivsa zena klicari za njamanjso malenkost, ki jo otrok naredi narobe on pa to mirno prenasa in pravi da mora z njo pac ohraniti dobre odnose zaradi otroka. Veckrat kot ne pa me sploh noce sabo vzeti, ko gre k otroku. Kako naj to sprejmem in kako naj mu razlozim, da naju tak odnos ubija? Ko pa sva sama pa vidi samo mene in moram priznati da se veliko ukvarja z mano in mi posveca veliko ljubezni. Dokler………, potem pa ista zgodba. Kaksen odnos naj bi locena starsa po vasem ohranila in kako naj bi se do novega partnerja obnasal moski v prisotnosti otroka? Kako naj do otroka ne cutim sovraznosti, ce me moj fant ignorira vedno, ko smo skupaj in boza ter poljublja samo otroka? Ali je z menoj kaj narobe? Pocutim se izlocena in ljubosumna ter jeza, ki se kopici v meni, me kar ubija vendar ga nocem zgubiti ker ga resnicno ljubim.
Hvala, ker ste prebrali in upam, da mi boste znali svetovati.
Spoštovana!
Najprej se opravičujem, ker ste morali tako dolgo čakati na odgovor. Bila sem službeno odsotna. Zdaj pa k vašemu pismu.
Razumem vašo jezo in razočaranje nad partenerjevim početjem. Za njegovo ravnanje pa najdem samo en logičen vzrok. To je nerazrešen odnos z bivšo partnerko. Po mojem mnenju z njo še ni razčistil. Kaj je bil vzrok razpada njune zveze?
Popolnoma upravičeno se jezite nad njegovim “zanemarjanjem” kadar je z vama otrok. Človek bi pričakoval, da bo poskušal med vama s hčerko vzpostaviti vsaj prijateljski odnos. Eden izmed načinov bi bil tudi ta, da bi vas on v tem času sprejemal ljubeče, vam posvečal pozornost in s tem dal njej zgled in jasno sporočilo, da mu mu le ta ženska nekaj pomeni. Ima on morda slabo vest, ker je z vami?
Ločena starša bi po mojem mnenju morala ohraniti odnos v taki meri, da je možno dogovarjanje o najpomembnejših vprašanjih vzgoje in odločitvah za otrokovo življenje. Glede malenkosti in osebnih zadev vsakega izmed njiju (kot so vprašanja o prijateljih, parterjih…) pa ne vidim razloga, da bi o njih morala diskutirati. Vsak mora ohraniti svojo svobodo in zasebnost, ki je neodvisna od bivšega partnerja, prav tako pa tudi od otrok. Na otroka bi verjetno negativno vplivalo, če bi oče vsak teden pripeljal novo prijateljico. To bi hčerko zmedlo. Iz vašega pisma pa sem razumela, da je vajina zveza trajnejša. Torej, z vami ni nič narobe. Upravičeno zahtevate pozornost, ki je niste deležni. Hkrati pa doživljate bolečino, ker pred hčerko ne potrdi vajine ljubezni. To resnično ogroža vajin odnos. Upam, da bo prišel do tega uvida.
Lepo pozdravljeni!
Hvala za odgovor, res sem vesela, da ste mi odgovorili.
Sprsujete pa me zakaj se je njegov zakon koncal, zaradi mene oz. ker se je zaljubil vame ter bil v zakonu ze vsega navelican. Pravi sicer, da mu zal ni, ker se je odlocil zame pa vendar vedno znova tuhta kako je hceri unicil zivljenje in kako naj ga zdaj omogoci cim lepsega. S tem seveda tudi odrivanje mene, da ne bi otrok tako zelo trpel. Ampak drugacnega zivlejnja kot to, da sta starsa locena tako ali tako ne pozna, ker je bila premlada ko sta se locila(2 leti) zato vsaj jaz mislim, da kar se tega tice niti ni in niti ne razume oz. da naj bi bilo v normalnih okoliscinah drugace. Mogoce pa se motim?
Hvala se enkrat za odgovor.
Pozdravljena še enkrat!
Vprašanja sem postavila zgolj za vaš razmislek o situaciji.
Ne razumem teorije, kako naj bi hčerka manj trpela zaradi tega, ker vas on v njeni prisootnosti odriva. Zavedam pa se, da starši pogosto tako razmišljajo. Strokovnjaki iz psihologije pa pravijo, da bi si partnerji morali izražati medsebojno naklonjenost in tudi nežnost v določeni meri. Vendar bo moral partner sam pri sebi priti do tega spoznanja in se odločiti, kako in s kom bi rad živel.
Glede dojemanja deklice ločitve in ločenega življanja pa bi težko rekla. Premalo še vemo o tem, da bi z gotovostjo trdili eno ali drugo. Mnenja so različna. Gotovo pa drži, da si otrok vsaj v nekem obdobju odraščanja želi, da bi živel skupaj z obema staršema.
Glede zahvale za odgovor pa “prosim; zato sem tukaj.”
Spoštovana Andreja!
Ker tudi sama preživljam podobno situacijo kot “razočarana”, sem tole temo z zanimanjem spremljala tudi na ostalih forumih (Življenje in Starši staršem). Tam se je oglasila oziroma odgovorila tudi “zaskrbljena”, katere razlaga mi je bila všeč in logična in sem se odločila pri sebi poskusiti tako varianto. Zdaj pa berem vaš strokovni odgovor, ki pa govori drugače. Kaj vi menite o odgovorih zaskrbljene? Je taka pot napačna in slaba za otroke in partnerje?
Hvala za odgovor.
Spoštovana Tadeja!
Zgolj na hitro sem preletela poste, objavljene na Starši strašem. Strinjam se z mislimi, ki jih je izrekla “zaskrbljena”. Vsak človek s svojim pozitivnim pogledom na svet spreminja tudi svet okoli sebe. Si tisto, kar verjameš in tisto kar verjameš, se ti potem tudi dogaja. Vendar to je proces, ki traja nekaj let, da nekdo pri sebi razvije takšno stopnjo zavedanja, duhovne rasti in samozavestnega pogleda ne svet. “Razočarana” ne more čakati na ta čas, saj bo do takrat odnos že uničen. Zato sem se v svojem pogledu usmerila na tezo, da morata oba partnerja prevzeti odgoornost za to, da njuna zveza obstane in raste. Partner se je bolj slabo izkazal, saj še ni zrel za nov odnos.
Naša mnenja se ne izključujejo, vendar vsako gleda na določen delec celote, ki pa je znana samo “razočarani”, ki bo edina iz teh izsekov sestavila celoto.
Hvala za pripombo.
Draga Nuša13!
Ponavadi sicer odgovarjam na malo drugačna vprašanja, vendar verjamem, da je tvoja težava v zvezi s poljubljanjem lahko zate zelo zaskrbljujoča in moteča.
Moje mnenje je, da kakšnih posebnih pravil pri poljubljanju ni. Najbolj pomembno je, da oba “udeleženca” pri tem uživata, da jima je prijetno, da jima poljubljanje vzbudi posebne občutke ljubezni, sprejetosti, zaželjenosti, bližine.
Če koga moti zadah ali mu partnerjevo poljubljanje ni všeč, je fino, če se o tem lahko s partnerjem odkrito pogovori. Morda bi svojega fanta lahko vprašala, kako to, da te je samo takrat poljubil in potem ne več.
Naj te ne skrbi, Nuša! Če sta s fantom zaljubljena in si želita bližine drug drugega, se bosta skupaj naučila tudi “veščin” poljubljanja, ki se bodo preko izkušenj še izpilile.
Pa še to – naj se ti pri odkrivanju nežnosti ne mudi preveč.