rabila sem, da me nekdo LOPNE po glavi…
Hojla…
Najprej vsem lepo jutro.
Zame je jutro nekaj zelo posebnega. To je nekaj mojega. Vedno si vzamem kako minutko, če ne uspe več. Ampak trenutek s samo seboj je obvezen in tako prečudovit.
No pa, da se vrnem na tisto kar sem želela napisat. Včeraj sem se počutila tako dobro. Tako sem bila ponosna nase, iz tistega razočaranja, da so kilogrami ostali enaki, sem prešla v zadovoljstvo zaradi izgubljenih centimetrov. In zadovoljstvo nad redno telovadbo, ki mi jo je uspelo redno prakticirat cel mesec. Bila sem noro dobre volje in zadovoljna s sabo.
Že par dni pa sem kontaktirala eno žensko, ki je inštruktorica fitnesa in se ukvatja z zdravo prehrano, treningi in vsem kar paše zraven. Ponosno sem ji postavila kup vprašanj in dodala moj jedilnik skozi ves mesec in podatke o športanju(tudi za cel mesec). Jedilniki sem vedela, da so malo “kilavi”, sem bila pa na šport toliko bolj ponosna. In glej ga zlomka, priletelo je kot strela z jasnega. Za začetek mi je dala jasno vedeti, da so vse njene usluge plačljive, potem pa napisala kratek komentar, ki me je zadel v dno duše.
Športa je baje čisto preveč, telo nima časa za regeneracijo in se s tem upočasnjuje tudi metabolizem. Jedilnik pa je porazen. In da sem lahko samo vesela, da se nisem zredila … ne pa da sem pričakovala, da me bo kaj manj.
Ne znam povedat, ampak bilo mi je tako hudo. Prepričana, da delam prav sem zopet izvisela in se znašla v začaranem krogu. Ponovno.
Razmišljala sem, ni mi dalo spat….. Šla sem brat jedilnike in se zgrozila. GROZA!!!! Zares je porazen, same pizze, sladkarije, vsekakor preveč tega… in teli spodrsljajčki so privedli do tega, da je bilo vsak dan kaj “spodrsnenega”. Hum … še bolj mi je bilo hudo. Ne znam povedat kako. Prijelo me je, da bi se zjokala, a se nisem mogla. Nisem znala…
Šla sem spat… stisnila sem se h svojemu in težko zaspala. Tudi spala nisem dobro.
Prišla sem do ugotovitve, da jaz delam eno … prepričana pa sem, da delam drugo. In tisto drugo tudi svetujem in bodrim ostale, vem da se tisto drugo obnese… ni pa mi bilo jasno, da me je tako odneslo s tira.
Vedela sem, da sem v krizi in da se moram nekako pobrat. Zato sem se tudi lotila športa, resno! Spet preveč impulzivno pa vendar sem se. Vedela sem, da je prehrana bolj tako, a dejansko nisem NIKOLI zares prebrala kaj jem.
Iskala sem prednosti te bolečine in razočaranja, iskala sem dobre strani… in sedaj dejansko vem kje za boga milega jaz počnem te napake. Kje sekam mimo in kaj delam narobe. Dejansko sem rabila, da me nekdo lopne po glavi. Da me nekdo porine po tleh, ko sem sama popolnoma prepričana, da se povzpenjam visoko po stopnicah…
In evo nov mesec je pred mano in jaz sem ponovno pred prvo stopničko. In stopam, dvigujem svoje šapke proti njej, da jo dosežem. Vem, da jo bom dosegla. To mi je jasno.
In hrano bo potrebno spremeniti. Ponovno. In intenzivo. Spomnim se kako sem se prehranjevala, spomnim se kako je bilo … in ravno zato sem imela v glavi, da še vedno delam tako… pa ni bilo res. Vsekakor je dobro, da si pišemo jedilnike, a potrebno jih je tudi kdaj pa kdaj prebrat. Šele takrat dobiš resnično, pravo sliko… kje si. In si tisto kar ješ… In če je res tako, sem jaz ena velika svinjarija 🙂
S športom ne vem kaj bom naredila. Zlezel mi je pod kožo, odgovarja mi. Sedaj sem začela s kardiom na tešče že 3x zapored. Danes pa sem se vsedla pred računalnik in napisala tole. Ter pojedla zajtrk.
Vesela sem, da sem dobila udarec. Vesela sem, da me je nekdo lopnil po glavi. Kajti nekako sem morala spregledat. In sedaj se zopet veselim naslednjega meseca in rezultatov 😉
Što ne ubije, jača!
Lp sonček
IRA, zmogla boš, saj si močna, močnejša, najmočnejša. Mi bomo s teboj, kadarkoli nas boš potrebovala. Jaz vem, da si ti eno vztrajno bitje. Vedno ti uspe, kar si zastaviš. Tudi jaz sem brala tvoje jedilnike in se mi je dozdevalo, da so malo skregani z zdravo prehrano. Praviš, da se spomniš kako si se prej prehranjevala. Torej, “preštudiraj” stare jedilnike in jih ponovno sprejmi za svoje. Kar se pa športanja tiče, nadaljuj, samo malo manj intenzivno. Res si bila kar malo preveč aktivna. 80% tega kar si počela do sedaj, bo po moje kar zadostovalo.
NAJJAČI OSTAJU, in ti ostajaš, si in boš.
Lp v lep sončen dan.
Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce.
Ira, nikoli ni prepozno, da popraviš svoje zmote. Jedilnikov nikoli ne komentiram, le preberem in potegnem kakšne ideje zase. Na tvoje sem se spomnila, ko sem grešila s kakšno sladkarijo.
Vse svoje grehe si hotela sprati z pretirano telovadbo. Lepo, da si končno prišla k sebi.
V življenju ne smeš z ničemer pretiravat, pa naj bo to hrana, pijača, cigareti, telovadba. In še nekaj, kar vztrajno ponavljam na tem forumu – POČASI SE DALEČ PRIDE!!
Pozdravljena Ira!!!
Saj bi ti kaj pametnega svetovala, tako kot znaš ti nam vsem in zmeraj, ampak glede tega sem bolj slaba. Še sama nimam glih pošlihtano o prehrani in telovadbi, tak da ne bom solila pameti.
Bi te pa nekaj vprašala. Glede na to, da ti je tista inštruktorica rekla, da je aktivnosti preveč, me zanima, če bi mi ti znala okvirno povedati glede moje aktivnosti.
JAz pa se na orbitreku skoraj vsak dan po 40-45 minut, če pa ne orbitrekam, pa delam vaje za noge, zadnjico, trebuh. Ne delam vsega v enem dnevu. NO, se pa tudi zgodi, predvsem čez vikend, da tega športanja sploh ni. Mogoče kak sprehod.
Kaj meniš/menite??????
Hvala za odgovor!
lp
teža(vna)
IRA bravo ! Lepo napisano in marsikdo se bo od tega kaj naučil ….
Hvala da to deliš z nami.
Jaz bom rekla nekako tako kot Bernardica: tudi jaz nikoli ne komentiram jedilnikov.
In nekako je vrjetno tudi vse ostalo kar si zapisala res. Ne vem, se ne spoznam. Jaz sem pač bolj človek občutkov.
In vem, da boš zmogla, karkoli si boš pač zadala, pa čeprav boš včasih morala z jezo prebijati zid. Si rojena za zmagovlko, kot si rojena za to, da nikoli popolnoma ne boš zadovoljna z doseženim. Vedno bodo v tebi vprašanja in nekaj , kar boš puščala odprto kot …ČE…..
In zakj ta ČE? veš edino le ti in edino ti, lahko tu nekaj spremeniš. V življenju je mnoga tega zelo pomembnega in mnogo tega precej nepomembnega. Kaj je tebi tisto, pa moraš najti sama in v svoji najdbi ne zgolj samo uživati in občutiti slast, ampak predvsem to ceniti kot izkušnjo za nadaljna raziskovanja.
Nikoli ne pozabi, da si vredna tega, da živiš svoje lastne sanje in da se sanje tkejo zgolj s pomočjo tvojega uma (zavednega in nezavednega). Stopaj po poti, po kateri si želiš stopati, drzneš, zmoreš.
Saj veš, da ti to zmoreš.
Kajne, da veš?
Hojla vsem …
Hvala za prav vsako besedo, ki ste mi jo napisale. Vsaka je lepa in edinstvena in resnična.
Jaz moram rečt, da sem presenečena nad samo seboj. In to pozitivno. Počutim se odlično, zopet! Vesela sem, da sem zvedla za svoje napake, ki se jih niti nisem zavedala in dobila sem tako močno motivacijo kako naprej. Saj sem ugotovila, da pravzaprav šele sedaj razumem kako bi morala. No, vsaj poizkusila bom. In ne sekiram se. Ta mesec bo prehrana precej drugačna pa bomo videli kako se bodo stvari obrnile. In če se ne bojo, je pa za tem mesecem še en mesec … pa še en potem.
Spomnila sem se sončnice. Sončnica je ena taka prelepa rastlina, ki se obrača. Obrača se proti soncu… in če se bo moj sonček odločil za drugo smer… ja se bom pa tja obrnila. Pa kaj!
Torej obetajo se spremembe v prehrani, šport pa bo bolj ali manj ostal enak. Morda bom namesto 6x tedensko. Telovadila 5x tedensko. In to je to.
…drugi mesec pa nove spremembe.
Lp sonček
Hojla…
Ja težavna pomojem, da je kar tako kot je Mariposa napisala. Najbolj optimalno naj bi bilo vsak drugi dan.
Ampak jaz si bom vzela fraj recimo 2x tedensko. Pa tudi tako je, vprašanje je kako intenzivni so te treningi.
Jaz vem, da imam kardio kar ok, torej na optimalnem pulzu pri vajah pa je bolj tako, da se malo razmigam.
Meni se še vedno ne zdi pretiravanje.
No pa recimo 5x tedensko … pa bomo videli kako dalje.
Težavna kaj več pa ti ne znam pomagat, sva na istem.
A dam roko v ogenj, da je bolje vsak dan telovadit kot met noge v luftu in počivat.
Lp sonček
Jaz tvojo vztrajnost pri telovadbi samo občudujem. Kapo dol! še nikoli do sedaj pa nisem slišala, da je telovadbe preveč. Ko sem hodila v srednjo šolo, sem se vozila 15 km daleč s kolesom. To je bila dobra ura vožnje v eno smer. Torej dve in pol ure kolesarjenja dnevno, v nedeljo pa v kak kino-isto daleč. Poleg tega je bilo vmes še par ur šolske telovadbe, in kdaj pa kdaj še popoldne kam skočit.
Tale izjava tvoje trenerke se mi zdi nekako iznajdba novega časa, ko ljudje bistveno manj “migajo” kot so včasih. Kaj pa delajo profesionalni športniki???
Poslušaj svoje telo. Ti bo že samo povedalo, kdaj je preveč.
LP!