pustte mail če BRUHATE
Zdaj je že eno leto in mesec, kar sem začela z bruhanjem. Telo se je že tako privadilo, da se na “nehranjenje” sploh ne odziva in ne morem več shujšati, prekleto!Kako naj se znebim teh presnetih kil? Zraven živim drugo življenje. Pojem in za navrh je za mano že kar lep kupček zmag na raznih tekmovanjih.Ampak kako naj pojem vsa skozlana, predstavljajte si, da me pred koncertom popade nekaj in svojemu telesu nič ne odrekam. jem, jem, jem. Pa se ne ustavim. In potem bruham, vsakič težje. A obstaja kakšna raztopina s katero se prisiliš h kozlanju?”!”Help me…
Draga pevka,
kaj te spopade pred koncertom, da se bašeš? Trema? Strah je cloveški in tudi premagati se ga da, ampak ne s hrano.
S kakim petjem se ukvarjaš, ce smem vprašati? Te petje osrecuje? Jaz bi se na tvojem mestu posvetila temu drugemu delu življenja kot ti sama praviš-in za trenutek pozabila na kilograme. Brez bruhanja,seveda.
Še veliko uspešnih koncertov ti želim.
Bernarda
Estavela in teenxy, sprašujem se, kako se lahko iz dneva v dan uničujeta, in potem še, namesto, da bi iskali izhod iz tega pekla, iščeta razstopino za hitrejše bruhanje? Sorry, ampak to mi ne gre v glavo, če je človek v težavah, si bo ja pomagal, ne pa se še bolj uničeval. Sicer pa bulimija zame ni bolezen, saj bolezen je takrat, ko lahko za njo zboli vsak – pa mi povejta, koliko je bulimija razširjena npr. v Afriki – Somaliji, kjer umirajo od lakote in AIDSA. Oprostita, saj vem, da bi vama tu skušali pomagati, ampak… to me res “pogreje”- punce, ki imajo takorekoč vse, pa so v glavi BOLANE. Priznam, z bulimijo sem sem se srečala preko prijateljice, toda nikoli nisem razumela zakaj to počne – hotela sem ji pomagati, toda vedno naletela na isti očitek, da ne razumem – NE, VI ne razumete, da s tem sranjem resno ogrožate svoje življenje in da se more človek postavt zase in ne samo na zunaj, tudi znotraj vašega prizadetega uma. Tako ste takorekoč hinavke, ker hlinite svojo nemočno, bolano osebnost, z močno. lepo(?) podobo navzven.
Punce, nej se sliši še tako kruto, dokler ne boste razčistle same s sabo, vam cela delegacija psihiatrov in ljubezni, pozornosti NE pomaga. Če ne zarad sebe, nehajte s tem početjem vsaj zaradi staršev, ki se vsak dan trudijo na delovnih mestih zato, da mate topel obrok, ki ga potem lahko zbruhate…
BTW : stara sem 19 let, visoka 164 cm in 55 kg…Življenje je lepo!
veš, mislim, da si šla malce predaleč… ne moreš kar reči – nehajta, za voljo svojih staršev! in se potem čuditi, da to ni tako… “Sicer pa bulimija zame ni bolezen, saj bolezen je takrat, ko lahko za njo zboli vsak” a potem zate tudi recimo spalna bolezen, katero prenaša muha cece, ki je pa pri nas seveda ni, zate ni bolezen, ker ne more z njo vsak zboleti?! “NE, VI ne razumete,” – ne, TI ne razumeš! ne razumeš, zakaj to kdo počne, da je to kot zasvojenost in da ne moraš kar tako prenehati, čeprav se zavedaš vseh možnih posledic…! da se motnje hranjenja pojavijo zaradi “nečesa” in ne kar brez vzroka…! “Tako ste takorekoč hinavke, ker hlinite svojo nemočno, bolano osebnost, z močno. lepo(?) podobo navzven.” še enkrat – ne razumeš! ne spuščaj se v stvari, ki jih ne razumeš! svoje primitivne opazke in predsodke pa raje kar zase zadrži!
lp
Jane halifax – itak, da spalno bolezen lohk staknem, če grem v Afriko in me piči ta muha – in zbolim. Praviš, da ne razumem, zakaj to kdo počne – v bistvu maš prav, ne razumem, kako je lohk dandanes človek lahko tako samodestruktivno uperjen proti samemu sebi – ne ti men pol o primitivnosti, če pa je to največji idiotizem, halo, no? Valda boš samga sebe skušal ubranit vsega sranja… Sej drgač se mi smilte vse tle gor ( da ne bo pomote), sam, kot sem že rekla, če ne boste razčistle zadev v svoji glavi, pol,…bog vam pomagaj! Mislim, da si morate poiskati predvsem cilje v življenju al pa DELO, ki vas bo zamotilo, da ne boste tako brezsmiselno tavale naokoli in razmišljale, kaj boste vrgle v usta…
Velik sreče
lp
Mnenja in zkušnje posameznikov so različne, pomembno je, da ohranjamo širino in spoštovanje drugega. Motnje hranjenja so bolezni, nagnjenost zanje je v veliki meri podedovana, to dokazujejo raziskave, pomembni so pa poleg te tudi dejavniki okolja, po katerih se posamezniki spet razlikujemo, čeprav živimo v istem času in širšem družbenem okolju.
Zato še enkrat, spoštovanje drugega, njegovih prepričanj in občutij je eden od temeljev zdravih odnosov med ljudmi kjerkoli in še pomembnejši od želje po pomoči in zdravju drugega,
Marija Anderluh
kako je lahko človek tako samodestruktiven… verjetno marsikatera od nas še sama tega ne razume… veliko nas je preživelo v preteklosti razne stvari, katere nas še vedno žrejo in se ne znamo ali ne moremo z njimi kar tako soočiti… vsaka ima nek vzork za svoje početje. ti bom povedala malo več o sebi, da ne bom nekaj brezveze posploševala… prihajam iz sorazmerno neurejene družine, kjer sem bila nezaželjen otrok mladih staršev. naša familija se je še razširila, ko so umrli moji stari starši… kot otrok sem bila vpletena v spolne zlorabe in sem bila žrtev verbalnega ter “blagega” fizičnega nasilja… problemi so se pojavljali v šoli, družbi, v intimnosti… in ko več nisem presnesla vseh občutkov krivde in vse nakopičene jeze, sem nekega dne posegla po hrani in raznih ostalih substancah… svoje preteklosti ne jemljem kot nek izgovor za svojo zdajšnjo situacijo – prej kot nek vzrok in izhodišče. imaš prav – treba je razčistiti zadeve v glavi. nekatere stvari so pa pregloboko zakoreninjene in preveč boli, če se jih dotakneš. vse je nek začaran krog in ne veš, kje in kako ga prekiniti… in ni mus, da boš sebe skušal obraniti vsega sranja. lahko se mu samo še bolj izpostavljaš, ker se na tak način kaznuješ za vse, kar si po neki čudni logiki zakrivil in se trpinčiš, ker si tako slab človek in grd in debel in skratka vse, kar je slabo… no, pa spet pišem v tretji osebi…;) tudi glede ciljev in vsega imaš prav, a lažje je o nečem teoretizirati, kot pa celotno zadevo kasneje preiskusiti v praksi. v bistvu bi ti rada pojasnila, da je motnja hranjenja bolj kompleksen problem, kot pa se na zunaj kaže. bolezen ni površinska ali somatska… in zato se jo je težko lotiti na pravem koncu in jo uspešno pozdraviti.
pa lep pozdrav! in brez zamere…;)
nataša
Draga Nataša,
iskrena hvala za vaše pisemce in zaupanje vaše izkušnje bralcem foruma. Želim vam poguma na poti iz trpinčenja sebe, kot težavam s hranjenjem in vsem, kar jih spremlja, pravite sama, in rast v razumevanju in prijaznosti do sebe. Ker je vsak od nas vreden in zaslužen najlepšega, kar nam to življenje lahko da!
Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh