psihoza

Spoštovani,

star sem 24 let. Moj oče je psihični bolnik, ima neko vrsto psihoze – natančne diagnoze ne vem, ker se z mano o tem noče pogovarjati. Živi sam v hiši. Njegove težave so se začele pred nekaj leti. Najprej prisilno vedenje, npr. izjemno pogosto in temeljito umivanje rok, preverjanje, ali so vsa okna zaprta, ali je štedilnik ugasnjen, prižiganje in ugašanje luči, odpiranje in zapiranje hladilnika, mikrovalovne pečice, omaric, pretirano zračenje, obsedenost z žaluzijami in zavesami, s sterilnostjo, obsedenost s pospravljanjem, brisanje prahu in čiščenje prostorov večkrat dnevno… Ta dejanja so praktično obvladovala njegov vsakdan, v celem dnevu ni počel popolnoma ničesar drugega, kot samo to. Nato pa je začel dobivati prisluhe – bil je na vezi z “operaterjem”, z njim se je pogovarjal, bil je prepričan, da je star tisoč let, da smo njegovi bližnji tajni agentje… Smejal se je samemu sebi, prenehal je jesti, skrbeti za osebno higieno, izgubil je popolnoma vse socialne stike. Hiša je bila v groznem stanju, slike je nabil čez okna, odmontiral kljuke z vrat, pohištvo je razporedil ekstremno nelogično… Nato je bil prisilno hospitaliziran. Stanje se mu je potem precej izboljšalo, sposoben je bil dokaj normalne komunikacije z ljudmi in normalnega funkcioniranja. Rad se je pogovarjal z mano, skupaj sva počela veliko stvari. Z veseljem sem šel k njemu na obisk, saj me je bil vsakič zelo vesel. Psihiater mu je postopoma zmanjševal odmerek zdravil (če se ne motim, je jemal Solian in še neko drugo stvar). Sedaj, po prenehanju jemanja, pa pospešeno tone nazaj v svojo bolezen. Zatrjuje mi, da je z njim vse v najlepšem redu in da ne potrebuje nikakršne zdravniške pomoči. Z njim se o njegovem stanju sploh ne morem pogovarjati, absolutno odklanja vsakršno zdravljenje in pomoč. Enostavno me vrže iz hiše. Celo na policijo me je prijavil zaradi nadlegovanja, ker sem mu želel pojasniti, da potrebuje pomoč. Telefon ima izklopljen in z nikomer ne komunicira.

Očetu želim pomagati, vendar me vse skupaj močno utruja. Želim si živeti svoje življenje, magistrirati, se ukvarjati s svojimi stvarmi. Resnično ne morem vsega svojega časa nameniti neučinkovitim pogovorom z njim. Kako mu lahko pomagam? Ali pa se moram enostavno sprijazniti z dejstvom, da ne morem storiti ničesar več? Kako naj pomagam sebi? Vsakič si rečem, da bom poskusil še enkrat, čeprav vem, da ne bo učinka, kot ga ni bilo še nikoli, in mojih poskusov zares ni bilo malo. Vedno poslušam njegove nesramne besede o tem, da sem zrel za psihiatrično pomoč. Včasih sem tako jezen nanj, da skoraj ne morem več kontrolirati besed, ki prihajajo iz mojih ust. Stanje je postalo že skoraj nevzdržno. Ali ga sploh lahko kako spravim na zdravljenje? Jaz sem edini, ki se z njim ukvarja. Če bom odšel, bo popolnoma sam. Vse ostale je s svojo nesramnostjo, ponosom, čustveno neobčutljivostjo in ignoranco že odgnal iz svojega življenja. Ali moram res upoštevati njegovo psihotično željo in odkorakati stran?

[center][center]Živjo,

veliko si že napravil za svojega očeta in se trudiš. To si napisal predvsem v prvem delu,
nato pa zopet težko, kako je bolezen napredovala, mislim, da si naredil veliko več, kot bi po moje kak drug sin, zato res včasih je težko pomagati na silo; če pa ni druge, pa tudi to, ampak pomemben si tudi ti in tvoje življenje.

Lep vikend,
lahko mi pošlješ na e-mail
anjak20afnagmail.com[/center][/center]