Psihoterapija za svojce osebe z MOM – prosim za nasvet
Pozdravljeni!
Pred leti sem se v okviru nekega izobraževanja srečala z opisom mejne osebnostne motnje. Takoj sem v opisu prepoznala svojo mamo. Potem sem na vse skupaj nekoliko pozabila, ker se mi je zdelo pravzaprav neumno, da kot laikinja pripisujem drugim psihiatrične diagnoze.
Po srečnem naključju sem zadnjič iz arhiva RTV gledala oddajo Polnočni klub o MOM (naslov Sovražim te, ne zapusti me me je sicer odbil, ampak sem vseeno kliknila na oddajo, ker me je zanimalo, če so kaki zanimivi gostje. Nekaj uvodnih stavkov pa me je prilepilo pred ekran). Z veseljem sem tudi prebrala veliko prispevkov v temle forumu. Berem tudi knjigo Ne hodite več po prstih.
Ker imam precej težav zaradi odraščanja v polomljeni družini, si želim poiskati pomoč. Kakšna psihoterapija bi bila primerna; ali predlagate kakega dobrega terapevta, ki stvar dobro obvlada? V oddaji mi je bila zelo simpatična dr. Dernovšek, ampak ona se, kot sem razumela, ne ukvarja s pomočjo svojcem. Zelo mi je bil všeč tudi terapevt iz Celja. Vem, da so tudi v Ljubljani terapevti, ki delajo družinsko terapijo – ali lahko koga priporočite? Ali pa kako drugo terapijo?
Moja zgodba je v najbolj splošnem taka, da sem bila od samega začetka postavljena v vlogo skrbnice in matere svoje mame. Sprogramirana sem bila kot robot za zadovoljevanje želja staršev. Izražati in govoriti sem smela izključno to, kar sta si onadva (zlasti mama) želela slišati. Vse to sem delala samodejno in nezavedno, res kot avtomat. Nobenega spomina nimam na to “programiranje”, tako da sklepam, da je bilo izvajano res že od rojstva. In šele pri 40-ih letih sem počasi ugotovila naravo naših odnosov in naše komunikacije. Počutim se kot marioneta. Prav čutim, kdaj mama kaj pričakuje od mene. Samo da sem zdaj pokvarjena – ne funkcioniram več po programu (odkar sem spoznala naravo naše komunikacije, nisem več sposobna teh igric, tudi če bi jih hotela nadaljevati; pa jih nočem).
Ker je moja poškodovanost tolikšna, da močno vpliva na kakovost mojega življenja, prosim za pomoč.
Hvala in vsem lep pozdrav!
Aja, nisem napisala, kakšne težave imam – tipično 🙂
Počutim se odgovorna za čustva in razpoloženja drugih – tudi če vem, da nanje ne morem vplivati, se začnem počutiti zelo nelagodno in imam občutke krivde, če se gre kdo igrat žrtev.
Groza me je povedati staršem kar koli o sebi, ker nikoli ne vem, kaj bo – strah me je, da bo mamo kar konec.
Pogosto imam negativne misli in občutke do drugih ljudi, pri tem ne znam izražati svojih potreb in želja.
Rada se izoliram in sem samotarska. V družbi mi je nelagodno in imam občutke neustreznosti, in da ne sodim zraven.
Sem perfekcionistka. Težko se kake stvari lotim ali jo končam, ker bi morala biti vsaka moja stvar popolna.
In tako naprej. Skratka, slabo mislim o sebi in se vsak trenutek pohodim. Še vedno mislim, da moji občutki in misli niso pomembne. Da jaz lahko vse prenesem. Da lahko pomagam drugim, medtem ko sama res ne potrebujem ničesar, ker vse obvladam. Imam visok prag bolečine – fizično me zlepa nič ne boli. Psihično ravno tako. Ampak vse to je nekako zlagano. Bojim se, kaj vse bom na podtalen način prenesla svoji hčerki in s čim jo bom obtežila.
Hvala za vaše odzive!
Pozdravljena Vrvica!
Za mnogo otrok disfunkcionalnih družin ( ne samo v primeru, kadar ima starš MOM) je precej značilno, da to, da nekaj ni v redu z družino in da niso oni tisti, ki so krivi za vse in da niso oni tisti, ki so odogovrni za življenje svojih staršev….odkrijejo precej pozno v svojem življenju, razen če imajo srečo in pred tem srečajo osebo, ki jim pri odkrivanju pomaga, pa naj bo to dober prijatelj ali psihoterapevt. Verjetno je to povezano s tem, da si že od malega “natreniran” da tvoja čustva niso pomembna, da se vse vrti okoli disfunkcionalnih staršev, ki dostikrat načrtno (četudi se tega ne zavedajo) prelagajo odgovornost za svoja čustva in druge težave na pleča otrok.
Tudi posledice, ki jih opisuješ so precej značilne za otroke disfunkcionalnih družin. Nizka samozavest, prevzemanje odgovornosti, ki ni tvoja, nesposobnost izražanja svojih potreb in želja, perfekconizem, negativne misli….
Kot si že sama odkrila veliko pomaga že to, da dobiš o vsem skupaj čimveč informacij. Znanje ti lahko da moč, da premakneš nekatere stvari in začneš živeti drugače. Da spoznaš, da nisi ti povzročila težav in bolezni v vaši družini, da ne moreš nadzirati ali kako drugače vplivati na to, kako se bodo starši z MOM ( ali kako drugače prizadeti) obnašali, čustvovali…torej, da tega v resnici ne moreš spremeniti, niti ni to tvoja odgovornost (edini, ki lahko pri sebi kaj spremenijo so tvoji starši, ki so edini! odgovorni za svoje življenje, čustva…da nisi strkovnjak, da bi jiim lahko pomagala in da lahko zares pomagaš samo sebi. Tega kar je v tvoji družini ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš sebe, svoj odziv na te okoliščine.
Poišči čim več informacij. Če ti angleščina ni težava so dobre knjige:
– How to survive borderline parent
– Children of selfabsorbed
Kar nekaj jih je tudi v slovenščini, morda nobena ni napisana zgolj za odrasle otroke disfunkcionalnih družin ( morda se motim) vendar lahko v vsaki dobiš kakšno dobro informacijo: Npr.
Strupeni starši- Susan Froward
Nič več soodvisen :Melody Beatie ( ta je boljša v angleščini)
Dr. Dernovškova napoveduje tudi odlični pripročnik, kako se soočati s postravmatsko motnjo, ki naj bi izšla v kratkem. Veliko otrok iz družin z MOM ( ali kako drugače huje prizadeto družino) ima lahko zelo podobne simptome.
Najti pravega psihoterapevta je kar velik podvig, ne samo pri nas, tudi zunaj, kjer jih je veliko več kot tukaj. Ni vsak psihoterapevt za vsako težavo , poleg tega je dobro,da se z njim res ujameš in se počutiš varna. Nekje na forumu je nekdo objavil seznam vseh tistih, ki so pri nas na koncesijo, lahko pobrskaš tukaj.
Morda pa ti lahko vsaj malo s svojimi izkušnjamo pomagamo tudi tukaj.
GittaAna
Vrvica!
Tudi jaz bi ti predlagala nekaj literature, ki je meni zelo pomagala:
1. Joan Borysenko “Čudežna preobrazba”
2. Sanja Rozman “Sprememba v srcu”
3. Louse l. Hay “Moč je v tebi”, “Življenje je tvoje”
4. Dr.M. Scott Peck “Ljubezen in duhovna rast” od I. do III.
Morda bi bilo dobro, da se nam z razmišljanji o knjigah, ki so ti zanimive, sproti oglašaš. Prijatelji so ti lahko najbolj dragoceni terapevti, pa še stanejo nič. S pomočjo branja knjig boš lahko postala nekoliko bolj kritična pri iskanju terapevta, ki ti bo lahko dejansko pomagal. Srečno! Zrakina